Izšla knjiga Zgodbe izbrisanih prebivalcev
Izbrisani danes na Evropskem sodišču za človekove pravice
Zgodbe izbrisanih prebivalcev
Pri založbi Sanje je v teh dneh izšla knjiga Zgodbe izbrisanih prebivalcev. Knjigo, ki je sestavljena iz 27 zgodb izbrisanih posameznikov in posameznic, sta uredili Uršula Lipovec Čebron in Jelka Zorn. Svoje zgodbe so izbrisani napisali skupaj s študentkami in študenti Fakultete za socialno delo in Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Gre za zgodbe o pogumu, inovativnosti, strategijah preživetja in upanju,
ki razkrivajo nove ali manj znane vidike izbrisa in njegovih posledic.
Knjiga Zgodbe izbrisanih prebivalcev predstavlja novost, saj daje besedo neposredno izbrisanim posameznikom in posameznicam. Izbrisani prebivalci so namreč soavtorji lastnih zgodb, ki so jih oblikovali skupaj s študentkami in študenti Fakultete za socialno delo in Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Avtorji knjige so tako zavrnili hierarhičen odnos med raziskovalcem – študentom ali študentko ter raziskovancem - izbrisanim, ki bi se kazal v podrejeni vlogi izbrisanega kot pripovedovalca lastne zgodbe ter nadrejeni vlogi študenta ali študentke kot zapisovalca, oblikovalca in avtorja zgodbe. Nasprotno pa je pisanje zgodbe predstavljal horizontalen proces, kjer so bili izbrisani in študentje enakovredni soustvarjalci zgodbe.
Poleg tega novost predstavlja tudi sama struktura knjige: zgodbe vseskozi spremljajo številne in obsežne opombe, ki predstavljajo paralelen, a komplementaren dodatek zgodbi. Sprotne opombe razčlenijo posamezne dogodke ali podajo ključne informacije v zvezi z izbrisom kot denimo nastajanje slovenskega državljanstva, odločbe ustavnega sodišča, zakonodajne vidike, vznik gibanja za pravice izbrisanih, problem kriminalizacije izbrisanih ipd. Na ta način zgodbe niso prekinjene z razlagami, temveč imajo lasten prostor in dinamiko, obenem pa se soavtorji niso odrekli vlogi raziskovalca kot teoretika in so analitični diskurz uveljavili skozi opombe.
V svojih zgodbah izbrisani pogosto najprej razgrnejo svoje življenje pred izbrisom. V njih lahko ugledamo uspešne podjetnike, samostojne matere samohranilke, bolj ali manj zadovoljne delavce, spoštovane oficirje JLA, brezskrbne mladostnike, pa tudi zapostavljene otroke, brezposelne delavke in preobremenjene gospodinje. Nato pa v vsaki zgodbi nastopi točka preloma, ki jo predstavlja izbris z množico posledic. Gre za ilustrativne prikaze premoči države oziroma njenih institucij nad posameznikom in posameznico. V situaciji izobčenosti iz zakona je zaznati skrajno ranljivost ljudi, ko so bili na milost in nemilost prepuščeni ravnanju drugih – tako izkoriščanju kot obratno, razumevanju in podpori. Po drugi strani pa so pripovedi o izbrisu tudi zgodbe o upanju, pogumu in inovativnost, ki se kažejo skozi množico različnih strategij preživetja. Od njihove hipne iznajdljivosti kot je, na primer, Dankova, ki opisuje, kako je varnostnika »podkupil« s šminko, da ga ni izročil policistom, do različnih oblik iskanja finančnih virov kot je plačevanje položnic z denarjem, ki ga je Slavica dobila od prerokovanja.
Vseh 27 zgodb predstavlja povsem drugačne odzive na izbris in njegove posledice, zato se pripovedi razlikujejo tako po strukturi in slogu kot tudi vsebinsko oziroma tematsko.
Izbrisani na Evropskem sodišču za človekove pravice
Danes pa bo pred velikim senatom Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu potekala javna obravnava v primeru skupine izbrisanih proti Sloveniji. Slovenija bo skušala dokazati, da je ustrezno uredila status izbrisanih. Enajst izbrisanih državo namreč toži, ker naj ukrepi ne bi popravili krivic. Sodišče je julija lani ugotovilo, da jim je Slovenija kršila pravice do varstva zasebnega in družinskega življenja ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki so zapisane v evropski konvencije o človekovih pravicah.
Knjiga Zgodbe izbrisanih prebivalcev predstavlja novost, saj daje besedo neposredno izbrisanim posameznikom in posameznicam. Izbrisani prebivalci so namreč soavtorji lastnih zgodb, ki so jih oblikovali skupaj s študentkami in študenti Fakultete za socialno delo in Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Avtorji knjige so tako zavrnili hierarhičen odnos med raziskovalcem – študentom ali študentko ter raziskovancem - izbrisanim, ki bi se kazal v podrejeni vlogi izbrisanega kot pripovedovalca lastne zgodbe ter nadrejeni vlogi študenta ali študentke kot zapisovalca, oblikovalca in avtorja zgodbe. Nasprotno pa je pisanje zgodbe predstavljal horizontalen proces, kjer so bili izbrisani in študentje enakovredni soustvarjalci zgodbe.
Poleg tega novost predstavlja tudi sama struktura knjige: zgodbe vseskozi spremljajo številne in obsežne opombe, ki predstavljajo paralelen, a komplementaren dodatek zgodbi. Sprotne opombe razčlenijo posamezne dogodke ali podajo ključne informacije v zvezi z izbrisom kot denimo nastajanje slovenskega državljanstva, odločbe ustavnega sodišča, zakonodajne vidike, vznik gibanja za pravice izbrisanih, problem kriminalizacije izbrisanih ipd. Na ta način zgodbe niso prekinjene z razlagami, temveč imajo lasten prostor in dinamiko, obenem pa se soavtorji niso odrekli vlogi raziskovalca kot teoretika in so analitični diskurz uveljavili skozi opombe.
V svojih zgodbah izbrisani pogosto najprej razgrnejo svoje življenje pred izbrisom. V njih lahko ugledamo uspešne podjetnike, samostojne matere samohranilke, bolj ali manj zadovoljne delavce, spoštovane oficirje JLA, brezskrbne mladostnike, pa tudi zapostavljene otroke, brezposelne delavke in preobremenjene gospodinje. Nato pa v vsaki zgodbi nastopi točka preloma, ki jo predstavlja izbris z množico posledic. Gre za ilustrativne prikaze premoči države oziroma njenih institucij nad posameznikom in posameznico. V situaciji izobčenosti iz zakona je zaznati skrajno ranljivost ljudi, ko so bili na milost in nemilost prepuščeni ravnanju drugih – tako izkoriščanju kot obratno, razumevanju in podpori. Po drugi strani pa so pripovedi o izbrisu tudi zgodbe o upanju, pogumu in inovativnost, ki se kažejo skozi množico različnih strategij preživetja. Od njihove hipne iznajdljivosti kot je, na primer, Dankova, ki opisuje, kako je varnostnika »podkupil« s šminko, da ga ni izročil policistom, do različnih oblik iskanja finančnih virov kot je plačevanje položnic z denarjem, ki ga je Slavica dobila od prerokovanja.
Vseh 27 zgodb predstavlja povsem drugačne odzive na izbris in njegove posledice, zato se pripovedi razlikujejo tako po strukturi in slogu kot tudi vsebinsko oziroma tematsko.
Izbrisani na Evropskem sodišču za človekove pravice
Danes pa bo pred velikim senatom Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu potekala javna obravnava v primeru skupine izbrisanih proti Sloveniji. Slovenija bo skušala dokazati, da je ustrezno uredila status izbrisanih. Enajst izbrisanih državo namreč toži, ker naj ukrepi ne bi popravili krivic. Sodišče je julija lani ugotovilo, da jim je Slovenija kršila pravice do varstva zasebnega in družinskega življenja ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki so zapisane v evropski konvencije o človekovih pravicah.
