30. februar

Na Švedskem so želeli odpraviti švedski koledar, zato je leta 1712 29. februarju na Švedskem sledil še 30. februar. Takrat je švedsko kraljestvo vključevalo tudi Finsko. Od leta 1700 je želelo v štiridesetih letih postopoma preiti na gregorijanski koledar, zato so nameravali izpuščati prestopne dneve.

Tako leto 1700 na Švedskem ni bilo prestopno, kljub načrtu sta bili prestopni leti 1704 in 1708. Posledica tega je bila, da je bil švedski koledar en dan pred julijanskim in deset dni za gregorijanskim. Švedi so zmanjšali zamudo tako, da so leta 1712 dodali dva prestopna dneva. In to je razlog, da je imel to leto februar na Švedskem kar 30 dni. Ta datum je tedaj ustrezal 29. februarju po julijanskem in 11. marcu po gregorijanskem štetju. Šele leta 1753 so Švedi prešli na gregorijanski koledar.

V nekdanji Sovjetski zvezi so leta 1929 uvedli revolucionarni koledar. Vsak mesec je imel 30 dni, preostalih 5 ali 6 dni pa so bili prazniki in niso pripadali nobenemu mesecu. V gregorijanskem koledarju ima mesec februar le 28 ali 29 dni. Trikrat v zgodovini pa je v določenih državah v resnici imel 30 dni. Kar dve leti – 1930 in 1931 – je zato imel sovjetski koledar februar, ki je imel 30 dni. Že naslednje leto – 1932 – pa so meseci dobili običajne dolžine.

Sicer pa je človek že od nekdaj poskušal meriti čas. Že od pradavnine naprej. Pri tem je seveda sledil naravi. Le-ta je čas razdelila na dan in noč, tudi na letne čase. Ko je človek postal poljedelec (pred tem lovec in nabiralec semen), si je pomagal z opazovanjem gibanja Sonca in Lune (prvi krajec, zadnji krajec, polna luna, mlaj). Nato so Babilonci sedem dni oblikovali v teden. Ob koncu meseca so se jim že pokazale razlike, saj je lunin mesec daljši kot štirje tedni po sedem dni.

Egipčani so mesece delili na trikrat po deset dni, ampak so tudi imeli težave s koledarjem. Vse do izračuna sončnega leta, ki je po njihovem trajalo 365 dni. Ampak jim je vsako leto ostala četrtina dneva preveč, zato so poleg sončnega leta upoštevali še lunino leto. To dvojno štetje pri verskih praznikih velja še danes (lunin koledar določa veliko noč). Kasneje je sledila delitev dneva na 24 ur in ure na 60 minut, pri tem je zvezdoslovec Ptolemej napačno trdil, da se Sonce vrti okrog Zemlje.

Ne pozabimo lepih slovenskih imen za mesece: prosinec – januar, svečan – februar, sušec – marec, mali traven – april, veliki traven – maj, rožnik – junij, mali srpan – julij, veliki srpan – avgust, kimavec – september, vinotok – oktober, listopad – november, gruden – december.

V tem času je bila torej prisotna precejšnja zmeda v zvezi s koledarjem. Rimski vojskovodja Julij Cezar je leta 46. pr. n. št. izdal ukaz, da so izdelali koledar, ki za osnovo jemlje sončno leto, dolgo 365 dni in 5 ur. Tako smo dobili leto z enakim številom mesecev in dni, kot ga imamo danes. Omenjeno leto lahko imenujemo leto koledarske reforme in je štelo 445 dni. To leto pa je premostilo vse koledarske napake in razlike, ki so se nabrale v teku stoletij do tedaj. Koledar, ki ga je uveljavil Julij Cezar, se še danes imenuje julijanski koledar, sprejela ga je celotna Evropa.

Čas pa je pokazal, da tudi julijanski koledar ni povsem točen. Natančni izračuni so zmerili trajanje leta na 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund. V času vladanja papeža Gregorja XII (1572 – 1585) je koledarsko leto že za deset dni zaostajalo za sončnim letom. To razliko je papež Gregor izbrisal na tak način, da je leta 1582 črtal deset dni iz koledarja (5. oktobru je sledil 15. oktober). Gregorijanski koledar so sprejele vse krščanske države, vendar so pravoslavne države čas praznikov obdržale po starem – še danes praznujejo praznike trinajst dni za katoliškim koledarjem.

Koliko računanja, koliko truda, koliko zmot, koliko popravkov, koliko tisočletij prizadevanj je človeštvo vložilo v računanje koledarja!