»Pustite mi danes srečo in sonce«
Intervju z mlado pesnico in izpovedovalko misli Moniko Čuš
»Moj dom je med
toplimi ljudmi, kmetijami, vinogradi in zelenimi gozdovi, kamorkoli
grem, s sabo nosim svoje prleške korenine«, pravi Monika Čuš,
mlada pesnica in izpovedovalka misli, v katerih zna, kot pravi Breda
Žunič v predgovoru druge pesniške zbirke Sinjina, »marsikatero
življenjsko resnico odkriti in razodeti na nov, včasih celo
hudomušen način«. V spomin mi prinese njeno prvo pesniško
zbirko. Čudovito darilo za praznik vseh žensk.
Pogovarjava se vse
do poznega večera:
Monika ste ženska s prleškimi koreninami, postali ste zgodovinarka, predsednica Literarnega društva Sv. Jurij ob Ščavnici, delate v Konjeniškem klubu Ljutomer in ste brezpogojna zaščitnica ter ljubiteljica živali in narave. A nekoč ste pred vsem tem naštetim postali pesnica. Bi delili z nami, kako je to pesništvo vzklilo v vas?
(Nasmeh) Prvo pesem sem napisala, ko sem se prvič zaljubila. S tem se je vse začelo. Zame se je odprl nek nov svet in občutja sem mogla dati iz sebe. Pesem se je žal izgubila, vem pa še vedno približno, kako gre.
In potem je kar privrelo iz vas?
Ne, potem nekaj časa nisem napisala nič, po približno enem letu pa so pesmi začele dobesedno »iti z mene«. Navdih je bil enak, povezan z ljubeznijo.
Z ljubeznijo se je torej vse začelo, ljubezen je in tudi ostaja stalnica vaših pesmi. Kaj je vam ljubezen?
Na to bi najbolje odgovorila z mojo mislijo: »Ljubezen je velika stvar, največja, le da se tega premalokrat zavedamo«, ki je tudi uverturna misel ljubezenskim pesmim v 2. pesniški zbirki Sinjina.
Zraven ljubezenskih pišete tudi pesmi, ki so povezane s prleško pokrajino, ljudmi, prleškimi koreninami.
Ja. Naš edinstveni jezik me zelo fascinira. Prleščina je vedno bila moj jezik. Tudi v času študija sem v Mariboru vedno »gučala« prleško. Tudi odnosi med ljudmi so še pristni, ne predstavljam si življenja v mestu, brez dišečega sena v poletju.
S katero pesmijo se najraje predstavite občinstvu?
Med občinstvom je bila najbolj sprejeta pesem z naslovom Grem domov, ki je tudi edina, katera je zapisana tako v knjižnem jeziku kot v prleškem narečju.
Kakšni pa so bili vaši prvi koraki? Kdo vas je podprl?
V družini dolgo niso vedeli, da pišem pesmi. Povedala sem jim malo pred izidom 1. pesniške zbirke. Prvo pesem sem objavila v četrtem letniku gimnazije, to je bila pesem z naslovom Reka časa. Sledile so objave v društvenem glasilu Prlek piše cejtinge.
Iz Literarnega društva Sv. Jurij ob Ščavnici so prišle tudi prve pobude, da bi pesmi izdala v knjižni obliki. K sreči je bila občina z županom Antonom Slana, ki ima velik posluh za kulturo v našem kraju, pripravljena društvo dodatno finančno podpreti, prav z namenom, da bi prišlo do izida zbirke.
Vemo da so bile literarne ustvarjalke v preteklosti pogosto zapostavljene in so se skrivale pod moškimi psevdonimi. Težje so se tudi uveljavljale. Glede tega se je že marsikaj spremenilo.
V preteklosti je bil uspeh na področju pesništva kakor tudi drugje zagotovljen le redkim izbrankam. Sčasoma se je to z emancipacijo začelo spreminjati, ženske so dokazale svoje sposobnosti, drzneje so upale skozi poezijo izraziti svoje razočaranje nad ljubeznijo, okolico, nenazadnje tudi nad političnim sistemom. Tako imamo danes tudi v Sloveniji mnogo odličnih pesnic uveljavljenih tako doma kot v tujini.
Kaj bi ob dnevu žena sporočili ženskam?
Ob dnevu žena sporočam vsem ženskam naj se zmeraj borijo za svoje pravice. Kljub obveznostim, ki jim jih nalaga družina, se naj ukvarjajo z dejavnostmi, ki jih razveseljujejo, skratka da ne pozabijo nase, na svoje želje. Prav tako pa apeliram na vse, ki so žrtve nasilja, da poiščejo pomoč, kajti vsaka ženska si zasluži spoštovanje in dostojanstvo, saj je edinstvena, neponovljiva in nihče nima pravice izvajati nad nikomer kakršnekoli oblike fizičnega ali psihičnega nasilja, zato je prav, da se ob tem prazniku poudari tudi ta pereča problematika naše družbe.
Katera ženska je vaša vzornica?
Neža Maurer. Tudi moj slog pisanja je podoben njenemu. Imela sem jo čast tudi osebno spoznati.
Izdajateljica antologij slovenskih pesnic Irena Novak Popov je ob neki priložnosti dejala, da si bralci v knjižnicah več ne izposojajo pesniških zbirk. Vi si hodite v knjižnico po Nežine knjige?
Ne, ni mi treba, vse jih imam doma.
In jih berete. Kdaj se zatečete med platnice njenih verzov?
Odvisno od razpoloženja v nekem trenutku. Vedno vem, kje moram odpreti knjigo, da bom našla pravo pesem zase.
Kdaj lahko pričakujemo novo pesniško zbirko?
Tretja pesniška zbirka bo izšla ob koncu poletja ali v začetku jeseni. Spremno besedo zanjo bo napisal zgodovinar in svetovni popotnik Dragan Potočnik.
Zbirka bo nosila naslov ...
... naslov pa naj zaenkrat še ostane skrivnost.
Monika ste ženska s prleškimi koreninami, postali ste zgodovinarka, predsednica Literarnega društva Sv. Jurij ob Ščavnici, delate v Konjeniškem klubu Ljutomer in ste brezpogojna zaščitnica ter ljubiteljica živali in narave. A nekoč ste pred vsem tem naštetim postali pesnica. Bi delili z nami, kako je to pesništvo vzklilo v vas?
(Nasmeh) Prvo pesem sem napisala, ko sem se prvič zaljubila. S tem se je vse začelo. Zame se je odprl nek nov svet in občutja sem mogla dati iz sebe. Pesem se je žal izgubila, vem pa še vedno približno, kako gre.
In potem je kar privrelo iz vas?
Ne, potem nekaj časa nisem napisala nič, po približno enem letu pa so pesmi začele dobesedno »iti z mene«. Navdih je bil enak, povezan z ljubeznijo.
Z ljubeznijo se je torej vse začelo, ljubezen je in tudi ostaja stalnica vaših pesmi. Kaj je vam ljubezen?
Na to bi najbolje odgovorila z mojo mislijo: »Ljubezen je velika stvar, največja, le da se tega premalokrat zavedamo«, ki je tudi uverturna misel ljubezenskim pesmim v 2. pesniški zbirki Sinjina.
Zraven ljubezenskih pišete tudi pesmi, ki so povezane s prleško pokrajino, ljudmi, prleškimi koreninami.
Ja. Naš edinstveni jezik me zelo fascinira. Prleščina je vedno bila moj jezik. Tudi v času študija sem v Mariboru vedno »gučala« prleško. Tudi odnosi med ljudmi so še pristni, ne predstavljam si življenja v mestu, brez dišečega sena v poletju.
S katero pesmijo se najraje predstavite občinstvu?
Med občinstvom je bila najbolj sprejeta pesem z naslovom Grem domov, ki je tudi edina, katera je zapisana tako v knjižnem jeziku kot v prleškem narečju.
Kakšni pa so bili vaši prvi koraki? Kdo vas je podprl?
V družini dolgo niso vedeli, da pišem pesmi. Povedala sem jim malo pred izidom 1. pesniške zbirke. Prvo pesem sem objavila v četrtem letniku gimnazije, to je bila pesem z naslovom Reka časa. Sledile so objave v društvenem glasilu Prlek piše cejtinge.
Iz Literarnega društva Sv. Jurij ob Ščavnici so prišle tudi prve pobude, da bi pesmi izdala v knjižni obliki. K sreči je bila občina z županom Antonom Slana, ki ima velik posluh za kulturo v našem kraju, pripravljena društvo dodatno finančno podpreti, prav z namenom, da bi prišlo do izida zbirke.
Vemo da so bile literarne ustvarjalke v preteklosti pogosto zapostavljene in so se skrivale pod moškimi psevdonimi. Težje so se tudi uveljavljale. Glede tega se je že marsikaj spremenilo.
V preteklosti je bil uspeh na področju pesništva kakor tudi drugje zagotovljen le redkim izbrankam. Sčasoma se je to z emancipacijo začelo spreminjati, ženske so dokazale svoje sposobnosti, drzneje so upale skozi poezijo izraziti svoje razočaranje nad ljubeznijo, okolico, nenazadnje tudi nad političnim sistemom. Tako imamo danes tudi v Sloveniji mnogo odličnih pesnic uveljavljenih tako doma kot v tujini.
Kaj bi ob dnevu žena sporočili ženskam?
Ob dnevu žena sporočam vsem ženskam naj se zmeraj borijo za svoje pravice. Kljub obveznostim, ki jim jih nalaga družina, se naj ukvarjajo z dejavnostmi, ki jih razveseljujejo, skratka da ne pozabijo nase, na svoje želje. Prav tako pa apeliram na vse, ki so žrtve nasilja, da poiščejo pomoč, kajti vsaka ženska si zasluži spoštovanje in dostojanstvo, saj je edinstvena, neponovljiva in nihče nima pravice izvajati nad nikomer kakršnekoli oblike fizičnega ali psihičnega nasilja, zato je prav, da se ob tem prazniku poudari tudi ta pereča problematika naše družbe.
Katera ženska je vaša vzornica?
Neža Maurer. Tudi moj slog pisanja je podoben njenemu. Imela sem jo čast tudi osebno spoznati.
Izdajateljica antologij slovenskih pesnic Irena Novak Popov je ob neki priložnosti dejala, da si bralci v knjižnicah več ne izposojajo pesniških zbirk. Vi si hodite v knjižnico po Nežine knjige?
Ne, ni mi treba, vse jih imam doma.
In jih berete. Kdaj se zatečete med platnice njenih verzov?
Odvisno od razpoloženja v nekem trenutku. Vedno vem, kje moram odpreti knjigo, da bom našla pravo pesem zase.
Kdaj lahko pričakujemo novo pesniško zbirko?
Tretja pesniška zbirka bo izšla ob koncu poletja ali v začetku jeseni. Spremno besedo zanjo bo napisal zgodovinar in svetovni popotnik Dragan Potočnik.
Zbirka bo nosila naslov ...
... naslov pa naj zaenkrat še ostane skrivnost.
