Kulturno in upravno središče v Svetem Juriju ob Ščavnici odpira svoja vrata
Ob tem smo se pogovarjali z županom občine Sveti Jurij ob Ščavnici g. Antonom Slana in projektantom Kulturnega in upravnega središča g. Vojkom Pavčičem
Kulturno in upravno središče v Sv. Juriju ob Ščavnici, foto: Bojan Dokl
Dvorana Edvarda Kocbeka
Temelji stare šole
Anton Slana
Anton Slana
Pogovarjali smo se z
županom občine Sveti Jurij ob Ščavnici g. Antonom Slana in
projektantom Kulturnega in upravnega središča g. Vojkom Pavčičem iz projektantskega ateljeja Dialog iz Maribora. G. Vojko Pavčič je
za ta projekt leta 2009 na arhitekturnem natečaju dobil prvo
nagrado.
Kakšno je vaše strokovno mnenje
glede ustreznosti lokacije, ki je bila izbrana za izgradnjo novega
Kulturnega in upravnega središča?
Vojko Pavčič: V tem kraju je zagotovo to najeminentnejši prostor in tudi vsebina mora biti temu primerna. Gre tudi za najlepši in najbolj homogen prostor tega kraja, in če smo mu dali nekaj več, sem jaz samo zadovoljen. To, da je v centru kultura, tudi nakazuje kakšna je miselnost občine. Meni osebno se zdi izjemno, da se je občina Sv. Jurij ob Ščavnici, ki je po svoji velikosti majhna, a ima za sabo bogato kulturno zgodovino, odločila v samo središče postaviti kulturo.
G. župan Anton Slana, projektant g. Vojko Pavčič je dejal, da postavitev objekta, ki je v prvi vrsti namenjen kulturi, pove veliko o miselnosti občine. Zakaj kultura?
Anton Slana: Kultura je nasprotje egoizma, pohlepa, tudi sovraštva. Vrednosti kulture se z običajnimi merili ne da izmeriti. Kultura je preprosto duša, etika, je motivacija, je povezovanje in karakter naroda. Zato tolikšen pomen kulture za vse nas.
Nekoč je na tem mestu, kjer je danes novo Kulturno in upravno središče, stala šola.
Vojko Pavčič: To je bila stara avstroogrska šola, na tem mestu lahko citiram prof. Aleša Vodopivca, ki za avstroogrske šole pravi, da so to »šole z dolgimi temačnimi hodniki in obojestranskimi učilnicami, ki spominjajo na kasarniško vzdušje prisile«. Stavba bivše šole je bila v slabem stanju, nenaseljena in jo je bilo po navedbah odgovornih ljudi potrebno porušiti. Objekt je bil, glede na okoliško strukturo stavb predimenzioniran, in razen lege v eminentnem prostoru ni predstavljal arhitekturne kvalitete.
Anton Slana: Ta lokacija, kjer je dve stoletji stala osnovna šola, mi osebno veliko pomeni, tukaj sem se veliko zadrževal, že kot otrok kot šolar, v neposredni soseščini sem imel dedka in babico, in ta občutek povezanosti s tem krajem me spremlja še danes. Skratka gre za prestižno, zahtevno in občutljivo lokacijo. Zadnja leta pa se za staro šolo na tem mestu ne bi moglo reči, da je bila kraju v ponos.
Nekaj je bilo treba storiti, ob tem pa ne pozabiti na to, da so skozi vrata te šole vstopile generacije šolarjev in si pridobile temeljno izobrazbo. G. Pavčič, kot projektant ste se zavedali pomembnosti in nadčasovne vrednosti bivše zgradbe ter pri zasnovi projekta delček stare šole spojili z novo zgradbo. Na kakšen način?
Vojko Pavčič: Pri snovanju projekta smo razmišljali tudi o tradiciji, zgodovini, identiteti in nenazadnje tudi o koreninah tega prostora.
Temelji stare šole so bili kamniti, narejeni iz peščenjaka lokalnega izvora. Ta kamen-peščenjak smo preoblikovali in ga vkomponirali v del interierja spodaj v Dvorano vina in besed. Tudi pri zunanjem napisu ob vhodu v objekt se ta kamen pojavlja. Gre za sožitje preteklosti in sedanjosti.
Zunaj je položen pohorski tonalit. Zakaj ste se odločili za ta kamen?
Vojko Pavčič: Zelo rad uporabljam, če se le da, domače slovenske materiale. Z velikim veseljem bi uporabil tudi kakšen lokalni kamen, ampak kamen iz tega območja, govorim o peščenjaku, ki ne prenese ekstremnih vremenskih razmer in ni primeren za zunanje ureditve. Zato sem se odločil za pohorski tonalit, kot edini slovenski kamen, ki je granit, in se ga da uporabljati na zunanjih odprtih površinah.
Zgradba ima dvodelno obliko.
Vojko Pavčič: Oblika zgradbe izhaja iz oblike prostora. Na voljo smo imeli parcelo, bolj ali manj klinaste oblike, med lokalno in regionalno cesto, zato je nastal objekt dveh večjih lamel. V eni lameli je kulturni dom, drugo lamelo pa smo razdelili še na polovico, v njej bodo prostori za kasnejše delovanje občine. Dvodelnost vsebine se kaže tudi v obliki.
Odločili ste se za ravne strehe. Kako bi utemeljili vašo izbiro?
Vojko Pavčič: Cel objekt je zasnovan sodobno kot neke vrste kontrast obstoječi arhitekturi. Izhodišče tega je bilo, da mora vsaka doba prinesti arhitekturne rešitve svojega časa, ne zgolj posnemati stare stvari. Tudi v času baroka se ni dogajalo, da bi kdo zidal v gotskem stilu ali kaj podobnega. Spomeniško varstvo te stvari dostikrat drugače razume. Ravna streha je tukaj tudi zato, da bolj jasno strukturira mase, ki smo jih položili v prostor. Objekt ima različne višine in na ta način smo se poskušali prilagajati že obstoječim zgradbam v prostoru. Kulturno in upravno središče v svoji najvišji točki ni višje od nobenega sosednjega objekta in seveda je tudi nižje od bivše osnovne šole.
Odločitev za ravno streho je verjetno tudi čisto racionalne narave.
Vojko Pavčič: Danes živimo drugače kot so nekoč, ko je bilo podstrešje funkcionalno, namenjeno sušenju sena ipd., redkokdaj bivanju, če pa že, so bile temu namenjene manjše enote. Vsebina te hiše je kultura in narekuje drugačen pristop. Tako smo z ravnimi strehami prišli tudi do maksimalnega izkoristka prostora, ker nimamo nekega praznega podstrešja.
Kakšno je bilo izhodišče za prostorsko navezavo z že obstoječimi objekti, tudi cerkvijo, ki novogradnji stoji nasproti?
Vojko Pavčič: Ravno s temi tremi lamelami smo hoteli poudariti horizontalno obliko objekta, ki na simbolni in tudi metaforični ravni pomeni ljudsko - posvetno, in se spogleduje z vertikalno zasnovo cerkve, ki pomeni ravno obratno od tega: sveto, verno, skratka drugi tip oblasti. Cerkev s svojo izrazito vertikalno obliko ter Kulturno in upravno središče s horizontalno zasnovo ustvarjata nek nov dialog v prostoru. In v tej postavitvi je tudi nekaj simbolike.
Objekt ste zavili v les. Kaj ste v jeziku arhitekture s tem želeli povedati?
Vojko Pavčič: Objekt je zavit v leseni opaž, da deluje kot kontrast obstoječim zaglajenim fasadam in da ohranja spomin na prisotnost lesa pri oblikovanju vaških objektov.
Kakšna je vrednost investicije? Občina je pridobila tudi finančna sredstva iz dveh javnih razpisov.
Anton Slana: Za izgradnjo Kulturnega doma, skupna površina znaša 1.051m², smo na javnem razpisu Ministrstva za kulturo pridobili sredstva v višini 996.000,00 € od 1.419.000,00 € pogodbene vrednosti investicije.
Služba vlade za lokalno politiko in regionalni razvoj je iz naslova Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za izgradnjo Kulturno promocijskega centra, v površini 732m², zagotovila 996.000,00 € od 1.448.000,00 € pogodbene vrednosti investicije.
Poravnane imamo vse zapadle obveznosti. Upravna enota Gornja Radgona je 4. aprila 2012 izdala pravnomočno uporabno dovoljenje.
Kako ste razporedili notranje prostore?
Anton Slana: Od skupnih 2.095m² notranjih uporabnih površin jih je četrtina dana na razpolago mladinskim vsebinam, dobra tretjina jih je namenjena za izvajanje in spremljanje vseh žanrov kulture in subkulture, sem sodijo tudi vadbeni prostori in prostori namenjeni druženju.
Tretjina prostorov je dolgoročno namenjena upravnemu središču kraja. Kratkoročno pa za izvajanje kulturno promocijskih vsebin.
Dvorana v kulturnem domu bo poimenovana po rojaku, pesniku, pisatelju Edvardu Kocbeku. Poimenovanje nečesa novega, po katerem izmed zaslužnih rojakov občine, je zelo odgovorna, največkrat pa tudi občutljiva naloga. Kje so razlogi, da ste se odločili prav za Edvarda Kocbeka?
Anton Slana: Prošnjo za nasvet pri poimenovanju sem naslovil na kar nekaj uglednih slovenskih osebnosti, na predsednika republike dr. Danila Türka, akademika Franceta Bernika, Nika Grafenauerja, Borisa Pahorja, Petra Kovačiča Peršina, Toneta Peršaka, Matjaža Kmecla, prof. slovenščine Bredo Žunič. Po študiji odgovorov, ki sem jih prejel, je prevladala odločitev, da kulturni dom ne bo poimenovan po nobenem zaslužnem rojaku, ampak bo nosil splošno ime, dvorana pa se bo poimenovala po Edvardu Kocbeku. Tudi dokumentarni film o Kocbeku bo v tej dvorani premierno predvajan.
Vrata Kulturnega in upravnega središča bodo kmalu odprta. Pred vhodom je že ozelenela majhna lipa, simbol slovenstva, ki bo z leti postalo mogočno drevo. K temu bi lahko dodali ...
Anton Slana: kulturno je naučiti svoje otroke, da je pomembneje biti dober kot bogat.
Otvoritev novega Kulturnega in upravnega središča v Svetem Juriju ob Ščavnici, sobota, 14. april 2012 ob 10:00
Vojko Pavčič: V tem kraju je zagotovo to najeminentnejši prostor in tudi vsebina mora biti temu primerna. Gre tudi za najlepši in najbolj homogen prostor tega kraja, in če smo mu dali nekaj več, sem jaz samo zadovoljen. To, da je v centru kultura, tudi nakazuje kakšna je miselnost občine. Meni osebno se zdi izjemno, da se je občina Sv. Jurij ob Ščavnici, ki je po svoji velikosti majhna, a ima za sabo bogato kulturno zgodovino, odločila v samo središče postaviti kulturo.
G. župan Anton Slana, projektant g. Vojko Pavčič je dejal, da postavitev objekta, ki je v prvi vrsti namenjen kulturi, pove veliko o miselnosti občine. Zakaj kultura?
Anton Slana: Kultura je nasprotje egoizma, pohlepa, tudi sovraštva. Vrednosti kulture se z običajnimi merili ne da izmeriti. Kultura je preprosto duša, etika, je motivacija, je povezovanje in karakter naroda. Zato tolikšen pomen kulture za vse nas.
Nekoč je na tem mestu, kjer je danes novo Kulturno in upravno središče, stala šola.
Vojko Pavčič: To je bila stara avstroogrska šola, na tem mestu lahko citiram prof. Aleša Vodopivca, ki za avstroogrske šole pravi, da so to »šole z dolgimi temačnimi hodniki in obojestranskimi učilnicami, ki spominjajo na kasarniško vzdušje prisile«. Stavba bivše šole je bila v slabem stanju, nenaseljena in jo je bilo po navedbah odgovornih ljudi potrebno porušiti. Objekt je bil, glede na okoliško strukturo stavb predimenzioniran, in razen lege v eminentnem prostoru ni predstavljal arhitekturne kvalitete.
Anton Slana: Ta lokacija, kjer je dve stoletji stala osnovna šola, mi osebno veliko pomeni, tukaj sem se veliko zadrževal, že kot otrok kot šolar, v neposredni soseščini sem imel dedka in babico, in ta občutek povezanosti s tem krajem me spremlja še danes. Skratka gre za prestižno, zahtevno in občutljivo lokacijo. Zadnja leta pa se za staro šolo na tem mestu ne bi moglo reči, da je bila kraju v ponos.
Nekaj je bilo treba storiti, ob tem pa ne pozabiti na to, da so skozi vrata te šole vstopile generacije šolarjev in si pridobile temeljno izobrazbo. G. Pavčič, kot projektant ste se zavedali pomembnosti in nadčasovne vrednosti bivše zgradbe ter pri zasnovi projekta delček stare šole spojili z novo zgradbo. Na kakšen način?
Vojko Pavčič: Pri snovanju projekta smo razmišljali tudi o tradiciji, zgodovini, identiteti in nenazadnje tudi o koreninah tega prostora.
Temelji stare šole so bili kamniti, narejeni iz peščenjaka lokalnega izvora. Ta kamen-peščenjak smo preoblikovali in ga vkomponirali v del interierja spodaj v Dvorano vina in besed. Tudi pri zunanjem napisu ob vhodu v objekt se ta kamen pojavlja. Gre za sožitje preteklosti in sedanjosti.
Zunaj je položen pohorski tonalit. Zakaj ste se odločili za ta kamen?
Vojko Pavčič: Zelo rad uporabljam, če se le da, domače slovenske materiale. Z velikim veseljem bi uporabil tudi kakšen lokalni kamen, ampak kamen iz tega območja, govorim o peščenjaku, ki ne prenese ekstremnih vremenskih razmer in ni primeren za zunanje ureditve. Zato sem se odločil za pohorski tonalit, kot edini slovenski kamen, ki je granit, in se ga da uporabljati na zunanjih odprtih površinah.
Zgradba ima dvodelno obliko.
Vojko Pavčič: Oblika zgradbe izhaja iz oblike prostora. Na voljo smo imeli parcelo, bolj ali manj klinaste oblike, med lokalno in regionalno cesto, zato je nastal objekt dveh večjih lamel. V eni lameli je kulturni dom, drugo lamelo pa smo razdelili še na polovico, v njej bodo prostori za kasnejše delovanje občine. Dvodelnost vsebine se kaže tudi v obliki.
Odločili ste se za ravne strehe. Kako bi utemeljili vašo izbiro?
Vojko Pavčič: Cel objekt je zasnovan sodobno kot neke vrste kontrast obstoječi arhitekturi. Izhodišče tega je bilo, da mora vsaka doba prinesti arhitekturne rešitve svojega časa, ne zgolj posnemati stare stvari. Tudi v času baroka se ni dogajalo, da bi kdo zidal v gotskem stilu ali kaj podobnega. Spomeniško varstvo te stvari dostikrat drugače razume. Ravna streha je tukaj tudi zato, da bolj jasno strukturira mase, ki smo jih položili v prostor. Objekt ima različne višine in na ta način smo se poskušali prilagajati že obstoječim zgradbam v prostoru. Kulturno in upravno središče v svoji najvišji točki ni višje od nobenega sosednjega objekta in seveda je tudi nižje od bivše osnovne šole.
Odločitev za ravno streho je verjetno tudi čisto racionalne narave.
Vojko Pavčič: Danes živimo drugače kot so nekoč, ko je bilo podstrešje funkcionalno, namenjeno sušenju sena ipd., redkokdaj bivanju, če pa že, so bile temu namenjene manjše enote. Vsebina te hiše je kultura in narekuje drugačen pristop. Tako smo z ravnimi strehami prišli tudi do maksimalnega izkoristka prostora, ker nimamo nekega praznega podstrešja.
Kakšno je bilo izhodišče za prostorsko navezavo z že obstoječimi objekti, tudi cerkvijo, ki novogradnji stoji nasproti?
Vojko Pavčič: Ravno s temi tremi lamelami smo hoteli poudariti horizontalno obliko objekta, ki na simbolni in tudi metaforični ravni pomeni ljudsko - posvetno, in se spogleduje z vertikalno zasnovo cerkve, ki pomeni ravno obratno od tega: sveto, verno, skratka drugi tip oblasti. Cerkev s svojo izrazito vertikalno obliko ter Kulturno in upravno središče s horizontalno zasnovo ustvarjata nek nov dialog v prostoru. In v tej postavitvi je tudi nekaj simbolike.
Objekt ste zavili v les. Kaj ste v jeziku arhitekture s tem želeli povedati?
Vojko Pavčič: Objekt je zavit v leseni opaž, da deluje kot kontrast obstoječim zaglajenim fasadam in da ohranja spomin na prisotnost lesa pri oblikovanju vaških objektov.
Kakšna je vrednost investicije? Občina je pridobila tudi finančna sredstva iz dveh javnih razpisov.
Anton Slana: Za izgradnjo Kulturnega doma, skupna površina znaša 1.051m², smo na javnem razpisu Ministrstva za kulturo pridobili sredstva v višini 996.000,00 € od 1.419.000,00 € pogodbene vrednosti investicije.
Služba vlade za lokalno politiko in regionalni razvoj je iz naslova Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za izgradnjo Kulturno promocijskega centra, v površini 732m², zagotovila 996.000,00 € od 1.448.000,00 € pogodbene vrednosti investicije.
Poravnane imamo vse zapadle obveznosti. Upravna enota Gornja Radgona je 4. aprila 2012 izdala pravnomočno uporabno dovoljenje.
Kako ste razporedili notranje prostore?
Anton Slana: Od skupnih 2.095m² notranjih uporabnih površin jih je četrtina dana na razpolago mladinskim vsebinam, dobra tretjina jih je namenjena za izvajanje in spremljanje vseh žanrov kulture in subkulture, sem sodijo tudi vadbeni prostori in prostori namenjeni druženju.
Tretjina prostorov je dolgoročno namenjena upravnemu središču kraja. Kratkoročno pa za izvajanje kulturno promocijskih vsebin.
Dvorana v kulturnem domu bo poimenovana po rojaku, pesniku, pisatelju Edvardu Kocbeku. Poimenovanje nečesa novega, po katerem izmed zaslužnih rojakov občine, je zelo odgovorna, največkrat pa tudi občutljiva naloga. Kje so razlogi, da ste se odločili prav za Edvarda Kocbeka?
Anton Slana: Prošnjo za nasvet pri poimenovanju sem naslovil na kar nekaj uglednih slovenskih osebnosti, na predsednika republike dr. Danila Türka, akademika Franceta Bernika, Nika Grafenauerja, Borisa Pahorja, Petra Kovačiča Peršina, Toneta Peršaka, Matjaža Kmecla, prof. slovenščine Bredo Žunič. Po študiji odgovorov, ki sem jih prejel, je prevladala odločitev, da kulturni dom ne bo poimenovan po nobenem zaslužnem rojaku, ampak bo nosil splošno ime, dvorana pa se bo poimenovala po Edvardu Kocbeku. Tudi dokumentarni film o Kocbeku bo v tej dvorani premierno predvajan.
Vrata Kulturnega in upravnega središča bodo kmalu odprta. Pred vhodom je že ozelenela majhna lipa, simbol slovenstva, ki bo z leti postalo mogočno drevo. K temu bi lahko dodali ...
Anton Slana: kulturno je naučiti svoje otroke, da je pomembneje biti dober kot bogat.
Otvoritev novega Kulturnega in upravnega središča v Svetem Juriju ob Ščavnici, sobota, 14. april 2012 ob 10:00
