Individualna evropska mobilnost na OŠ Radenci
Tri delavke OŠ Radenci na usposabljanjih v tujini
Individualna evropska mobilnost na OŠ Radenci
Individualna evropska mobilnost na OŠ Radenci
Individualna evropska mobilnost na OŠ Radenci
Na Osnovni šoli Radenci je projekt »Individualna evropska mobilnost« resnično nekaj posebnega. Tako so se kar tri delavke udeležile letošnjo pomlad, v mesecu aprilu, evropskega seminarja pod okriljem Programa vseživljenjskega učenja (Nadaljnje izobraževanje in usposabljanje), ki ga za Slovenijo koordinira nacionalna agencija Cmepius.
Ravnateljica OŠ Radenci, Nataša Zmazek, se je na Cipru, v kraju
Limassol, udeležila seminarja pod delovnim naslovom "Successful Project
Planning and Management of European educational Projects«.
Udeleženci so se seznanili z možnostmi financiranja EU projektov v obsegu finančnega okvirja EU za obdobje 2007-2013. Dobili so nasvete in smernice o tem, kako napisati dober in uspešen projekt na področju usposabljanja in izobraževanja v maksimalnih možnostih financiranja iz virov EU. Seznanili so se tudi z veliko paleto tehničnih podpor za planiranje projektov, dobrih spletnih orodij in strani, veliko časa so posvetili pomembnim finančnim načelom evropskih projektov na področju izobraževanja in usposabljanja. Kako voditi projekt, skrbeti za kakovost in časovni plan, evalvacijo in nadzorovanje je bil poseben del izobraževanja, kakor tudi promocija in nadaljnja uporaba evropskih projektov.
Metodološki pristop je bil inovativen: moodle spletna učilnica, face to face, v skupinah, izmenjava praks in mnenj je potekala cel dan, razprava je potekala tudi virtualno preko e-platforme. Na realnih primerih so delali plan projekta. Z udeleženci in izvajalcem so s pomočjo tehnike pripravili predlog in načrt projekta, analizirali tudi slabe strani, čemu se je potrebno izogibati ipd. Do konca seminarja so morali najti možnosti financiranja iz EU projektov glede na naše potrebe, napisati predlog, razumeti in uporabiti ključne elemente in predvsem suportivno spletno orodje za učinkovito vodenje projektov. Delo z udeleženci izobraževanja in organizatorjem bo potekalo še dva meseca po zaključenem usposabljanju. V spletni učilnici, ki deluje s pomočjo moodla, aktivno sodelujejo s konkretnimi vprašanji in nasveti na temo uspešnega planiranja in izvajanja projektov EU na področju učenja in usposabljanja. Gre za učenje na daljavo, saj je veliko gradiva, ki ga je potrebno še preučiti in si narediti svojo bazo podatkov, ki ustreza naši organizaciji. Vsi udeleženci so v dogovoru o medsebojnem sodelovanju in aktivni udeležbi pri snovanju projektov v EU obdobju 2007-13. Kot zagotavlja Nataša Zmazek: »Gre za mojo osebno strokovno rast. Izobraževalna širina je zame izrednega pomena, prav tako tkanje poslovne socialne mreže. Udeležbe na evropskih seminarjih omogočajo več od tega, predvsem vpogled v druge kulture in državne ureditve, da bomo znali ceniti kaj imamo in videti kaj ustvariti.«
Učiteljica Valerija Žnidarič Žitek, je bila v Angliji, v kraju Portsmouth, na seminarju pod delovnim naslovom »Language and Practical Methodology: Creativity in the Classroom«.
Udeleženke seminarja so se med seboj spoznale, si predstavile šolske sisteme posameznih držav in si ogledale mesto ter spoznale njegovo zgodovino. Zanimivo je bilo slišati, kako se naš šolski sistem razlikuje od večine severnih in zahodnih držav. Tri dni so preživele z zelo dobrim predavateljem, ki je njihovo znanje nadgrajeval z zelo zanimivimi oblikami dela in tako povečeval pravilnost naglaševanja in hkrati tudi širjenja besednega zaklada. Sledilo je dvodnevno izobraževanje s prav tako zelo znanim angleškim jezikoslovcem, ki vse zasipal z učnimi listi in delavnicami, ki se jih lahko izvaja v razredu, pri zgodnjem poučevanju tujega jezila. Vsemu temu pa je sledila še »šokantna« predavateljica, ki je »vlila« poglede poučevanja za 21. stoletje in od vseh zahtevala, da tudi te metode odnesejo nazaj v svojo državo. Kot trdi ona, je potrebno učence učiti za pogovor v angleščini in da pravi angleški jezik najdemo le pri 7% populacije, ki jim je materni jezik angleščina. Tako moramo učence predvsem spodbujati h govoru, tudi če ni slovnično pravilen, jim širiti besedni zaklad na vse možne načine. Kot pravi Valerija Žnidarič Žitek: »Zame in tudi za marsikatero drugo udeleženko je bila novica ta, da pouk mora biti splet maternega jezika in angleškega besedišča.« Med predavanji je obiskala tudi dve Primary School (pri nas bi to imenovali osnovna šola), ki se od naše kar precej razlikujejo, zato nadaljuje: »Učenci so vpisani v šolo od 4. leta dalje in vse do 11. leta. Pouk poteka kot razredni pouk, v razredu je res 30 učencev, vendar se v razred ves čas vključujejo pomožne učiteljice. Ko učenci opravijo nacionalni test pri 11. letih, se vpišejo v Secundary School, ki je druga ustanova, tam pa izvajajo obvezne predmete in izbirne predmete. Tudi ta šola je obvezna in poteka nekako tako kot naša predmetna stopnja. Tej šoli po izbiri sledijo srednje poklicne šole ali College. Temu pa sledi ali služba ali University. Je pa res, da so potem te šole kar drage, če so kvalitetne. Sama se toliko nisem ukvarjala z drugimi stopnjami, me je pa vase potegnilo razredno izobraževanje. Tam začenjajo pouk ob 9.00 in so polne ure vse do 12.00, tukaj imajo čas posvečen matematiki in jezikoslovju, v razredu je poleg učiteljice še pomožna učiteljica in tudi nekateri posamezniki odhajajo k specialnim učiteljicam. Potem sledi odmor za kosilo in rekreacijo, kjer jih varujejo pomožni učitelji. Od 13. 00 do 15.00 imajo učenci manj zahtevne predmete in obvezno 15 minutno tiho branje ter na koncu še čas namenjen stvarem, ki jih učenci tekom dneva niso opravili. Ne trdim, da so vse šole na tak način, saj se tam šole zelo razlikujejo med seboj, imajo pa vse svoje uniforme. Bila sem tudi na obisku katoliške šole in to prav takrat, ko so imeli dan dejavnosti in so imeli tudi mašo. Bilo je zelo zanimivo opazovati učence, kako so mirni, spoštljivi in ubogljivi. Točno vedo, kaj smejo in česar ne. Starši v šolo ne smejo, razen po predhodni najavi. Šole so ograjene. Ker je pač to bilo veliko mesto, je tam ogromno šol in starši vozijo otroke ali v šolo svojega okoliša ali v drugo šolo (npr. krščansko), so pa šole preko nacionalnih preizkusov vedno preverjane. Šole so tudi zelo dobro opremljene z IKT sredstvi, tako ima vsaka učilnica aktivno tablo in nekaj računalnikov. Učenci domov ne nosijo ničesar razen kakšen zvezčič in lunch paket. Za konec naj dodam: Vsekakor sem se utrdila v jeziku in tudi v oblikah in metodah dela pri zgodnjem poučevanju ter hkrati dobila potrditve, da delamo dobro. Dodatek vsemu temu, kar ti ponuja sam seminar je predvsem to, da spoznavaš druge učitelje Evrope in tako lahko primerjaš svojo službo z drugimi in prineseš nekaj novega v svoje delo.«
Učiteljica Sonja Meolic, je bila v Parizu, glavnem mestu Francije, na seminarju »Intercultural pedagogy for a small world.« Udeleženci seminarja so se seznanili s filozofijo, zgodovino in instrumenti medkulturne pedagogike in globalnega izobraževanja. Vsebina oz. predmet izobraževanja je bil, zavedati se, kako medkulturne razlike vplivajo na razred ali skupino in spoznavanje kulturnih razlik, razumevanje dinamike medskupinskih odnosov, razumeti, kako pripadanje kulturni manjšini vpliva na otrokove življenjske izkušnje ter kako razvijati medkulturne kompetence, ki so potrebne pri pripravi otroka na življenje v medkulturno globaliziranem svetu. Seminar je baziral na različnih aktivnostih in metodologijah. Udeleženci so ves čas aktivno sodelovali in delili izkušnje. Veliko je bilo razprav, argumentiranja, dela v različno velikih skupinah, tandemih, iger vlog, simulacij za proučitev dinamike medkulturnih izkušenj, prezentacij in razprav o psiho-socialnih mehanizmih, vključenih v medkulturna prilagajanja. Drugi dan seminarja so imeli na izbiro obisk etno muzeja ali ene izmed pariških šol – Primary school, ki jo obiskujejo otroci iz najrazličnejših koncev sveta, stari od 3 do 6 let (pri nas vrtec). Sonja Meolic se je odločila za obisk šole. Šola je privatna in dela po Montessori metodi. Vzgojno-izobraževalni proces poteka v angleškem in francoskem jeziku in ker nekateri otroci doma ne govorijo nobenega od teh jezikov, odraščajo trilingvistično. Ravnateljica jim je zagotovila, da otroci zaradi jezika ali verbalnega sporazumevanja nimajo večjih težav, pač pa imajo ob vključitvi enake težave kot otroci, ki se vključijo v »običajne« vrtce oz. vrtce v svojem okolju – pogrešajo mamo. Vsako jutro so predavanja začeli z igrami prebujanja, ki so jih morali predlagati udeleženci. Igre so bile socialne narave, večina je vključevala tudi gibanje in so igre, ki se jih igrajo otroci in učenci iz različnih koncev Evrope. Sonja Meolic je prepričana: »…da je poleg metod in oblik dela v oddelku z otroci in učenci, ki prihajajo iz različnih kulturnih in socialnih okolij, ki so jim jih predstavili na seminarju, dobila priložnost seznaniti se s primeri dobrih praks, ki so jih predstavili udeleženci iz drugih držav in s tem dobila potrditev, da v Sloveniji delamo dobro. Izobraževanje je potekalo izključno v angleškem jeziku, zahtevao je veliko vključevanja in argumentiranja in tako sem tudi utrdila svoje znanje angleščine, predvsem pa razširila strokovno besedišče.«
Udeleženci so se seznanili z možnostmi financiranja EU projektov v obsegu finančnega okvirja EU za obdobje 2007-2013. Dobili so nasvete in smernice o tem, kako napisati dober in uspešen projekt na področju usposabljanja in izobraževanja v maksimalnih možnostih financiranja iz virov EU. Seznanili so se tudi z veliko paleto tehničnih podpor za planiranje projektov, dobrih spletnih orodij in strani, veliko časa so posvetili pomembnim finančnim načelom evropskih projektov na področju izobraževanja in usposabljanja. Kako voditi projekt, skrbeti za kakovost in časovni plan, evalvacijo in nadzorovanje je bil poseben del izobraževanja, kakor tudi promocija in nadaljnja uporaba evropskih projektov.
Metodološki pristop je bil inovativen: moodle spletna učilnica, face to face, v skupinah, izmenjava praks in mnenj je potekala cel dan, razprava je potekala tudi virtualno preko e-platforme. Na realnih primerih so delali plan projekta. Z udeleženci in izvajalcem so s pomočjo tehnike pripravili predlog in načrt projekta, analizirali tudi slabe strani, čemu se je potrebno izogibati ipd. Do konca seminarja so morali najti možnosti financiranja iz EU projektov glede na naše potrebe, napisati predlog, razumeti in uporabiti ključne elemente in predvsem suportivno spletno orodje za učinkovito vodenje projektov. Delo z udeleženci izobraževanja in organizatorjem bo potekalo še dva meseca po zaključenem usposabljanju. V spletni učilnici, ki deluje s pomočjo moodla, aktivno sodelujejo s konkretnimi vprašanji in nasveti na temo uspešnega planiranja in izvajanja projektov EU na področju učenja in usposabljanja. Gre za učenje na daljavo, saj je veliko gradiva, ki ga je potrebno še preučiti in si narediti svojo bazo podatkov, ki ustreza naši organizaciji. Vsi udeleženci so v dogovoru o medsebojnem sodelovanju in aktivni udeležbi pri snovanju projektov v EU obdobju 2007-13. Kot zagotavlja Nataša Zmazek: »Gre za mojo osebno strokovno rast. Izobraževalna širina je zame izrednega pomena, prav tako tkanje poslovne socialne mreže. Udeležbe na evropskih seminarjih omogočajo več od tega, predvsem vpogled v druge kulture in državne ureditve, da bomo znali ceniti kaj imamo in videti kaj ustvariti.«
Učiteljica Valerija Žnidarič Žitek, je bila v Angliji, v kraju Portsmouth, na seminarju pod delovnim naslovom »Language and Practical Methodology: Creativity in the Classroom«.
Udeleženke seminarja so se med seboj spoznale, si predstavile šolske sisteme posameznih držav in si ogledale mesto ter spoznale njegovo zgodovino. Zanimivo je bilo slišati, kako se naš šolski sistem razlikuje od večine severnih in zahodnih držav. Tri dni so preživele z zelo dobrim predavateljem, ki je njihovo znanje nadgrajeval z zelo zanimivimi oblikami dela in tako povečeval pravilnost naglaševanja in hkrati tudi širjenja besednega zaklada. Sledilo je dvodnevno izobraževanje s prav tako zelo znanim angleškim jezikoslovcem, ki vse zasipal z učnimi listi in delavnicami, ki se jih lahko izvaja v razredu, pri zgodnjem poučevanju tujega jezila. Vsemu temu pa je sledila še »šokantna« predavateljica, ki je »vlila« poglede poučevanja za 21. stoletje in od vseh zahtevala, da tudi te metode odnesejo nazaj v svojo državo. Kot trdi ona, je potrebno učence učiti za pogovor v angleščini in da pravi angleški jezik najdemo le pri 7% populacije, ki jim je materni jezik angleščina. Tako moramo učence predvsem spodbujati h govoru, tudi če ni slovnično pravilen, jim širiti besedni zaklad na vse možne načine. Kot pravi Valerija Žnidarič Žitek: »Zame in tudi za marsikatero drugo udeleženko je bila novica ta, da pouk mora biti splet maternega jezika in angleškega besedišča.« Med predavanji je obiskala tudi dve Primary School (pri nas bi to imenovali osnovna šola), ki se od naše kar precej razlikujejo, zato nadaljuje: »Učenci so vpisani v šolo od 4. leta dalje in vse do 11. leta. Pouk poteka kot razredni pouk, v razredu je res 30 učencev, vendar se v razred ves čas vključujejo pomožne učiteljice. Ko učenci opravijo nacionalni test pri 11. letih, se vpišejo v Secundary School, ki je druga ustanova, tam pa izvajajo obvezne predmete in izbirne predmete. Tudi ta šola je obvezna in poteka nekako tako kot naša predmetna stopnja. Tej šoli po izbiri sledijo srednje poklicne šole ali College. Temu pa sledi ali služba ali University. Je pa res, da so potem te šole kar drage, če so kvalitetne. Sama se toliko nisem ukvarjala z drugimi stopnjami, me je pa vase potegnilo razredno izobraževanje. Tam začenjajo pouk ob 9.00 in so polne ure vse do 12.00, tukaj imajo čas posvečen matematiki in jezikoslovju, v razredu je poleg učiteljice še pomožna učiteljica in tudi nekateri posamezniki odhajajo k specialnim učiteljicam. Potem sledi odmor za kosilo in rekreacijo, kjer jih varujejo pomožni učitelji. Od 13. 00 do 15.00 imajo učenci manj zahtevne predmete in obvezno 15 minutno tiho branje ter na koncu še čas namenjen stvarem, ki jih učenci tekom dneva niso opravili. Ne trdim, da so vse šole na tak način, saj se tam šole zelo razlikujejo med seboj, imajo pa vse svoje uniforme. Bila sem tudi na obisku katoliške šole in to prav takrat, ko so imeli dan dejavnosti in so imeli tudi mašo. Bilo je zelo zanimivo opazovati učence, kako so mirni, spoštljivi in ubogljivi. Točno vedo, kaj smejo in česar ne. Starši v šolo ne smejo, razen po predhodni najavi. Šole so ograjene. Ker je pač to bilo veliko mesto, je tam ogromno šol in starši vozijo otroke ali v šolo svojega okoliša ali v drugo šolo (npr. krščansko), so pa šole preko nacionalnih preizkusov vedno preverjane. Šole so tudi zelo dobro opremljene z IKT sredstvi, tako ima vsaka učilnica aktivno tablo in nekaj računalnikov. Učenci domov ne nosijo ničesar razen kakšen zvezčič in lunch paket. Za konec naj dodam: Vsekakor sem se utrdila v jeziku in tudi v oblikah in metodah dela pri zgodnjem poučevanju ter hkrati dobila potrditve, da delamo dobro. Dodatek vsemu temu, kar ti ponuja sam seminar je predvsem to, da spoznavaš druge učitelje Evrope in tako lahko primerjaš svojo službo z drugimi in prineseš nekaj novega v svoje delo.«
Učiteljica Sonja Meolic, je bila v Parizu, glavnem mestu Francije, na seminarju »Intercultural pedagogy for a small world.« Udeleženci seminarja so se seznanili s filozofijo, zgodovino in instrumenti medkulturne pedagogike in globalnega izobraževanja. Vsebina oz. predmet izobraževanja je bil, zavedati se, kako medkulturne razlike vplivajo na razred ali skupino in spoznavanje kulturnih razlik, razumevanje dinamike medskupinskih odnosov, razumeti, kako pripadanje kulturni manjšini vpliva na otrokove življenjske izkušnje ter kako razvijati medkulturne kompetence, ki so potrebne pri pripravi otroka na življenje v medkulturno globaliziranem svetu. Seminar je baziral na različnih aktivnostih in metodologijah. Udeleženci so ves čas aktivno sodelovali in delili izkušnje. Veliko je bilo razprav, argumentiranja, dela v različno velikih skupinah, tandemih, iger vlog, simulacij za proučitev dinamike medkulturnih izkušenj, prezentacij in razprav o psiho-socialnih mehanizmih, vključenih v medkulturna prilagajanja. Drugi dan seminarja so imeli na izbiro obisk etno muzeja ali ene izmed pariških šol – Primary school, ki jo obiskujejo otroci iz najrazličnejših koncev sveta, stari od 3 do 6 let (pri nas vrtec). Sonja Meolic se je odločila za obisk šole. Šola je privatna in dela po Montessori metodi. Vzgojno-izobraževalni proces poteka v angleškem in francoskem jeziku in ker nekateri otroci doma ne govorijo nobenega od teh jezikov, odraščajo trilingvistično. Ravnateljica jim je zagotovila, da otroci zaradi jezika ali verbalnega sporazumevanja nimajo večjih težav, pač pa imajo ob vključitvi enake težave kot otroci, ki se vključijo v »običajne« vrtce oz. vrtce v svojem okolju – pogrešajo mamo. Vsako jutro so predavanja začeli z igrami prebujanja, ki so jih morali predlagati udeleženci. Igre so bile socialne narave, večina je vključevala tudi gibanje in so igre, ki se jih igrajo otroci in učenci iz različnih koncev Evrope. Sonja Meolic je prepričana: »…da je poleg metod in oblik dela v oddelku z otroci in učenci, ki prihajajo iz različnih kulturnih in socialnih okolij, ki so jim jih predstavili na seminarju, dobila priložnost seznaniti se s primeri dobrih praks, ki so jih predstavili udeleženci iz drugih držav in s tem dobila potrditev, da v Sloveniji delamo dobro. Izobraževanje je potekalo izključno v angleškem jeziku, zahtevao je veliko vključevanja in argumentiranja in tako sem tudi utrdila svoje znanje angleščine, predvsem pa razširila strokovno besedišče.«
