Kaj bo s slovenskim prašičem?

Nekoč, za časa naših dedkov in babic, na vasi ni bilo hiše, kjer ne bi imeli vsaj ene krave in prašiča. Toliko za sebe, da so imeli svojo hrano, čeprav je bilo meso le redkokdaj na mizi. Vendar časi so se od tedaj močno spremenili in se še spreminjajo. Ko se danes pelješ skozi katero prleško vas, le redkokje še vidiš gnojišče, kar bi ti dalo vedeti, da pri hiši redijo živali. Vedno manj je tudi večjih prašičerejcev, ki redijo prašiče za nadaljno rejo, predvsem v sodelovanju s Farmo Ihan in Nemščak.

Vse pogosteje je zadnje mesece slišati o krizi v prašičereji, na kar opozarja konzorcij Ohranimo prašičerejo Slovenije, predstavniki rejcev prašičev. Ena izmed zadnjih njihovih dejanj je bila t. i. »zadnja večerja«, s katero so želeli opozoriti, da, če bo šlo tako naprej, več ne bo domače, slovenske svinjine, saj že sedaj pridelamo samo tretjino svinjskega mesa, ki ga porabimo. Zaradi nizke odkupne cene, velikih stroškov krme in predvsem tuje konkurence je veliko kmetov opustilo prašičerejo oziroma jo zmanjšalo. Zaradi cenejšega uvoženega mesa se kmetom reja prašičev več ne izide. Domači rejci za te razmere krivijo predvsem države, kot je Avstrija, Madžarska in druge, ki uvažajo cenejše meso, saj le-te svoje rejce podpirajo s subvencioniranjem razlike med proizvodno in odkupno ceno. Tuji kmetje tako zaradi nižje odkupne cene niso oškodovani in lahko spretno konkurirajo na našem trgu.

Zaradi uvoza slovenski kmetje včasih težko prodajo pitance ob pravem času, ko imajo le-ti primerno težo, kar je povezano z daljšim časom reje in posledično z višjimi stroški proizvodnje. Predstavniki rejcev prašičev pozivajo državo k ukrepom za ohranitev domačega mesa po zgledu sosednjih držav.

Če se že naši politiki zgledujejo v vsem drugem po drugih državah Evropske unije, potem se naj tudi s subvencijami kmetom in tako zaščitijo konkurenčnost domačih rejcev.

Nas zaprtje Tovarne sladkorja Ormož res ni ničesar naučilo?
Z zaprtjem Tovarne sladkorja v Ormožu smo ostali brez svojega sladkorja in tako postali odvisni zgolj od uvoza. Posledice zaprtja je občutilo veliko delavcev, ki je izgubilo zaposlitev in kmetje, ki so pridelovali sladkorno peso. Uvozniki sladkorja so izkoristili naše potrebe po njihovem sladkem produktu in dvignili cene. Zaradi odvisnosti nimamo nobenega vpliva na tuji trg, ki je hkrati tudi zelo nestabilen. Spomnimo se, ko je pred časom bilo pomanjkanje dobave sladkorja in je bila v trgovinah omejena količina nakupa te dobrine.

Zaradi opuščanja reje prašičev v Sloveniji se zmanjšuje samopreskrba države s svinjino in tako bomo spet vedno bolj odvisni od uvoza, če ga bomo želeli jesti. Uvozniki bodo, kot so pri sladkorju, izkoristili naše potrebe in dvignili cene.

Z uvozom hrane pa se pojavijo tudi težave glede sledljivosti in neoporečnosti izdelka. Ruski veterinarski inšpektorji so nedavno na Hrvaškem, ugotovili oporečnost hrvaškega mesa in mleka, ki se uvaža tudi k nam. Veliko zaklanih prašičev je imelo nejasno poreklo in v mlekarnah so bili navzoči insekti, čeprav bi ti obrati morali biti popolnoma sterilni.

Kmetje opozarjajo tudi na problem prodajanja uvoženega mesa kot »slovensko meso«, ki ga trgovci potem prodajo dražje in imajo tako večje dobičke. Lahko se vprašamo, ali je res vse tako, kot je navedeno na deklaraciji izdelka. Ali Slovenci res vemo, kaj v resnici kupimo in potem pojemo? Včasih je mogoče bolje, da česa ne veš, saj kot pravijo, česar ne veš, ne boli.