»V nič je šlo 14 tednov trdega dela«

Uradna spletna stran Dejana Zavca je 3. avgusta, kmalu po SES Boxingovi uradni razglasitvi Dejanovega nasprotnika, objavila, da Mr. Simpatikus 25. avgusta zaradi resnejše poškodbe ne bo mogel stopiti v ring berlinske arene.

Najboljši slovenski boksar vseh časov naj bi se takrat v berlinski O2 Areni pomeril s »kirgiškim levom« Šerzodbekom Alimjanovim, 29-letnim Uzbekistancem, rojenim v Kirgiziji, a mu je načrte prekrižala poškodba levega komolca, do katere je prišlo na treningu v Magdeburgu. Izvidi po pregledu z magnetno resonanco  so pokazali, da je poškodba resnejše narave in zahteva nujno mirovanje in kasnejše terapije, izključen pa ni niti operativni poseg niti še trenutno ni natančno znano, koliko časa bo trajala rehabilitacija. »Bil sem v vrhunski formi in na zadnjih treningih mi je šlo odlično od rok. Zdaj je šlo 14 tednov trdega dela v nič« je dejal Dejan in kot še piše na uradni spletni strani, je bil nad nepričakovano poškodbo vidno razočaran.

Fan club Dejana Zavca je pred tem že začel z organizacijo prevoza in ogleda dvoboja v nemški prestolnici, trenutnemu medcelinskemu prvaku po verziji WBO se je obetala izjemna navijaška podpora domačinov in ostalih »fanclubovcev«, a so jim načrti, kot tudi Dejanu, žal splavali po vodi. Trdobojec, kot ga je poimenoval avtor njegove biografije, tudi v neprijetnih trenutkih ni pozabil svojih navijačev: »Posebej hvala navijačem, ki so se že organizirali in pripravljali na odhod v Berlin. Do njih čutim posebno spoštovanje.«

Če bi se dvoboj v Berlinu razpletel z Zavčevo zmago, bi to pomenilo, da so mu znova odprte možnosti za nov naslov svetovnega prvaka. Nekateri že ugibajo o koncu njegove kariere, a Dejan prepričljivo sporoča: »Vrnil se bom močnejši.«

Preden je nekdanji svetovni prvak po verziji IBF začel z intenzivnimi pripravami v Magdeburgu, je bil tudi naš sogovornik. Ker je bil Dejan že takrat zelo na tesnem s časom, je prijazno dejal, da je pripravljen biti sogovornik še kdaj. Čakajoč nadaljevanja njegove zgodbe se nadejamo, da nas bo Dejan v dvorani Campus, ki je s centrom borilnih veščin Dejan Zavec Gym, po njegovih besedah njegov življenjski projekt in mu namerava v prihodnosti posvečati vedno več časa, kmalu po okrevanju spet prijazno sprejel in da bomo lahko objavili še več njegovih pogledov, stališč in mnenj o športu, boksu in stereotipih, ki se tega športa še vedno držijo, ter o vsem, kar v trenutkih spontanosti zna in zmore povedati Dejan Zavec kot športnik z izjemno etično držo.

Dejan razkriva:

Pri boksu sta potrebni veščina in moč. Zanima nas, katera od njiju je pomembnejša, ali je bolje doseči neko harmonijo med njima, morda celo kompromis.
Mit o tem, da je veščina nad močjo, je seveda zelo relativen. Če si dober, v praksi točno veš, v katerem trenutku boš pri dvoboju potreboval več veščine, kdaj več moči in kdaj kombinacijo obojega. Nekaj je odvisno tudi od poznavanja nasprotnika. Drži pa tudi, da se to kar pravi teorija, včasih v praksi ni izkazalo kot najboljša oz. edina možnost.

Kaj natančno imate v mislih?
Recimo ta mit, da je starost 10 let zgornja meja, da nekdo začne trenirati boks. Jaz sem začel pri šestnajstih.

Boks na prvi pogled izgleda kot precej grob, nevaren šport. Kako ga vidite vi?
V bistvu ni tako, kot je videti. V veliki večini so boksarji zelo pozitivni in mirni ljudje. Če pogledamo statistiko je boks na lestvici športov, ki terjajo največ poškodb, šele na sedemnajstem mestu, daleč za nogometom in smučanjem.

Koliko časa dnevno namenite za treninge?
V povprečju treniram dve uri in pol dopoldan ter dve uri in pol tudi popoldan. Kondicijske treninge in »fiziko« imam v Sloveniji, »finese« v Magdeburgu v Nemčiji.

Obstaja, gledano z vidika navijačev in navijaške evforije, kakšna razlika, recimo med nogometno tekmo in boksarskim obračunom?
Naj mi samo nekdo pove, na katerem boksarskem dogodku so se navijači stepli. Nikoli. Kaj pa na »fuzbalu« …

Ste tudi ambasador fair playa in pozitivnih vrednot boksa kot tradicionalne in plemenite borilne veščine. To pomeni, da …
… v tem športu ni prostora za primitivnost in negativnost, ali pa sta prisotni le kratek čas. V osnovi so boksarji zelo mirni ljudje. Se sicer najdejo tu in tam kakšni posebneži, ki negativnost še spotencirajo, z namenom, da bi bili opaženi, ampak so potem hitro izločeni.

Ste zadovoljni z vašo biografijo »Trdobojec: zgodba Dejana Zavca v dvanajstih rundah«, ki jo je v sodelovanju z mnogimi ključnimi akterji vašega življenja napisal Esad Babačić?
Knjiga se mi zdi dobra. Edino kar bi si želel, je, da je bralci ne bi dojemali, kot neko smiljenje samemu sebi. Opisano je res najbolj »noro« obdobje mojega življenja. Sporočilo biografije je pa predvsem to, da če je uspelo meni, lahko uspe tudi vsakemu drugemu.