Alojz Čuš - kolar iz Cogetincev

Srečati se s kolarjem, je danes že poseben dogodek. To pa zato, ker je kolarski poklic v izumiranju. Pravzaprav je že izumrl. Le tu in tam še najdemo kolarja, ki se je izučil tega poklica. Mi smo ga našli v Cogetincih, ki sodijo v občino Cerkvenjak. To je 83-letni Alojz Čuš, ki se je izučil kolarske obrti pri kolarskem mojstru in obrtniku Leopoldu Tošu v Spodnji Senarski pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah.

»Izhajam iz družine malo posestnika, v kateri smo se rodili trije otroci. Ko sem končal osnovno šolo sem se odločil za poklic kolarja. Našel sem si dobrega mojstra. Poleti sem hodil na delo 5 km peš, pozimi pa sem stanoval pri mojstru. Delali smo več kot osem ur. To je bilo dobro, saj smo se vajenci tako več naučili. Teoretični del pouka pa sem obiskoval v obrtni šoli v Lenartu. Ko sem se izučil, je že nastajala kriza v tem poklicu, zato sem se zaposlil kot tesar. Tesarska dela sem opravljal tudi na zagrebškem velesejmu. Zaradi stalnega dela na terenu, sem se odločil za zaposlitev v tovarni. Kot industrijski delavec sem se zaposlil v TAM-u v Mariboru, kjer sem dočakal pokoj. Tedaj smo se v službo v Maribor vozili z avtobusi, ki so bili ponavadi nabito polni, saj se je v njem peljalo tudi po 115 in več potnikov - delavcev. Bili smo stisnjeni kot sardine v konzervi.«

Alojz, ki si je na rojstnem domu v Cogetincih ustvaril družino in ima tri otroke, sedaj pa kot vdovec živi s sinom Slavkom, ni čisto opustil kolarstva. »Kljub zaposlitvi in obdelavi 4,5 ha zemlje, sem tu in tam izdelal kak kolarski izdelek. Največkrat kolo, katerega ni znal izdelati vsak. Razumljivo je, da sedaj kolarski ne delam več. Tu in tam še izdelam kako leseno kmečko orodje, kot so ratišče za koso, toporišče, mi rečemo »štil«, za motike in druga kmečka orodja in še kaj bolj drobnega. Imam pa še ohranjeno vso kolarsko orodje, »drakšl«, leseno stružnico, svedre, in drugo za kolarje specialno orodje. Ko sem se učil smo vsa dela opravljali ročno. Nismo poznali nobenega stroja, niti krožne žage. Glavno orodje za oblikovanje lesa so bili kolarska sekira, ki smo jo imenovali »kolršnca«, svedri za izvrtine v pestih koles, za puše pri kmečkih vozovih in še veliko drobnega orodja. Med te gotovo sodijo razna dleta, katerim smo rekli »gletva«. Prav zaradi ročnega dela je bilo kolarsko delo težko. Kolar je moral imeti tudi smisel za oblikovanje, saj delo ni bilo serijsko. Pri izdelavi lesenih delov voza smo si pomagali z »leri«, to so bili izoblikovani vzorci delov vozov, kot so prednji in zadnji »oplen«, ročice in drugo. Mere izdelkov so bile nekako normirane, kolarji pa so jih poznali na pamet. Kolarji smo uporabljali določen les, ki je moral biti naravno sušen. Za dele ogrodij voza je bil največkrat uporabljen jesenov les. Za izdelavo lojter, ki so služile za vožnjo sena, slame in listja na lojtrnem vozu, je bil najprimernejši brezov les, ki smo ga v določeno obliko spravili med sušenjem. Posebno zahtevna je bila izdelava koles. Prav zato smo vajenci za opravljanje pomočniškega izpita dobili nalogo izdelati kolo. Za izdelavo kolesa smo uporabljali jesenov les za platišča, brestov les za pesta in trnov ali jesenov les pa za »špice«. Kolarji smo tedaj še na veliko izdelovali lesene samokolnice ali kot smo rekli »šajtrge«. Za ročno vožnjo trave in drugih pridelkov na kmetiji, pa smo izdelovali »kankole«, ki jih je imelo vsako gospodinjstvo na podeželju. Izdelovali smo tudi nosila za nošenje kamna v kamnolomih, katerim so rekli »trage«. Moram pa reči, da smo bili kolarji tesno povezani s kovači. Mi brez njih ne bi imeli dela, oni pa ne brez nas, saj so naše izdelke okovali in so šele tako lahko služili namenu.«

Kot smo omenili ima naš sogovornik ohranjenega veliko kolarskega orodja in naprav. Ohranjen ima tudi »hobelpank«, ali po slovensko skobeljno mizo, katero so uporabljali tudi mizarji in sodarji. Med ohranjenimi napravami sta zanimava, »drakšl« ali lesna stružnica na nožni pogon, in brus za brušenje kolarskih orodij. Kot nam je dejal, je bilo brušenje orodij sestavni del učenja kolarskega poklica, kajti orodja za obdelavo suhega lesa so morala biti ostra. Brušenje na tej brusilni napravi, nam je tudi prikazal.

Zanimivo je, da je naš sogovornik ostal zvest kmetovanju. Kljub letom, še redi kravo in kokoši. Kot pravi, je bila to nekoč potreba, saj se je družina tako preživljala, sedaj mu je to konjiček. Njegov konjiček je bil tudi igranje harmonike, ter igranje v nekdanji Gasilki godbi Cerkvenjak. Vesel je, da je sin Slavko, ki je po poklicu mizar in je zaposlen v Avstriji, ostal doma. Veseli se tudi obiskov družine hčerke Ane, ki ga je obdarila z dvema vnukoma. Moramo omeniti, da njegov dom obkrožajo stare jablane in hruške, ki jih je pred mnogimi leti sam cepil in sadil.