Pedro Opeka obiskal Pomurje in navdušil s svojo skromnostjo
Opeka je skupaj s sodelavci rešil že več kot 23.000 brezdomcev, ki so povsem razosebljeni životarili na smetišču in ulicah Antananariva
Pedro Opeka
Minulo soboto je Mursko Soboto in Pomurje obiskal svetovno znani misijonar in nominiranec za Nobelovo nagrado 65-letni Pedro Opeka. Pedro je že več kot trideset let svojega življenja posvetil najrevnejšim in pomoči potrebnim na Madagaskarju, ki živijo v skrajni revščini.
V Murski Soboti ga je sprejel župan Anton Štihec. Zatem se je odpravil v
Pokrajinsko in študijsko knjižnico, kjer ga je pričakala velika množica
Pomurcev, katerim je dobrotnik pripovedoval o svojem poslanstvu.
Peter Opeka se je rodil leta 1948 v Argentini staršem slovenskega rodu, ki so zapustili Slovenijo ob koncu druge svetovne vojne. Njegov oče se je čudežno rešil z morišča v Brnici pri Hrastniku, njegova mama pa je zbežala istega leta v strahu za svoje življenje.
Kot je povedal Pedro je že od malih nog bil navajen skromnosti za kar je zaslužna njegova mama. Njegov oče, ki je bil zidar pa ga ja naučil delavnosti in stanovitnosti. Na sina Petra pa je prenesel tudi vse svoje zidarsko znanje in izkušnje, saj ga je oče jemal s seboj na delo. Tako je lahko že pri sedemnajstih letih zgradil svojo prvo hišo.
Že kot mlad fant je Pedro razvil občutek pravičnost in dobrodelnost in se boril za pravice Indijancev Mapuče na jugu Argentine. Pedro je bil tudi izvrsten nogometaš in kot nam je povedal je kljub letom še vedno zelo gibčen in lahko brez težav še vedno zabija gole. V času, ko se je odločal za svoje življenjsko poslanstvo in izbiral med nogometom in duhovnostjo, je v njem prevladala želja po duhovnosti.
Kot dvajsetletnik je prišel študirat teologijo v Slovenijo, takratno Jugoslavijo. Po študiju je prvič odšel na Madagaskar, kjer je kot prostovoljec neumorno zidal in delal skupaj z domačini na riževih poljih. To je bila njegova pot do malgaškega človeka, ki je obrodila tako mogočne sadove. Nato je v Parizu dokončal študij teologije. Leta 1975 se je kot duhovnik vrnil na Madagaskar v kraj Vangaindrano. Kmalu po prihodu v prestolnico Madagaskarja je ob sprehodu po mestu prišel do ogromnega smetišča, kjer je na lastne oči doživel podobo, ki ga je pretresla in spremenila za celo življenje. V kužnem smradu in dimu je na smetišču in od smetišča živelo več tisoč odraslih ter otrok, skupaj s psi in prašiči. Tako se je začel malgaški čudež, kateremu smo priča danes.
V letih delovanja na Madagaskarju je prišel do spoznanja, da sta delo in izobrazba edina pot k rasti človeka. Pedro razume pravico do dela kot temeljno izhodišče za samospoštovanje vsakega človeka. Pedro poziva, da se je potrebno boriti proti skrajni revščini, saj je slednja tista, ki v človeku ubije vse upe in ga oropa človečnosti. Opeka izžareva neizmerno spoštovanje do soljudi, še posebej do najbolj ranljivih in nemočnih. Pedro Opeka je skupaj s sodelavci rešil že več kot 23.000 brezdomcev, ki so povsem razosebljeni životarili na smetišču in ulicah Antananariva.
Pedro je bil neizmerno navdušen nad Slovenijo in Pomurjem, saj so ljudje tukaj zelo darežljivi in pripravljeni pomagati sočloveku. Na Madagaskarju je na tisoče ljudi, ki se dnevno ne morejo najesti do sitega. Zraven tega nikoli ne vejo kdaj bodo spet imeli naslednji obrok. V ta namen so vzpostavili projekt Riž za otroke smetišč, kjer s pomočjo zbranih sredstev kupujejo riž za lačne otroke. Ob tej priložnosti so mu Pomurci podarili 600 kilogramov riža, istočasno pa so zbrali že za skoraj 1.500 evrov sredstev, s katerimi bodo lahko kupili več ton riža in tako nahranili številna lačna usta. Pedro se je s svojo neizmerno dobrohotnostjo, zagnanostjo, toplino, z občutkom za razumevanje človeka in z ljubeznijo do sočloveka zagotovo dotaknil srca vsakega poslušalca.
Svoj obisk je nadaljeval z ogledom romskega naselja Pušča, kjer je zasadil drevo. Svojo pot po Pomurju pa je končal v Bogojini v Plečnikovi cerkvi.
Peter Opeka se je rodil leta 1948 v Argentini staršem slovenskega rodu, ki so zapustili Slovenijo ob koncu druge svetovne vojne. Njegov oče se je čudežno rešil z morišča v Brnici pri Hrastniku, njegova mama pa je zbežala istega leta v strahu za svoje življenje.
Kot je povedal Pedro je že od malih nog bil navajen skromnosti za kar je zaslužna njegova mama. Njegov oče, ki je bil zidar pa ga ja naučil delavnosti in stanovitnosti. Na sina Petra pa je prenesel tudi vse svoje zidarsko znanje in izkušnje, saj ga je oče jemal s seboj na delo. Tako je lahko že pri sedemnajstih letih zgradil svojo prvo hišo.
Že kot mlad fant je Pedro razvil občutek pravičnost in dobrodelnost in se boril za pravice Indijancev Mapuče na jugu Argentine. Pedro je bil tudi izvrsten nogometaš in kot nam je povedal je kljub letom še vedno zelo gibčen in lahko brez težav še vedno zabija gole. V času, ko se je odločal za svoje življenjsko poslanstvo in izbiral med nogometom in duhovnostjo, je v njem prevladala želja po duhovnosti.
Kot dvajsetletnik je prišel študirat teologijo v Slovenijo, takratno Jugoslavijo. Po študiju je prvič odšel na Madagaskar, kjer je kot prostovoljec neumorno zidal in delal skupaj z domačini na riževih poljih. To je bila njegova pot do malgaškega človeka, ki je obrodila tako mogočne sadove. Nato je v Parizu dokončal študij teologije. Leta 1975 se je kot duhovnik vrnil na Madagaskar v kraj Vangaindrano. Kmalu po prihodu v prestolnico Madagaskarja je ob sprehodu po mestu prišel do ogromnega smetišča, kjer je na lastne oči doživel podobo, ki ga je pretresla in spremenila za celo življenje. V kužnem smradu in dimu je na smetišču in od smetišča živelo več tisoč odraslih ter otrok, skupaj s psi in prašiči. Tako se je začel malgaški čudež, kateremu smo priča danes.
V letih delovanja na Madagaskarju je prišel do spoznanja, da sta delo in izobrazba edina pot k rasti človeka. Pedro razume pravico do dela kot temeljno izhodišče za samospoštovanje vsakega človeka. Pedro poziva, da se je potrebno boriti proti skrajni revščini, saj je slednja tista, ki v človeku ubije vse upe in ga oropa človečnosti. Opeka izžareva neizmerno spoštovanje do soljudi, še posebej do najbolj ranljivih in nemočnih. Pedro Opeka je skupaj s sodelavci rešil že več kot 23.000 brezdomcev, ki so povsem razosebljeni životarili na smetišču in ulicah Antananariva.
Pedro je bil neizmerno navdušen nad Slovenijo in Pomurjem, saj so ljudje tukaj zelo darežljivi in pripravljeni pomagati sočloveku. Na Madagaskarju je na tisoče ljudi, ki se dnevno ne morejo najesti do sitega. Zraven tega nikoli ne vejo kdaj bodo spet imeli naslednji obrok. V ta namen so vzpostavili projekt Riž za otroke smetišč, kjer s pomočjo zbranih sredstev kupujejo riž za lačne otroke. Ob tej priložnosti so mu Pomurci podarili 600 kilogramov riža, istočasno pa so zbrali že za skoraj 1.500 evrov sredstev, s katerimi bodo lahko kupili več ton riža in tako nahranili številna lačna usta. Pedro se je s svojo neizmerno dobrohotnostjo, zagnanostjo, toplino, z občutkom za razumevanje človeka in z ljubeznijo do sočloveka zagotovo dotaknil srca vsakega poslušalca.
Svoj obisk je nadaljeval z ogledom romskega naselja Pušča, kjer je zasadil drevo. Svojo pot po Pomurju pa je končal v Bogojini v Plečnikovi cerkvi.
