Odprli razstavo Miklošičeva zapuščina

V ponedeljek, 18. novembra, se je v Ljutomeru z odprtjem razstave Miklošičeva zapuščina, pričelo sklepno dejanje praznovanja 200-letnice rojstva našega velikega jezikoslovca Franca Miklošiča.

Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Občina Ljutomer in Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer, so v galeriji Anteja Trstenjaka tako odprli razstavo Miklošičeva zapuščina ter predstavili knjigi Miklošičeva monografija in Pravljice iz Bukovine, v Domu kulture pa se je odvrtel dokumentarni film o Miklošiču. Sledila je mednarodna znanstvena konferenca, ki se bo odvijala tudi v torek v Domu kulture in Golarjevi domačiji. Na konferenci bodo poznavalci razpravljali o njegovi vlogi na področju slovanske filologije.

V torek bodo na Glavnem trgu v Ljutomeru odkrili tudi doprsni kip Miklošiča, potem pa bo v Domu kulture potekala še slavnostna akademija v počastitev 200-letnice rojstva Franca Miklošiča. Slavnostni govornik bo dr. Uroš Grilc, minister za kulturo.

Dr. Franc Miklošič je bil rojen 20.11.1813 v Radomerščaku pri Ljutomeru. Osnovno šolo je obiskoval v Ljutomeru, gimnazijo pa v Varaždinu in nato v Mariboru. Potem je v Gradcu študiral filozofijo in pravo. Doktoriral je iz filozofije in predmet tudi predaval. Mesto knjižničarja v Dvorni biblioteki na Dunaju je sprejel leta 1844. Po smrti Jerneja Kopitarja pa je opravljal tudi cenzorska opravila za slovanske, romunske in novogrške knjige. Leta 1848 se je za eno leto vključil v politično življenje in postal predsednik dunajskega društva Slovenija, sooblikovalec programa Zedinjene Slovenije in poslanec v avstrijskem Državnem zboru. Leta 1849 je bil imenovan za prvega profesorja na novoustanovljeni Stolici za slovansko filologijo Univerze na Dunaju. Tri šolska leta je bil dekan Filozofske fakultete na Dunaju, leta 1854 pa rektor univerze na Dunaju. Leta 1864 je za delo in zasluge dobil dedno plemstvo, po odločitvi ljutomerskega trškega sveta je bil tudi častni tržan Ljutomera. Zapustil nam je 180 bibliografskih naslovov člankov, razprav in zaključenih publikacij. Mnoge njegove študije so pionirske, a prav zaradi strokovnega pristopa aktualne še danes. Največje delo, Primerjalno slovnico slovanskih jezikov, je ustvarjal tri desetletja, predstavil pa je glasoslovje, oblikoslovje, besedotvorje in skladnjo. Postavil je temelje slovanskemu imenoslovju, dosledno se je posvetil tudi etimologiji. Bil je prevajalec in avtor praktičnih besedil za šolsko rabo, znan je kot leposlovec. Tudi ohranjena obsežna korespondenca govori o njegovem velikem znanstvenem ugledu.