Vzgoja, ki nas poveže z otrokom za vse življenje

Starši smo tisti, ki vsakodnevno skrbimo za naše otroke, jih vzgajamo ter jih usmerjamo po poteh življenja. Lahko bi rekli, da smo laični strokovnjaki na področju vzgoje, saj nenehno skrbimo za otrokov osebnostni in telesni razvoj, kajti družina je tista, ki predstavlja otrokovo primarno družbeno skupino.

Zraven nas staršev, pa so tukaj še tisti, ki se z vzgojo ukvarjajo tudi z bolj strokovnega vidika. Ena izmed priznanih strokovnjakinj s področja psihologije je tudi Alenka Rebula Tuta, ki prihaja iz Trsta pri Sestjanu in se ukvarja pretežno z globinsko psihologijo ter z vprašanji vzgoje in izobraževanja, samovzgoje in družbene kritike.

Zaradi velike želje mnogih staršev v vrtcu Ljutomer, je ravnateljica Marija Pušenjak povabila k nam v osrčje Prlekije, prav to predavateljico, ki se poleg poglabljanja v vzgojna in splošna življenjska vprašanja, ukvarja še s prozo in poezijo.

V četrtek, 20. februarja, smo si v popoldanskem času, v prostorih vrtca Ljutomer na Ormoški cesti, nekateri starši vzeli kakšno urico zase in prisluhnili zanimivem predavanju z naslovom Vzgoja, ki nas poveže z otrokom za vse življenje.

Kot posebna gostja in predavateljica, se nam je torej pridružila Alenka Rebula Tuta, ki jo je spremljal tudi njen mož, publicist, radijski urednik in režiser, Igor Tuta. Kljub temu, da je bila v naših krajih prvič, nam je s svojo pozitivno energijo, karizmo in izjemno predanostjo svoji stroki, na podlagi lastnih izkušenj in izkušenj iz znanja psihologije, pokazala, kako lahko na pravi način vzgajamo svoje otroke in tako ostanemo njihovi zavezniki in prijatelji za vse življenje. Sama je tudi mama treh otrok in tako dobro ve, kako težko je včasih vzgajati otroke in jih usmerjati na pravi poti. Zato moramo zgraditi odnos s svojim otrokom že zgodaj v otroštvu, saj le tako lahko nadgrajujemo in poglabljamo pristen odnos med staršem in otrokom.

V današnjem svetu je včasih zelo težko graditi pristne človeške odnose, saj nenehno hitimo in se prilagajamo hitremu tempu življenja, pri tem pa ne opazimo malenkosti, ki so ključne za izoblikovanje medosebnih odnosov. In tako je tudi pri otrocih. Hvaležnost, medsebojna pomoč, zaupanje in ljubezen, se v otroku rodijo spontano, glede na to kaj jim mi kot starši nudimo. Otroci so namreč naša popolna zrcalna slika. Zgledujejo se po naših dejanjih, vedenju in medsebojnih odnosih. Mi smo torej vzgled svojim otrokom in če ta vzgled ni ravno najboljši, nikakor ne moremo kriviti drugih, ampak le sami sebe.

Zato je zelo pomembno, da čutimo povezanost oziroma imamo pozitiven odnos z otrokom. Ena od glavnih stvari, ki si jih starši težko predstavljamo je: Kako je biti otrok? Cel čas živiš namreč med samimi velikani, si zelo majhen, nimaš nobene besede... Postavite se enkrat v vlogo otroka, saj je biti otrok v velikem svetu, včasih zelo težko. Otroci namreč znajo ustvarjati probleme, nikakor pa jih sami ne znajo reševati. In tukaj nastopimo mi, starši, ki moramo spoštovati otrokove majhnosti in ranljivosti ter znati »čutiti z njim«. Veliko je drobnih stvari, ki so v življenju zelo pomembne, vendar zaradi natrpanega urnika, pozabljamo na njih.

»Čutiti otroka«, je najpomembnejša in temeljna sposobnost do otrok. In če smo raztreseni in neprisebni, ne čutimo in ne slišimo kakor bi morali. Otroka moramo vsaj pol ure na dan gledati z vsem svojim bitjem in se intenzivno in pristno srečevati ter ukvarjati z njim. Ni pomembna dolžina časa, ampak pristnost, ki se rodi v zanimanju do otroka. Otroci nikoli ne iščejo pozornosti, kakor starši radi poudarjamo, ampak iščejo občutek sreče, radosti in pomembnosti. Velikokrat mislimo, da otroka najbolje poznamo, pa vendarle to vedno ne drži. Če nimamo pravega odnosa z njim, nam otrok ne bo zaupal. Otroci hrepenijo po tem, da vidimo njih in ne sebe. Zato je najpomembnejši telesni dotik, ki pa ga nažalost v marsikateri družini še kako primanjkuje. Že v zgodnjem otroštvu je pomembno, da izoblikujemo pozitiven odnos, ki temelji na občutku varnosti in zaupanja, le tako bomo ta pristen odnos lahko gradili z otroci tudi v času odraščanja in pubertete. V obdobju adolescence so to najbolj kritični trenutki. Če smo kar koli naredili narobe že v otroštvu, bomo to v poznejših letih zelo težko popravili.

Zato je res pomembno, da začnemo graditi pristne odnose že zelo zgodaj, saj vez, ki smo jo ustvarili, ostane za vedno. Dom je res dom, če so prisotna čustva miru in občutek varnosti. Tisto, kar otroci najbolj cenijo je, da starši slišimo!

Predavateljica Alenka Rebula Tuta, je to še prav posebej poudarila, saj je ta pristen odnos gojila tudi sama do svojega očeta, Alojza Rebule, ki bo kmalu dopolnil 90 let in še vedno neutrudno piše knjige. Kakor nam je zaupala tudi sama, sta ji bila oče in mati vedno dober vzgled, po katerem se je tudi sama zgledovala.

Kakor sem zapisala že v začetku, se naša gostja ukvarja tudi s poezijo in prozo, saj je napisala že polno knjig, ki smo si jih po predavanju lahko tudi sami ogledali in odražajo njeno polnost, ljubezen in predanost do dela.

Ob koncu izjemno zanimivega in poučnega predavanja, je ravnateljica v zahvalo podarila gostji drobno pozornost in vse prisotne povabila na druženje po predavanju, za katerega je tudi tokrat poskrbela Vida Mihalič, vodja kuhinje ljutomerskega vrtca.

Za več koristnih in podrobnejših informacij, si lahko ogledate spletno stran oziroma rubriko za starše, predavateljice Alenke Rebula Tuta: www.alenka.rebula.com, kjer boste izvedeli še marsikaj zanimivega iz področja vzgoje.