Literarni večer z Draganom Potočnikom

Literarno društvo Sv. Jurij ob Ščavnici je minuli vikend v Kleti vina in besed Kulturnega in upravnega središča priredilo literarni večer s pesnikom, zgodovinarjem, svetovnim popotnikom, dobitnikom Glazerjeve nagrade ter profesorjem na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru dr. Draganom Potočnikom.

Dr. Dragan Potočnik je do sedaj izdal tri zbirke pesmi (V ritmu menjavanja noči, Sebil in Šahrah), bralno pozornost pa pritegnejo tudi njegovi potopisi, zbrani v knjigi Z Afriških in azijskih dvorišč, ter obsežna monografija Azija med preteklostjo in sedanjostjo, ki avtorja predstavi kot vrhunskega poznavalca zgodovine neevropskih narodov pa tudi bližnje preteklosti, ki jo je kot popotnik sam izkusil.

Monika Čuš, zgodovinarka in nekoč njegova študentka (profesor pa je avtor spremne besede v njeni tretji pesniški zbirki Bučanje valov), je na večeru literature dr. Potočnika skozi pogovor predstavila predvsem kot pesnika in popotnika, saj se oboje v njegovem življenju neprenehoma prepleta in dopolnjuje: »Najlažje se izpovedujem skozi poezijo in prav poezija je tista govorica, skozi katero povem kaj čutim, skozi katero iščem smisel življenja in vse tisto kar nas dela ljudi«, je poslušalcem sporočil gost literarnega večera, ki že od začetka svoje pesniške poti v dijaških letih pa vse do danes prvenstveno ostaja zavezan ontološki poeziji, motivno pa vključuje tudi slovenske in stare slovanske arhetipe ter mistiko, nam tako odkriva notranje svetove, nas popelje v »odkrivanje sebe« ter nam daje misliti o smislu biti in iskanju nečesa višjega.

Draganu Potočniku je blizu arabski svet, še posebej Perzija in perzijska pokrajina, katera ga vedno znova fascinira in kamor se vedno znova vrača; trenutno piše roman, ki se odvija prav v Iranu – in kar je največja posebnost – piše ga samo, kadar je tam. Zato tudi ni naključje, da je naslov njegove zadnje pesniške zbirke Šahrah (pot vseh poti) perzijskega izvora. Poslušalcu njegovih doživetij in popotniških vtisov se tako nehote zastavi vprašanje, ali ni naša, evropska, zahodnjaška predstava o deželi »jutrovega« povsem popačena in izkrivljena. »Humana drža je v našem, evropskem prostoru premalo pomembna, zato zahodni svet raste na sebičnosti«, še pove dr. Potočnik, ki je prepričan, da bi morala vsakršna znanost, če noče biti prazna in brez življenja, vsebovati vsaj kanček svetovljanskosti in širine duha. Zato nam Dragan Potočnik brez odvečnih besed, vedno znova dokazuje, da je, »če le zvesto slediš samemu sebi« v življenju mogoče povezovati in prepletati tako zanstveno kot tudi umetniško pot.