Radgonski župnijski pevci so rajžali po Dolenjski

Prav v prihodnjih dneh bodo v župniji Gornja Radgona praznovali in slavili, god farnega zavetnika sv. Petra. S svojim prepevanjem bodo obogatili v nedeljo, 29. junija, slovesno sv. mašo, ki jo bo vodil murskosoboški škof dr. Peter Stumpf, pevci cerkvenega pevskega zbora, ki ga vodi organist in pevovodja Karel Korošec.

Prav te dni pred praznovanjem so pevci še izkoristili čas za vsakoletno tradicionalno druženje z izletom. Tokratni izlet, ki je bil 25. junija, na Dan državnosti so izkoristili z obiskom Dolenjske. Pot jih je vodila v Stolno cerkev sv. Nikolaja Novo mesto - Kapitelj, kjer so si ogledali samo stolno cerkev ter kripto izpod cerkve, kjer je vzidanih nekaj nagrobnikov novomeških cerkvenih in posvetnih dostojanstvenikov, pa tudi odlitek renesančnega nagrobnika drugega novomeškega prošta Jurija Slatkonje iz katedrale sv. Štefana na Dunaju. V stolni cerkvi je bila tudi darovana sv. maša za domovino, ki jo je vodil radgonski župnik Franc Hozjan. Pot so nadaljevali z obiskom znanega novomeškega škofijskega romarskega središča Marijine cerkve župnije Čatež-Zaplaz.

V srcu dolenjske pokrajine, le nekaj kilometrov severno od Trebnjega, leži na 544 metrov visokem hribu, kakor krona vsej bližnji in daljni okolici, božjepotna cerkev Marije Pomočnice na Zaplazu. Sloves te božje poti je tako velik, da so ji dolgo časa pravili dolenjske Brezje. Istega leta 1800, ko je bila pozidana kapela Marije Pomagaj na Brezjah, so namreč zgradili, po izročilu tudi prvo kapelo na Zaplazu. Pravijo, da je bil pred tem zaplaški hrib poraščen z gostim gozdom in grmovjem. Sem je hodil neki pobožen mož sekat kolje in pripravljat "pušlje" za svoj vinograd. Nekega dne je pri tem delu naletel v bližnjem grmovju na kip Marije z Jezusom v naročju. Vesel ga je vzel v roke in nesel na svoj dom ter shranil v skrinjo. Naslednjega dne, ko je delal na istem kraju, zopet najde Marijin kip in ga še bolj vesel zanese domov. Zdaj ima že dva kipa! Ko je tretji dan zopet našel Marijin kip, se mu je vendarle zdelo nekam nenavadno. Doma je odprl skrinjo in odkril, da prejšnjih dveh kipov nima. Prebrskal je vso hišo, spraševal domače, a o dveh kipih ni bilo sledu. Zato je tokrat, preden je shranil kip v skrinjo, le-tega zaznamoval. Drugega dne je na istem kraju kot doslej odkril kip, ki je imel njegovo znamenje. Zdaj je spoznal, da se dogaja nekaj čudežnega. Ni si upal vzeti kipa s seboj domov, ampak je tam napravil kapelico iz vejevja in vanjo postavil Marijin kip. Nekaj dni kasneje je temu možu zelo zbolela žena. V hudi stiski se je zatekel pred podobo in bil deležen uslišanja: žena je ozdravela. To ga je spodbudilo, da je svoj dogodek in čudežno uslišanje opisal tudi drugim. Od takrat so sem prihajali Ijudje z vseh strani. Glas o uslišanjih se je hitro in vztrajno širil. Sčasoma je lesena kapelica propadla in Ijudje niso več vedeli, kje je čudežni kraj, kjer je bil najden kip. Pravijo, da ga je zopet pokazala živina, ki je vselej, ko je prišla do svetega kraja, pripognila kolena in glave povesila k tlom. Svetne oblasti so seveda takim dogajanjem nasprotovale. Ko so leta 1800 na Zaplazu sezidali prvo kapelico, je prišel ukaz, da jo morajo porušiti, pa so se ljudje uprli. Menda jim je rušenje nekajkrat vseeno uspelo, a so jo ljudje vselej obnovili. Ko je Matija Košak, župnik v Čatežu, videl vnemo vernikov, je zaprosil na škofijo v Ljubljani, naj dovolijo gradnjo cerkve. Zagrozili so mu, da ne bo birme v Čatežu, če župnik ne odpravi "nespodobnosti in nerodnosti, ki se na gori nad njegovo župnijo dogajajo". Birme res ni bilo. Do spremembe pa je prišlo, ko je škof Wolf leta 1845 obiskal Čatež, da bi posvetil tamkajšnjo župnijsko cerkev. Videl je pristno pobožnost ljudi in dovolil postaviti cerkvico na Zaplazu.

Kljub nekoliko slabšemu in deževnemu vremenu, ki jih je spremljalo celoten dan, so pevci vzdušje veselo povzdignili z lepim prepevanjem in dobro voljo. Kjer pa je dobra volja med ljudmi doma je tudi sreča in zadovoljstvo v srcih doma.