Mladim priporoča življenje brez zasvojenosti

Obisk pri 90-letni Kristini Markovič v Okoslavcih

Filip Matko, torek, 5. avgust 2014 ob 19:30
Kristina Markovič

Kristina Markovič

Aprila leta 1984 se je Kristina Markovič iz Okoslavcev 35 za vedno poslovila od moža Franca in čeprav sedaj v domači hiši živi Kristina sama, ne želi od doma. Vsa dela okrog hiše so v obliki najema prevzeli najbližji sosedje, ki jo vsak dan tudi obiskujejo. Čeprav je dopolnila že 90 let, vse zase postori sama. Ima pa težave pri hoji, ker si je pred kratkim pri padcu poškodovala koleno. Še vedno rada bere, redno spremlja dnevne dogodke po televiziji, ogleda si tudi kakšno TV-nadaljevanko. Prebira »Slovenske novice«, »Vestnik«, »Družino« pa tudi »Evangeličanski list«, ki ji ga prinaša zet. Pravi, da ne pišejo nič slabega. Mladim priporoča življenje brez zasvojenosti. Naj živijo zdravo, brez kajenja, alkohola in mamil.

Kristina se je rodila 24. julija 1924 v Spodnjem Kocjanu, očetu – kmetovalcu Antonu Rauterju in mami Mariji, rojeni Čagran, z Rožičkega vrha. Bili so številna družina, s kar sedmimi otroki. Kristina je bila tretji otrok po vrsti in je na Kapeli opravila sedem razredov osnovne šole, ostala doma ter opravljala enaka dela kot starša: na državnem posestvu vinogradništva Kapela ter pri drugih večjih kmetih. Imela je sicer veliko željo, da bi se izučila za šiviljo, toda znana šivilja na Kapeli je že ob pogledu na njene od zemlje zgarane in trde prste ugotovila, da ti niso za fina šiviljska dela.

Vseeno pa ima danes devetdesetletnica lepe spomine na mladost, kajti bili so na kmetih posebni večeri, ko so se tudi mladi lahko poveselili. To je bilo ob ljudskih običajih, kot so to kožuhanje, lupanje semen in česanje perja. Tedaj so zgodbam starejših še kako radi prisluhnili vsi sodelujoči, mnogokrat so peli, ob prihodu muzikantov pa tudi zaplesali. Toda pravega mladeniča tedaj Kristina še ni spoznala. Zgodilo pa se je to po drugi svetovni vojni, leta 1946.

Tako pozno se je namreč iz ruskega ujetništva vrnil Franc Markovič iz Okoslavcev. Bil je izučen mizarskega poklica in doma si je uredil mizarsko delavnico za zasebno obrt.

Zakon sta sklenila leta 1948 in ta letnica je tudi izrezljana na vhodnih vratih hiše v Okoslavcih.

V zakonu sta se jima rodila hčerka Frančiška in sin Konrad, ki sta po končani osnovni šoli, s petnajstim letom starosti, praktično morala od doma. Frančiška je odšla v šolo za medicinske sestre, Konrad pa za mizarskega vajenca v sosednjo Avstrijo, ker je oče Franc menil, da je bolje, če se poklica izuči kje drugje, da bo znal kaj več. Tako je sin po izučitvi za mizarja odprl svojo mizarsko obrt v Avstriji, si tam ustvaril družino, se upokojil in še sedaj živi tam. Ima dva sina, prav tako pa ima dva sina Frančiška, ki z možem in družino živi na Vaneči. Redno prihaja domov k mami Kristini, ki jo leta »že zdelujejo«, čeprav še kar dobro poskrbi sama zase. Babico Kristino tako obiskujejo že štirje vnuki, ima pa po hčerini strani že eno pravnukinjo.

Poleg tradicionalnega klica »Mama« sta za Kristino Markovič bila uveljavljena še znana poimenovanja »Teta« in »Mojstrovka«. Po odhodu hčere in sina od doma sta namreč Kristina in Franc v sodelovanju s Centrom za socialno delo vzela v rejo kar pet rejencev, v enem primeru sta bila to celo brata. Rejenci so Kristino imenovali »Teta«, čeprav je zanje skrbela kot mati. »Mojstrovka« pa so Kristino klicali mizarski vajenci, ki jih je mizarski mojster Franc Markovič izučil kar 17. Večina njih je bila pri Markovičevih v popolni oskrbi, kajti vajenci niso bili doma iz Okoslavcev. Kristina pove, da jih je imela rada, kot lastna otroka, najpogosteje pa se sedaj še vedno vrača, v spremstvu svoje družine, Marjan s Hercegovščaka.

Nekdanja mizarska delavnica obrtnika Markoviča v Okoslavcih 35 sameva, v stanovanjski hiši pa je še vedno živahno, kajti z devetimi desetletji spominov in nasveti živi za svoja otroka, rejence in vajence še vedno neumorna »mama«, »teta« in »mojstrovka« Kristina Markovič.


Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.



Več v Kultura in izobraževanje