Hribovite vasice na severu Tajske skrivajo zanimiva ljudstva

Obiskali smo pleme Padaung, podskupino ljudstva Karen

Karmen Razlag, petek, 28. september 2012 ob 09:162
Večina ljudi pozna ljudstvo Karen iz televizijskih dokumentarnih filmov, revij in enciklopedij kot "dolgovrata'' plemena, čeprav ženske, ki nosijo te medeninaste obroče na vratu, spadajo v podskupino plemena Karen, poznanem pod imenom Padaung. Obstajajo tudi druge podskupine tega plemena, ki pa tega običaja ne prakticirajo in ga tudi nikoli niso.

Ti medeninasti obroči okoli vratu dajejo vtis podaljšanega vratu, kar je v bistvu le vizualna iluzija, saj teža obročev ne razteza vratu, ampak potiska kosti ključnice navzdol, kar ravno daje občutek podaljšanega vratu.

Ženske nosijo povečini okoli 20 ali več obročev okrog vratu. Začnejo pa jih nameščati že deklicam, starim med 5 in 6 let. Nekoliko manj izraziti so obročki na rokah in nogah, vendar so prav tako pomembni. Obročki na rokah so nameščeni od zapestja do komolca, na nogah pa od gležnjev do kolen.

Obstaja več razlag tega nenavadnega običaja plemena Padaung. Njihova mitologija pojasnjuje, da te obroče nosijo zaradi preprečitve tigrovih ugrizov. Ena izmed razlag je tudi ta, da so ženske s temi obroči neprivlačne in zaradi tega je manj verjetno, da bodo z njimi trgovali. Najpogostejša razlaga, čeprav nasprotna od prejšnjih, pa je ta, da dolgi vratovi ponazarjajo izjemno lepoto in bogastvo, ter s tem privabljajo boljše može. Sicer pa bi naj z odstranitvijo obročev kaznovali prešuštnice. V teh primerih so njihove vratne mišice zaradi dolgoletnega nošenja obročev tako oslabljene, da ne nosijo teže vratu in zato mora ženska preživeti preostanek svojega življenja leže. Po navedbah Paula in Elaine Lewis v knjigi Peoples of The Golden Triangle – Ljudstva Zlatega trikotnika so tako prešuštva, kot ločitve med vsemi skupinami ljudstva Karen izjemno redke.

Stoletja skrivnostna regija jugovzhodne Azije znana kot Zlati trikotnik buri zahodno domišljijo.

Zlati trikotnik obsega okrog 350.000 km² in prekriva gorati svet štirih držav jugovzhodne Azije: Mjanmara (Burme), Laosa, Vietnama in Tajske. Označuje tudi sotočje rek Sop Ruak in Mekong, s strani tajske turistične industrije pa se pogosto pojavlja kot opisni naziv za tromejo med Tajsko, Laosom in Mjanmarom. Gre za območje, kjer so od konca petdesetih do konca osemdesetih let proizvajali največ opija in heroina na svetu. To območje pa je zanimivo tudi zaradi kulturno različnih skupin, ki tukaj živijo in le-ta so opisana v omenjeni knjigi. Ljudstva na tem območju so: Karen, Hmong, Mien, Lahu, Akha in Lisu. Borijo se za ohranitev njihove kulture, verovanj, običajev in načina življenja, pred vsemi pritiski na hitro spreminjajoče se družbe okoli njih. Paul in Elaine Lewis sta vrsto let živela in delala s plemeni severne Tajske in svoje rezultate, izkušnje in raziskave zbrala v knjigi, skupaj z več kot 700 fotografijami, na katerih sta prikazala tako zahtevno pokrajino, v kateri ti ljudje živijo, kakor tudi njihove obrede in običaje, oblačila in okraske, hiše in vasi ter izjemne sposobnosti v obrteh kot so izdelovanje nakita, tekstila in košar.

Ne glede na vse prejšnje razlage, zakaj nosijo obroče, je eden od najpogostejših razlogov, da se ta običaj nadaljuje še danes, predvsem na Tajskem - turizem. Čeprav je pleme Padaung na Tajskem šele v zadnjih tridesetih letih (druge skupine ljudstva Karen so se na Tajskem prvič naselile pred okoli 150-timi leti), so postali najbolj priljubljena "turistična atrakcija" v ponudbi agencij, ki te popeljejo med ljudstva hribovitih predelov severne Tajske. Veliko je bilo zapisanega o izkoriščanju teh plemen v turistične namene in nekateri označujejo to tudi kot 'človeške živalske vrtove'.

Zaradi tega običaja nošenja obročev pa se posveča veliko premalo pozornosti ostalim aspektom kulture ljudstva Karen. Med drugim igrajo pomembno vlogo v okrasju tega ljudstva tudi veliki uhani v ušesih. Čeprav ni tako vizualno osupljivo kot nanizani obroči na vratovih, pa z njimi v veliki meri resnično spreminjajo svoja telesa. Tako kot obroče okoli vratu, tudi okrogle uhane nameščajo že mladim dekletom v ušesne mečice in jih z njihovo rastjo zamenjujejo za vedno večje in tako se raztezajo tudi njihove ušesne mečice.

Pomembna ohranjena tradicija ljudstva Karen je tudi ta, da mlada dekleta sama sešijejo svojo poročno obleko tako zase, kot za svojega zaročenca. Neporočene žene in deklice nosijo bele obleke, kar označuje njihov status. Vendar pa, takoj ko napovejo poroko, dekleta začnejo tkati različno obarvano obleko za poročni dan. Poroka je izjemno pomemben del življenja ženske, in to celo tako zelo, da v primeru, če ženska umre pred poroko, se jo kljub temu pokoplje (ali upepeli) v oblačilih poročene ženske. S tem po njihovem mnenju zlonamernim duhovom zmanjšajo možnosti, da bi jim preprečili vstop v posmrtno življenje.

Harry Ignatius Marshall, ki je bil med prvimi misijonarji, ki so se posvetili raziskovanju ljudstva Karen trdi, da se je skozi pripovedovanja ohranilo več kot 200 ljudskih zgodb. Kljub tem ohranjenim zgodbam, je še veliko debat o njihovem izvoru. Večina pisateljev trdi, da je to Burma/Mjanmar, mnogi pa opozarjajo na ustne vire iz katerih izhaja, da je njihov pravi izvor Kitajska. Leta 1922 izdana knjiga 'Karen People of Burma' je še vedno pomembna klasična antropološka monografija in pomembna etnografska študija.

Ljudstvo Karen je desetletja v Burmi trpelo nasilje režimov v tej državi. Prisilno delo, prestajanje zaporne kazni, zanikanje politične zastopanosti in pravic statusa državljanstva in s tem kršenja človekovih pravic je pripeljalo do tega, da se je tisoče pripadnikov ljudstva Karen preselilo na Tajsko.

Večina pripadnikov plemena Padaung so animisti, približno 10 odstotkov pa budisti. Zaradi množičnega pokristjanjenja iz strani misijonarjev, število kristjanov narašča.

V spodnji galeriji si lahko ogledate fotografije mladih 'dolgovratih' deklet in žena, kjer smo se ustavili med trekingom po hribovitih vasicah na severu Tajske. Sicer pa so te vasice s prodajnimi stojnicami umetno vzpostavljene in turistom na ogled, za kar je potrebno odšteti tudi vstopnino, dobrodošlo pa je, da v zameno za fotografiranje kupimo tudi kakšen njihov izdelek.


TUNČEK sreda, 3. oktober 2012 ob 11:12

Lepo si povedala o dugovratkah, nega kej dodati. Bija sen tan pret leti in nan so še rekli, da ženske rade nosijo tote obroče okoli šijaka, se se s ten rešijo teškega dela na rižovih poljih in tak pozerajo turiston in mogoče še kaj zaplešejo ali stkejo kakšen šol.

KaRmen sreda, 3. oktober 2012 ob 22:33

Me veseli Pomežik
In ja, drži, v bistvu v takih vasicah živijo samo ženske, ki s prodajo ročnih izdelkov služijo denar in zaslužijo veliko več kot kot je recimo povprečna dnevna plača delavca na polju.


Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Popotnik

Jadrnica Royal Clipper

Royal Clipper - največja jadrnica na svetu

nedelja, 28. avgust 2016 ob 12:08
Piran

Piran ponuja številne znamenitosti in zanimivosti

nedelja, 17. julij 2016 ob 09:59
Planica

Kam na zabavo v začetku letošnjega leta?

torek, 12. januar 2016 ob 12:27