Razkrižje

Na severovzhodnem robu vasice Šafarsko pri Razkrižju je terasa z ledinskim imenom Gradišče. Pri terenski topografski akciji leta 1960 so bili na njivah na vrhu terase pobrani ostanki lončenih posod, ki jih je bilo mogoče uvrstiti v čas bakrene dobe. Na parceli. št. 419. K.o. Šafarsko, last Bogdan Konrada, Šafarsko št. 8 pa so na Gradišču od leta 1981 do 1984 potekala sistematična arheološka izkopavanja, ki jih je vodil Pokrajinski muzej iz Murske Sobote. Pleistocenska terasa, na kateri je bila bakrenodobna naselbina, je pravokotne oblike v velikosti 800 x 500 m, ki se na severnem robu dviguje 10m visoko nad strugo Ščavnice. Tudi na zahodni strani je podoba identična z dobro vidnim zemeljskim nasipom na vrhu (dokaz da je naselbina morala biti še dodatno utrjena). Podobna situacija je na vzhodnem robu Gradišča, le južni rob terase omejuje danes usek ceste, ki se vzpenja iz globeli potočka na teraso. Na vrhu ravnice so danes njive in travniki, na obrobju pa drevesa in grmičevje. Terasa je po sredini umetno presekana in tako deli naselbino na dva dela.

Arheološka raziskovanja so potekala na zahodnem predelu Gradišča v velikosti 768 m2. Ostanki arhitekture so ohranjeni kot sledovi temnejših lis v velikosti do 30 cm v premeru, ki smo jih razpoznali kot ostanke nekdanjih stojk. Tudi opečena ilovica z odtisi kolov na notranji strani je ostanek stene lesenega, z ilovico ter blatom ometanega objekta. K arhitekturi sodijo tudi ognjišča, peči in večje jame.
Na podlagi raziskovanja lahko rekonstruiramo nekdanje bivalne objekte v naselbini. Stavbe so bile štirikotne, stene pa narejene tako, da so navpično v zemljo zabili nosilne kole, vmesni prostor zapolnili s tanjšimi koli in vse skupaj prepletli s tanjšimi vejami. Celotna konstrukcija je bila na zunanji strani ometana z ilovico s primešanim plevelom. Verjetno je tudi streha imela leseno konstrukcijo in bila prepletena z vejevjem, slamo ali trstiko. Vhod v hišo je bil morda na ožji strani, oziroma na tisti, kije bila najbolj zavarovana pred vetrovi.
Prebivalci naselbine so se v glavnem ukvarjali z agrarnim gospodarstvom. Najdeno kamnito orodje je služilo za obdelavo njiv, ki so bile v neposredni bližini. Ena izmed obrti v naselbini je bilo lončarstvo. Glinaste uteži in vijčki so dokaz, da seje del prebivalstva ukvarjal s tkanjem. V tem času so poznali predvsem volno in lan.
Pri arheoloških raziskovanjih so bili odkriti le posamezni delci bivalne kulture na podlagi katerih lahko sklepamo kakšna so bila bivališča. Zato smo za rekonstrukcijo bivališč uporabljali že znana dejstva bivanja v prazgodovinskih obdobjih. Okrog rekonstrukcije bivalnih objektov smo postavili leseno prepleteno ograjo, na dvorišču bo lahko bila rekonstrukcija lončarske peči, notranjost hiš pa smo zapolnili z rekonstrukcijo ognjišč, statev in z replikami najdenih predmetov, ki so jih prebivalci naselbine uporabljali vsakodnevno.

Tekst pripravila: Irena Šavel, univ. dipl arheolog,

muzejska svetovalka v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota. 
 

V okviru projekta "Razkriški kot" je občina Razkrižje v sodelovanju z domačim Turistično narodopisnim društvom in pod strokovnim nadzorstvom Pokrajinskega muzeja iz Murske Sobote, dala postaviti rekonstrukcijo identičnega naselja, kot je bilo pred 5500 leti.  Domačini pa za turiste v živo uprizorijo življenje takratnih prebivalcev. O tem je dokumentarni film posnela tudi nacionalna televizija. Prazgodovinska naselbina je torej odlična točka za turiste.

Vir: Občina Razkrižje - obiščite stran za več slik

Veržej

Na območju današnjega Veržeja so bila najdena nekateri predmeti -  žare s pepelom, bronasti predmeti, črepinje iz ilirske dobe in ploščata kamnita krogla iz kamene dobe. Najdeni predmeti pričajo o dolgi naselitveni tradiciji, ki se začenja že v prazgodovini. Ostanki rimskega poslopja pa pričajo, da je to ozemlje pripadalo provinci Spodnja Panonija. Odkrite arheološke najdbe staroslovanskih grobov in obeski dokazujejo, da je to področje zajel naselitveni val slovanskih rodov.

Ormož

Na območju današnjega Ormoža so arheologi odkrili številne najdbe, ki sodijo v različna prazgodovinska obdobja Z njimi se Ormož uvršča med največja srednjeevropska prazgodovinska najdišča.
Sledovi prve poselitve sežejo že v eneolitik ali bakreno dobo (2.700-1.800 pred našim štetjem). Osnovna gospodarska dejavnost prebivalcev je bila živinoreja. V manjši meri so se ukvarjali s poljedelstvom, pri čemer so uporabljali predvsem kamnite kopače, ki so bile v velikem številu odkrite prav na širšem ormoškem območju. V prehrani sta imela pomembno vlogo tudi lov in nabiralništvo.
Doslej sta bili odkriti dve naselbini, prva na Hardeku, druga v Ormožu. Raztezata se na naravno zavarovanih terasah. V hardeški naselbini so bivali v lesenih hišah pravokotnega tlorisa, v ormoški naselbini odkrit bivalni prostor pa priča o tem, da so takratni prebival-ci uporabljali za bivanje v tla vkopano jamo - zemljanko. Obe naselbini sodita v kulturni krog, označen z imenom alpska facies lengyelske kulture ali lasinjska kultura.
Največ najdb pa sodi v pozno bronasto dobo (1.000-700 pred našim štetjem). Prav na območju Ormoža je bila odkrita velika naselbina in del njej pripadajočega grobišča. Naselbina je imela skoraj takšen obseg kot današnji Ormož. Zanimivo je, da je urbanistično zasnovo bronastodobne naselbine Ormož obdržal vse do danes.
Kako so se imenovali takratni prebivalci Ormoža, še ne vemo. Vemo le, da so ta za sedaj še brezimna ljudstva s seboj prinesla nov način življenja, ki ga razodeva njihova materialna kultura, in sežiganje umrlih, po katerem se celotna kultura imenuje kultura žarnih grobišč. Njihova materialna kultura je tako enotna, da so jo po najstarejšem odkritem grobišču v Podravju poimenovali "ruška" in pozneje "ruško mariborska" skupina. Ormoška naselbina ni prenehala s koncem pozne bronaste dobe oziroma kulture žarnih grobišč, ampak je njen obstoj izpričan še v prvih stoletjih starejše železne dobe.
Naselbino so zgradili na visoki terasi nad reko Dravo. Na vzhodni in zahodni strani je bila omejena s hudourniškima potokoma, na južni pa je pobočje terase strmo padalo k reki Dravi in bilo tako naravno zavarovano.
Zaradi varnosti so za naselitev izbrani prostor na severni, vzhodni in zahodni strani zavarovali z zemljenim nasipom in obrambnim jarkom ob njem. Zemljo v nasipu so utrdili z lesom. Nasip je še danes na severozahodnem delu ohranjen do višine petih, jarek pa do globine šestih metrov. Nasip in jarek sta v polkrogu obkrožala naselje, ki meri od vzhoda proti zahodu 400 metrov, od severa proti jugu pa še 380 metrov. Na zahodni strani se je naselbina raztezala tudi zunaj zavarovanega prostora.
Sodeč po odkritih stavbnih ostalinah, je bila naselbina urbano zasnovana. Znotraj utrjenega prostora so skoraj vzporedno z nasipom speljali dve z oblicami tlakovani cesti, široki 4 do 6 metrov - eno na severnem delu naselbine v smeri sever-jug, drugo na južnem delu v smeri vzhod-zahod. Vzporedno ali pravokotno na cesti so postavili hiše in druge objekte, ki so se vrstili vse do zemljenega nasipa. Hiše so gradili praviloma gosto drugo ob drugi. Na prostorih med hišami ali ob cestah so za skupno rabo zgradili manjša in večja ognjišča, zbiralnike za vodo ali z oblicami tlakovane prostore.
Hiše so gradili iz lesa. Bile so pravokotne, dolge od 4 do 12 metrov in široke od 2,60 do 7 metrov. Imele so enega ali več prostorov in tla iz nabite ilovice. Dvokapno streho so najverjetneje prekrili z ločjem, travnato rušo ali slamo.
Stene hiš so gradili s sohami premera od 0,20 do 0,40 metra. Postavljali so jih pokončno v prej izkopane jame, ki so imele večji premer od premera soh. Med njimi so razen ob vhodu in okenskih odprti-nah naredili preplet iz vejevja, ki so ga ometali z blatom ilovice, pomešanim z zdrobljenim ločjem ali slamo. Na to opozarja ob stenah hiš odkrit ožgan omet - ilovnat stenski premaz z dobro vidnimi odtisi. V notranjosti hiš so postavili še sohe za pregradne stene ali za oporo ostrešja in slemena.

Gradili so različne tipe hiš. Ožje hiše so imele običajno sohe na daljših stranicah postavljene bolj nagosto. Pri teh je sleme strehe slonelo na dveh nosilnih sohah, od katerih je bila ena na sprednji, druga na zadnji, krajši stranici, ali na treh nosilnih sohah, od katerih je bila tretja postavljena v notranjosti hiše. Pri nekaterih hišah je sleme strehe slonelo na krajših opornikih, pritrjenih na tramovih, ki so bili postavljeni prečno na sohe daljših stranic.
 
Pri širših in večjih hišah je sleme strehe običajno slonelo na sohah notranje vrste ali pa je bilo ostrešje oprto na sohe obeh notranjih vrst.
Pri nekaterih hišah je bil na čelni strani še predprostor, dolg od 0,70 do 2 metra in širok od 3,50 do 5 metrov. V nekaterih hišah in predprostorih so bila tudi ognjišča.

Ognjišča se ločijo med seboj po velikosti in načinu gradnje. Bila so zgrajena na ilovnatih tleh ali vkopana. Vkopana ognjišča so bila vedno zunaj hiš in običajno na poglobljenem delu obložena z oblicami.
Ob ognjiščih so bili navadno pitosi za shranjevanje živil, žrmlje za mletje zrnja in številni drugi za peko, kuho in vsakdanje delo potrebni izdelki.
Zbiralniki za vodo so bili praviloma vkopani v bližini cest. Največ ]e bilo odkritih zahodno od ceste, ki je potekala v smeri sever-jug. Bili so od 1,25 do 3,38 metra globoko vkopani v rumeno ilovnato plast. Plitkejši so se proti dnu lijakasto zoževali, globlji stopničasto. Na stopnico ali v vogale stopnic so postavili sohe, na katerih je slonela streha in zaščitna ograja. Stene zbiralnikov so obložili z lesom.
V naselbini je bilo odkritih tudi veliko lončenih izdelkov, kamnito orodje, nekaj izdelkov iz kovine in živalske kosti. Pričevalnost gradiva nam omogoča spoznanje vsakdanjega in duhovnega življenja takratnih prebivalcev. Njihovi osnovni gospodarski dejavnosti sta bili poljedelstvo in živinoreja. Izsledki doslej opravljenih analiz živalskih kosti iz naselbine kažejo, da so takrat gojili ovce, koze, svinje, konje in govedo. Slednje je bilo najštevilnejše in trikrat do štirikrat lažje od današnjega simentalskega goveda. Živino so čuvali najverjetneje zunaj naselbine. V veliko oporo pri tem so jim bili psi čuvaji. Ukvarjali so se tudi z lovom, ribolovom in nabiralništvom. Razvita je bila že tudi trgovina.

Z najdbami so izpričane tudi številne obrti: stavbarstvo, lončarstvo,livarstvo, tkalstvo ter obdelava kamna in lesa.
Lončene izdelke so izdelovali iz gline, ki so jo nakopali v bližini naselbine. Po dokončnem oblikovanju in glajenju so nekatere okrasili z vrezanim, žigosanim, plastičnim ali slikovitim okrasom. Za okraševanje so uporabljali različne koščene, lesene in keramične pripomočke.
Okras, obliko in velikost lončenih izdelkov so prilagodili namenu uporabe. Za peko kruha ali mesa so izdelovali polkrožne posode -pekve s širokim ročajem, navadno okrašene s plastičnim rebrom. Na prenosna ognjišča z rešetasto zgornjo ploskvijo so postavili posodo, v kateri so kuhali hrano. Živila so shranjevali v pitosih, pijačo so stregli v vrčih, s cedili pa precejali sokove in kislo mleko.
Za pitje so uporabljali čaše in skodelice, za strežbo kruha, mesa, sadja ali sadežev plad-nje. Z utežmi in vretenci so obteževali vretena, osnovne niti pri statvah in ribiške mreže. Otroci so se igrali z miniaturnimi posodicami in ropo-tuljicami. Oboževali in častili so naravne pojave, ki so jih neposredno doživ-ljali. Sonce so kot vir življenja in blaginje ponazorili z reliefnimi svastikami na žrtveniku, njegov antipod - vodno ptico, ki je vodilni sakralni simbol kulture žarnih grobišč, pa s shematiziranim idolom račke. Plodnost so ponazarjali s poudarjeno telesnostjo na nekaterih antropomorfnih idolih. Simbol plodnosti ponazarjajo tudi nekateri živalski idoli. Tako je bil bik tesno povezan z veliko boginjo zemlje, svinja pa je bila še v antiki posvečena boginjama žita in plodnosti, Demetri in Perzefoni. Živalski idoli nam med drugim razodevajo tudi pestrost takratnega živalskega sveta: drobnic, govedi, svinj, konj, vider, rib in medveda. Njihovo duhovno življenje se odraža tudi v pogrebnem ritualu.
Umrle so skupaj z njihovo opravo sežgali na posebnem prostoru, imenovanem ustrina. Po sežigu so dele grmade skupaj s pepelom navadno potrosili na dno grobne jame. Na to so položili žaro s sežgan-imi kostmi pokojnika. Na kosti so položili kovinske predmete in različno oblikovane keramične posode, med katerimi so tudi posode, okrašene s kositrnimi lističi. Jamo so nato zasuli in jo na vrhu včasih prekrili z oblicami ali pa nad njo oblikovali gomilico. Kovinski predmeti so bili v glavnem poškodovani in pred sežigom nasilno zlomljeni. Izdelani so iz brona, redkeje iz železa in zlata. Med njimi so najpogosteje deli noše, nakita ali oprave pokojnika, ki jih je le-ta nosil pri vsakdanjih ali slovesnih opravilih.
Prebivalci prazgodovinske naselbine so umrle pokopavali zunaj naselbine. Doslej sta ugotovljeni dve nekropoli. Prva s planimi pokopi in pokopi pod gomilami se je raztezala zahodno, druga s pokopi pod gomilami severovzhodno od naselbine. Na območju zahodne nekropole so v letih med 1822 in 1837 splanirali tri gomile. Danes je ohranjena le še ena izmed njih, ob današnji Ptujski cesti, na kateri je sezidana meščanska vila. Verjetno so istočasno kot na zahodni izravnali tudi več gomil na severovzhodni nekropoli, na območju današnjega Hardeka.

Na zahodni nekropoli je bilo doslej odkritih dvajset žganih planih grobov. Vkopani so bili na zemljišču južno od današnje Ptujske ceste in okrog 100 metrov zahodno od zemljenega nasipa.
Na zahodni nekropoli je bilo doslej odkritih dvajset žganih planih grobov. Vkopani so bili na zemljišču južno od današnje Ptujske ceste in okrog 100 metrov zahodno od zemljenega nasipa.Na zahodni nekropoli je bilo doslej odkritih dvajset žganih planih grobov. Vkopani so bili na zemljišču južno od današnje Ptujske ceste in okrog 100 metrov zahodno od zemljenega nasipa.Na zahodni nekropoli je bilo doslej odkritih dvajset žganih planih grobov. Vkopani so bili na zemljišču južno od današnje Ptujske ceste in okrog 100 metrov zahodno od zemljenega nasipa.Na zahodni nekropoli je bilo doslej odkritih dvajset žganih planih grobov. Vkopani so bili na zemljišču južno od današnje Ptujske ceste in okrog 100 metrov zahodno od zemljenega nasipa.

Najdbe iz grobov govore, da so v planih grobovih pokopavali v 9. in 8. stoletju pred našim štetjem, torej tudi v prehodnem obdobju, ki zajema konec žarnogrobiščne kulture in pričetek starejše železne dobe na Štajerskem. Začetek slednje običajno povezujejo z vdorom Trakokimerijcev v Panonsko nižino. Takrat je najverjetneje prišlo do sprememb pri pokopavanju. Nad žganimi pokopi so nasipavali velike gomile, kakršne so bile v Ormožu na območju zahodne in severovzhodne nekropole.
Ormož je bil ponovno poseljen v mlajši železni dobi, v času latenske kulture (3. stoletje pred našim štetjem do našega štetja), katere nosilci so bila keltska plemena. Kelti so v naše kraje prodrli z vzhodne strani vzdolž reke Drave in so tudi neposreden povod konca starejše železne dobe - halštatske kulture. Naselili so področja, ki so bila intenzivno naseljena že v pozni bronasti in pozneje v starejši železni dobi. Prinesli so vrsto novosti in bistveno spremenili način življenja. Med drugim so uvedli umetelno obdelavo in okraševanje železnih predmetov, uporabo lončarskega vretena in posod, izdelanih iz grafitne gline. Razvilo pa se je tudi keltsko denarništvo.
Tako je po večstoletni prekinitvi na območju prazgodovinske nasel-bine v Ormožu zrasla nova. Največ njenih sledov je bilo odkritih v severnem delu naselbine, na nasipu in na zahodni strani zunaj z zemljenim nasipom zamejenega prostora. Med njimi prevladujejo predvsem lončeni izdelki za vsakdanjo rabo. Izdelani so na lončarskem vretenu in žgani v posebej za to izdelanih pečeh. Deset takih peči je bilo vkopanih na notranjo stran nasipa in odkritih na prostoru današnjega hotela. Peči imajo okroglo kupolasto obliko in so izdelane iz gline. Ena izmed njih je razstavljena v hotelu.
S prihodom Rimljanov v naše kraje ima ormoško območje v glavnem prehoden pomen. Rimljani so tod zgradili državno cesto, ki je vodila od Petovione čez Ormož do Savarie. Iz nam še neznanih razlogov so se izognili utrjenemu prostoru, kjer se je raztezala ormoška prazgodovinska naselbina. Cesto, ki je povezovala Italijo s panonskimi mesti ob Donavi, so speljali severno od njega. Ob njej so zgradili postojanko, za katero vemo le, da se je imenovala Curta. V bližini cestišča je bilo odkri-tih nekaj antičnih in poznoantičnih najdb.
Med njimi je že v 18. stoletju odkrit miljnik, ki je sedaj vzidan v grajskem stolpu, ter dve cikadi, odkriti leta 1997 na Hardeku. Cikadi ali okraska v obliki škržata nam izpričujeta prisotnost barbarskih plemen na osvajalnem pohodu proti Italiji.
Zgodnjesrednjeveške najdbe so dokaj skromne. V Ormožu je odkrit le obsenčni obroček, izdelan iz brona, ki sodi v belobrdski kulturni krog.
Nekaj najdb izvira tudi iz poznejših zgodovinskih obdobij. Po daljšem presledku je bilo območje nekdanje prazgodovinske naselbine v Ormožu ponovno naseljeno šele v srednjem veku. V 13. stoletju se je po pregonu Madžarov v obsegu poznobronastodobne naselbine pričela zidava srednjeveškega Holermuosa - sedanjega Ormoža.
Vir: Občina Ormož