Ljutomer
Mestno jedro sestavljajo trije trgi in vsak ima svoje znamenje. Stari trg ima Anino kapelo iz leta 1756, na glavni strani je upodobljena sv. Ana, na desni je sv. Anton, na levi sv. Florjan in na zadnji strani Srce Jezusovo in sv. Trojica.
Na Glavnem trgu stoji na visokem stebru kip Brezmadežne Marije, ob vznožju stebra stojita na vsaki strani na podstavkih kipa sv. Roka in sv. Boštjana. Znamenje je dal postaviti takratni župan leta 1729. Pred tem je na tem mestu stal sramotilni steber in kletka za prestopnike, katere so sem zapirali, da so se drugi iz njih smejali.
Na Miklošičevem trgu je kapela sv. Florjana zgrajena 1736. leta, ki je del obzidja ljutomerske cerkve. Župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika ima pet oltarjev, enega velikega in štiri male. Na glavnem oltarju je slika sv. Janeza Krstnika, potem so oltarji svetega Jožefa, svetega Rožnega venca, oltar sv. Križa in oltar sv. Janeza Nepomuka. V zvoniku so trije zvonovi. Cerkev je dobila orgle že leta 1737, leta 1901 je v cerkvi nastal iz neznanega vzroka požar na koru in je orgle upepelil. Po požaru so cerkev obnovili in poslikali na novo. Cerkev je nekoč obdajalo pokopališče. Pred cerkvijo je doprsni kip jezikoslovca Franca Miklošiča.
Na Glavnem trgu stoji na visokem stebru kip Brezmadežne Marije, ob vznožju stebra stojita na vsaki strani na podstavkih kipa sv. Roka in sv. Boštjana. Znamenje je dal postaviti takratni župan leta 1729. Pred tem je na tem mestu stal sramotilni steber in kletka za prestopnike, katere so sem zapirali, da so se drugi iz njih smejali.
Na Miklošičevem trgu je kapela sv. Florjana zgrajena 1736. leta, ki je del obzidja ljutomerske cerkve. Župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika ima pet oltarjev, enega velikega in štiri male. Na glavnem oltarju je slika sv. Janeza Krstnika, potem so oltarji svetega Jožefa, svetega Rožnega venca, oltar sv. Križa in oltar sv. Janeza Nepomuka. V zvoniku so trije zvonovi. Cerkev je dobila orgle že leta 1737, leta 1901 je v cerkvi nastal iz neznanega vzroka požar na koru in je orgle upepelil. Po požaru so cerkev obnovili in poslikali na novo. Cerkev je nekoč obdajalo pokopališče. Pred cerkvijo je doprsni kip jezikoslovca Franca Miklošiča.
Ormož in okolica
Znanje, vera, umetnost, vrednostni sistem, zakoni in običaji, kot tudi vse druge sposobnosti in navade, ki jih človek dobi v določeni socialni sredini predstavlja to, kar imenujemo kultura. Kultura vključuje ne samo sistem znanj in predstav, ki jih ima človek, temveč tudi pravila življenja in obnašanja v odnosu do sebe in do okolice.
Na Gomili severno od Koga stoji obnovljeno kamnito slopasto znamenje iz 1. polovice 18. stoletja.
V Lešnici stoji ob cesti Ormož-Tomaž kamnito slopasto znamenje, pokrito s piramidasto streho, ki ga je dal leta 1691 postaviti Jurij Lesjak Nekoliko južneje se nahaja ob isti cesti marmornat spominski kamen z litoželeznim Križanim, ki spominja na izgradnjo te ceste v letih 1878-1881.
Dalje ob cesti v smeri Tomaža leže Ključarovci, kjer se je v Gornjih na št. 6 rodil pesnik in pisatelj Franc Ksaver Meško (1874-1964), vzhodno od Lešnice, na Litmerku, pa stoji osemstrana kapela iz leta 1879 s freskami J. Brolla in kipom Marije F. Stuflesserja.
V Ivanjkovcih v dolini Pavlovskega potoka stoji ob cesti Ormož - Ljutomer poznobaročna kapela Janeza Nepomuka, ki je bila leta 1886 obnovljena. Takrat je dobila nov svetnikov kip, ki ga je izdelal slovenjegoriški podobar Leopold Perko.
V Jastrebcih je omembe vredna etnografsko zanimiva hiša na štev. 16, v kateri se je rodil in živel predvojni revolucionar in literat prof. Jože Kerenčič (1915-1941). Gre za 6 x 2-osno pritlično kmečko domačijo s konca 19. stoletja z vežasto poudarjenim vhodom in pravokotno nanjo postavljenim gospodarskim poslopjem.
Na Gomili severno od Koga stoji obnovljeno kamnito slopasto znamenje iz 1. polovice 18. stoletja.
V Lešnici stoji ob cesti Ormož-Tomaž kamnito slopasto znamenje, pokrito s piramidasto streho, ki ga je dal leta 1691 postaviti Jurij Lesjak Nekoliko južneje se nahaja ob isti cesti marmornat spominski kamen z litoželeznim Križanim, ki spominja na izgradnjo te ceste v letih 1878-1881.
Dalje ob cesti v smeri Tomaža leže Ključarovci, kjer se je v Gornjih na št. 6 rodil pesnik in pisatelj Franc Ksaver Meško (1874-1964), vzhodno od Lešnice, na Litmerku, pa stoji osemstrana kapela iz leta 1879 s freskami J. Brolla in kipom Marije F. Stuflesserja.
V Ivanjkovcih v dolini Pavlovskega potoka stoji ob cesti Ormož - Ljutomer poznobaročna kapela Janeza Nepomuka, ki je bila leta 1886 obnovljena. Takrat je dobila nov svetnikov kip, ki ga je izdelal slovenjegoriški podobar Leopold Perko.
V Jastrebcih je omembe vredna etnografsko zanimiva hiša na štev. 16, v kateri se je rodil in živel predvojni revolucionar in literat prof. Jože Kerenčič (1915-1941). Gre za 6 x 2-osno pritlično kmečko domačijo s konca 19. stoletja z vežasto poudarjenim vhodom in pravokotno nanjo postavljenim gospodarskim poslopjem.
Cerkve:
Cerkev sv. Bolfenka stoji v naselbinskem jedru Koga. Zgrajena je bila v letih 1683 ? 1688 na mestu starejše kapele iz leta 1607. Imela je značilen zgodnjebaročni tloris, sestavljen iz velike pravokotne ladje iz majhnega kvadratastega prezbiterija. Leta 1750 so ji prizidali kapeli sv. Lovrenca in Janeza Krstnika ter jo v naslednjih letih na novo opremili. Leta 1811 so močno povečali prezbiterij in obe kapeli podrli. Taka je cerkev ostala do let 1908 - 09, ko so jo obnovili zunaj in znotraj ter ji prizidali zakrstijo. Med vojno, aprila in maja leta 1945, je bila zaradi vzhodne fronte napol porušena, vendar so jo do leta 1959 deloma na novo zgradili. Dobila je nov vrhnji del zvonika, nove strehe in večinoma novo opremo.Župnišče, ki je bilo zasnovano leta 1789, povečano pa leta 1909, je bilo po zadnji vojni v celoti obnovljeno.
Cerkev Svetega Duha se prvič omenja leta 1516. Bila je sedež ormoškega vikariata, kasneje, od okoli leta 1600 pa sedež vikariatne žpnije. Zasnova sedajne cerkve je iz let 1515 - 1519. K tej zasnovi so leta 1908 ? 09 prizidali zahodno polovico ladje, povišali še baročno nadzidani poznogotski zvonik in ga piramidasto zaključili ter na južni strani prezbiterja prizidali nadstropno zakrstijo.Na zunanjščini sta v cerkev vzidani reliefni spoliji, katerih prva predstavlja pelikanovo skupino iz začetka, druga pa Križanega z adorantoma iz poznega 16. Stoletja. Južnoi od cerkve stoji nadstropno poslopje stare središke šole iz leta 1812 (ki je služilo svojemu namenu do leta 1891), onkraj Črnca pa enako poslopje župnišča (prejšnje, leseno, je leta 1777 pogorelo) s križniškim emblemom nad pravokotnim portalom in letnico 1780. V njem hranijo lesen kip Boga Očeta, ostanek večje kompozicije Prestola milosti iz zadnje petine 14. Stoletja. Med cerkvijo in cesto stoji sredi nasada obeliskast spomenik z imeni padlih v prvi svetovni vojni. Ob cerkvi sta ob ukinitvi pokopališča leta 1787 stala kostnica in kapela sv. Ane iz leta 1519, ki pa so ju v letih 1791 in 1812 podrli.
Mestno jedro Ormoža je trapezasti Mestni trg, odmaknjena od njegovega vzhodnega roba pa stoji cerkev Svetega Jakoba, ki je bila prvič omenjena leta 1271. Okoli leta 1400 je bil sezidan dolgi kor, v prvi polovici 15. stoletja pa kapela, ki so jo v prvi polovici naslednjega stoletja spremenili v stransko ladjo. Po požaru leta 1687 so banjasto obokali ladjo in povišali zvonik. Najstarejše freske v njej so iz okoli leta 1400, tiste v severni ladji pa so nastale po letu 1632. Renesančna poslikava prikazuje v štirih pasovih 48 prizorov iz stare in nove zaveze. Iz tistega časa je poslednja sodba na slavoločni steni. Pomembna sta še relief donatorja, ki kleči pred Kristusom in kip Marije z detetom. Nasproti vhoda je baročni Marijin steber iz konca 18. Stoletja.
Cerkev sv. Janeza zaseda vrh 301 m visokega griča Huma. Cerkev je nastala na kraju kapele, zgradil pa jo je ormoški graščak Ladislav Pethe leta 1611 in sicer v tradicionalnem postgotskem stilu. Zvonik pred zahodno fasado je prizidek iz prve polovice 18. Stoletja, obok v ladji in zakrstija pa sta iz začetka 19. Stoletja. Do takrat je bilo okoli cerkve pokopališče, ki pa danes leži na južnem obronku Huma.Cerkev, sestavljena iz ožjega in nižjega 3/8 sklenjenega prezbiterja, hrani negotsko opravo iz konca 19. Stoletja.
Cerkev sv. Lenarta stoji v panoramsko slikoviti vasi Podgorci. Gre za majhno, vendar kvalitetno poznogotsko stavbo iz let 1519 - 20, ki jo sestavljajo pravokotna ladja, enako širok in visok 5/8 sklenjen prezbiterij in ob njegovo južno stran postavljen zvonik. Notranjščino pokrivata baročna oboka, prezbiterij kupolast, ladjo pa trojno kapast. V cerkvi je med opravo iz 19. stoletja omembe vredna le prižnica iz druge četrtine 18. Stoletja.
Cerkev Svetega Miklavža stoji na Miklavžu, po kateri je slednji tudi dobil ime. Prvič se omenja šele leta 1486. Leta 1528 je bila sedež ormoškega vikariata (stalne kaplanije) in šele leta 1617 vikariatne župnije. Od prvotne manjše in nižje cerkve je še ohranjen del južne stene ladje in večina zvonika, ki je verjetno še iz 16. stoletja. Sedanja cerkev z zakrstijo vred je bil zgrajena v letih 1683 ? 92 in opremljena do leta 1696. Takrat so povišali tudi zvonik, ki je dobil svojo sedanjo obliko in velikost. Cerkvena zunanjščina zaradi svoje višine učinkuje velikopotezno, kar velja tudi za njeno notranjščino, ki jo krasi ornamentalna slikarija Franca in Janka Horvata iz leta 1906. Vsi trije oltarji so iz prve polovice 18. Stoletja, in sicer glavni iz leta 1716, stranska pa iz okoli leta 1740). Nadstropno 5x3 osno župnišče, je v zasnovi iz leta 1839, v letih 1876 in 1906 pa je bilo prenovljeno. V njem hranijo poslikan omarast oltar iz zidanice na Kajžarju, ki ga je dal okoli leta 1745 izdelati miklavški župnik Matija Fortunat Tobinger, s posvetilom pa pa ga je dal opremiti njegov nečak, ptujski mestni sodnik Jožef Tobinger, ter kvalitetno sliko Poklona treh kraljev avstrijske provenience iz začetka 18. Stoletja.
Cerkev sv. Tomaža je bila zgrajena v letih 1715 - 1727 in sicer s pomočjo fevdalnih donatorjev: grofice Elizabete Saurau - Pethe, baronov Muhr in kumturja Gvida Starhemberga. Posvečena je bila leta 1742. Gre za veliko, stilno napredno arhitekturo, ki med prvimi pri nas uveljavlja enovito, centralno zasnovano stavbo s tlorisom v obliki enakokrakega križa in s polkuplasto poudarjenim osrednjim prostorom. K temu jedru je na zahodni strani prizidan zvonik, na jugovzhodni pa zakrstija z oratorijskim nadstropjem iz leta 1874. Njena zunanjščina in prostorsko enovita notranjščina sta baročno razčlenjeni. Slednjo pokrivajo freske Jakoba Brolla iz leta 1894, katere pa je 30 let pozneje obnovil Franc Horvat.Originalna baročna oprava se na žalost ni ohranila, saj je vsa sedanja, razen deset let mlajšega krstilnika iz let 1900 - 1907. Gre za pet oltarjev, prižnico, spovednico, klopi, križev pot in orgle. Nadstropno 6x3-osno župnišče pa je v svoji zasnovi iz let 1840 in 1885.
Pražupna cerkev svete Trojice (Nedelje) je kot kapela obstajala že pred letom 1199. Obsegala je sedanjo banjasto obokano zvonico in apsido. V prvi polovici 13. stoletja je cerkev obsegala mlajšo ladjo in starejšo kapelo, ki so jo spremenili v pravokoten korni prostor z nekoliko podaljšano apsido, s čimer je nastala zasnova, ki je pri nas sicer ne srečamo. Leta 1280 je cerkev doživela prvo veliko prezidavo, tistega leta so namreč cerkev nadzidali in razširili.Cerkev je postala skoraj enkrat večja, na vzhodu pa je dobila zvonik, ki je komaj presegal sleme ladjine strehe. Kasneje je bila še kar nekajkrat predelana, večino sedanje opreme pa so priskrbeli v drugi polovici 18. Stoletja.Leta 1770 so vzhodni del cerkve spremenili v kapelo Matere Božje, ki sta jo po letu 1831 poslikala graška slikarja, brata Franc in Jožef Kreuzer.
Cerkev vseh svetnikov stoji v Svetinjah in je bila zgrajena leta 1730. Razen zvonikove vrhnje etaže je enotne gradnje in jo sestavljajo ( sedaj obzidan) zvonik,pravokotna ladja ter ožji in nižji 3/8 sklenjen prezbiterij z na severu prizidano mu pritlično zakrstijo. Notranjščino pokrivajo banjasti oboki, ki so jih do nedavna krasile freske J. Barolla iz leta 1882. Od oprave so stranska oltarja in prižnica povprečni baročni izdelki iz druge tretjine 18. Stoletja, medtem ko je glavni oltar iz začetka 20. Stoletja.Župnišče je nadstropno 5x2 - osno poslopje iz let 1912 in 1947.
Gradovi:
Grad Ormož (Frideu), ki leži na strmem pomolu nad Dravo, je bil pomembna utrdba na meji z Ogrsko. Njegov nastanek se datira okoli leta 1278, ko je kralj Rudolf dovolil Frideriku Ptujskemu, da si na salzburški zemlji postavi grad. Bil je ena najmogočnejših salzburško-ptujskih fevdalnih postojank na južnem robu Slovenskih goric. Prvotni stolpasti grad so torej pozidali Ptujski gospodje, upravljali pa so ga njihovi kastelani Ormoški vitezi in po letu 1363 Herbersteini. Po letu 1441 so lastniki gradu Schaunbergi, grofje Frankopani, Szekelyji do leta 1604, baroni Pethe do leta 1710, nato grofi Gallerji in Konigsackerji, industrialci Pauerji, baroni Wernerji in Čokli, rodbina Pongratz, od leta 1910 do konca druge svetovne vojne pa grofje Wurmbrand. Grad je bil požgan v bojih z Ogri leta 1487, prizanesli pa mu niso niti Turki leta 1532. Grajski kompleks se je razvil okrog pravokotnega dvorišča, ki ga obdajajo štirje dvonadstropni takti, na enem od vogalov pa stoji mogočen večnadstropen stolp. V zahodnem grajskem traktu je poslikana sobana, delo klasicističnega slikarja Gleichenbergeja. Grad je obdan s čudovitim, prostranim parkom, enim najlepših, kar se jih je pri nas ohranilo, ne da bi jih bila prizadela nemirna povojna leta. Grad je danes skupaj s parkom, ki se ponaša s številnimi eksoti enkratna spomeniška celota, zgledno urejena in oskrbovana, mala muzejska zbirka v grau pa obiskovalca nazorno seznani s temeljnimi podatki iz zgodovine Ormoža in njegove bližnje okolice.
Grad Velike Nedelje (gross Sontag) je v drugi polovici 13. stoletja pozidal nemški viteški red. Grad je omenjen šele leta 1321 kot haus Suntag, do konca druge svetovne vojne pa je bil v posesti viteške komende. V lepo obnovljenem gradu so zdaj stanovanja, manjša muzejska zbirka in arhiv. Prvotno stavbo je med letoma 1612 in 1620 komtur baron Markvard Egkh temeljito prezidal, v prvi polovici 18. stoletja pa so grad baročno predelali. Od takrat tudi izvira sedanja podoba Velike Nedelje, štirikratne dvonadstropne zasnove z okroglimi ogelnimi stolpi.
Vir: Občina Ormož
Cerkev sv. Bolfenka stoji v naselbinskem jedru Koga. Zgrajena je bila v letih 1683 ? 1688 na mestu starejše kapele iz leta 1607. Imela je značilen zgodnjebaročni tloris, sestavljen iz velike pravokotne ladje iz majhnega kvadratastega prezbiterija. Leta 1750 so ji prizidali kapeli sv. Lovrenca in Janeza Krstnika ter jo v naslednjih letih na novo opremili. Leta 1811 so močno povečali prezbiterij in obe kapeli podrli. Taka je cerkev ostala do let 1908 - 09, ko so jo obnovili zunaj in znotraj ter ji prizidali zakrstijo. Med vojno, aprila in maja leta 1945, je bila zaradi vzhodne fronte napol porušena, vendar so jo do leta 1959 deloma na novo zgradili. Dobila je nov vrhnji del zvonika, nove strehe in večinoma novo opremo.Župnišče, ki je bilo zasnovano leta 1789, povečano pa leta 1909, je bilo po zadnji vojni v celoti obnovljeno.
Cerkev Svetega Duha se prvič omenja leta 1516. Bila je sedež ormoškega vikariata, kasneje, od okoli leta 1600 pa sedež vikariatne žpnije. Zasnova sedajne cerkve je iz let 1515 - 1519. K tej zasnovi so leta 1908 ? 09 prizidali zahodno polovico ladje, povišali še baročno nadzidani poznogotski zvonik in ga piramidasto zaključili ter na južni strani prezbiterja prizidali nadstropno zakrstijo.Na zunanjščini sta v cerkev vzidani reliefni spoliji, katerih prva predstavlja pelikanovo skupino iz začetka, druga pa Križanega z adorantoma iz poznega 16. Stoletja. Južnoi od cerkve stoji nadstropno poslopje stare središke šole iz leta 1812 (ki je služilo svojemu namenu do leta 1891), onkraj Črnca pa enako poslopje župnišča (prejšnje, leseno, je leta 1777 pogorelo) s križniškim emblemom nad pravokotnim portalom in letnico 1780. V njem hranijo lesen kip Boga Očeta, ostanek večje kompozicije Prestola milosti iz zadnje petine 14. Stoletja. Med cerkvijo in cesto stoji sredi nasada obeliskast spomenik z imeni padlih v prvi svetovni vojni. Ob cerkvi sta ob ukinitvi pokopališča leta 1787 stala kostnica in kapela sv. Ane iz leta 1519, ki pa so ju v letih 1791 in 1812 podrli.
Mestno jedro Ormoža je trapezasti Mestni trg, odmaknjena od njegovega vzhodnega roba pa stoji cerkev Svetega Jakoba, ki je bila prvič omenjena leta 1271. Okoli leta 1400 je bil sezidan dolgi kor, v prvi polovici 15. stoletja pa kapela, ki so jo v prvi polovici naslednjega stoletja spremenili v stransko ladjo. Po požaru leta 1687 so banjasto obokali ladjo in povišali zvonik. Najstarejše freske v njej so iz okoli leta 1400, tiste v severni ladji pa so nastale po letu 1632. Renesančna poslikava prikazuje v štirih pasovih 48 prizorov iz stare in nove zaveze. Iz tistega časa je poslednja sodba na slavoločni steni. Pomembna sta še relief donatorja, ki kleči pred Kristusom in kip Marije z detetom. Nasproti vhoda je baročni Marijin steber iz konca 18. Stoletja.
Cerkev sv. Janeza zaseda vrh 301 m visokega griča Huma. Cerkev je nastala na kraju kapele, zgradil pa jo je ormoški graščak Ladislav Pethe leta 1611 in sicer v tradicionalnem postgotskem stilu. Zvonik pred zahodno fasado je prizidek iz prve polovice 18. Stoletja, obok v ladji in zakrstija pa sta iz začetka 19. Stoletja. Do takrat je bilo okoli cerkve pokopališče, ki pa danes leži na južnem obronku Huma.Cerkev, sestavljena iz ožjega in nižjega 3/8 sklenjenega prezbiterja, hrani negotsko opravo iz konca 19. Stoletja.
Cerkev sv. Lenarta stoji v panoramsko slikoviti vasi Podgorci. Gre za majhno, vendar kvalitetno poznogotsko stavbo iz let 1519 - 20, ki jo sestavljajo pravokotna ladja, enako širok in visok 5/8 sklenjen prezbiterij in ob njegovo južno stran postavljen zvonik. Notranjščino pokrivata baročna oboka, prezbiterij kupolast, ladjo pa trojno kapast. V cerkvi je med opravo iz 19. stoletja omembe vredna le prižnica iz druge četrtine 18. Stoletja.
Cerkev Svetega Miklavža stoji na Miklavžu, po kateri je slednji tudi dobil ime. Prvič se omenja šele leta 1486. Leta 1528 je bila sedež ormoškega vikariata (stalne kaplanije) in šele leta 1617 vikariatne župnije. Od prvotne manjše in nižje cerkve je še ohranjen del južne stene ladje in večina zvonika, ki je verjetno še iz 16. stoletja. Sedanja cerkev z zakrstijo vred je bil zgrajena v letih 1683 ? 92 in opremljena do leta 1696. Takrat so povišali tudi zvonik, ki je dobil svojo sedanjo obliko in velikost. Cerkvena zunanjščina zaradi svoje višine učinkuje velikopotezno, kar velja tudi za njeno notranjščino, ki jo krasi ornamentalna slikarija Franca in Janka Horvata iz leta 1906. Vsi trije oltarji so iz prve polovice 18. Stoletja, in sicer glavni iz leta 1716, stranska pa iz okoli leta 1740). Nadstropno 5x3 osno župnišče, je v zasnovi iz leta 1839, v letih 1876 in 1906 pa je bilo prenovljeno. V njem hranijo poslikan omarast oltar iz zidanice na Kajžarju, ki ga je dal okoli leta 1745 izdelati miklavški župnik Matija Fortunat Tobinger, s posvetilom pa pa ga je dal opremiti njegov nečak, ptujski mestni sodnik Jožef Tobinger, ter kvalitetno sliko Poklona treh kraljev avstrijske provenience iz začetka 18. Stoletja.
Cerkev sv. Tomaža je bila zgrajena v letih 1715 - 1727 in sicer s pomočjo fevdalnih donatorjev: grofice Elizabete Saurau - Pethe, baronov Muhr in kumturja Gvida Starhemberga. Posvečena je bila leta 1742. Gre za veliko, stilno napredno arhitekturo, ki med prvimi pri nas uveljavlja enovito, centralno zasnovano stavbo s tlorisom v obliki enakokrakega križa in s polkuplasto poudarjenim osrednjim prostorom. K temu jedru je na zahodni strani prizidan zvonik, na jugovzhodni pa zakrstija z oratorijskim nadstropjem iz leta 1874. Njena zunanjščina in prostorsko enovita notranjščina sta baročno razčlenjeni. Slednjo pokrivajo freske Jakoba Brolla iz leta 1894, katere pa je 30 let pozneje obnovil Franc Horvat.Originalna baročna oprava se na žalost ni ohranila, saj je vsa sedanja, razen deset let mlajšega krstilnika iz let 1900 - 1907. Gre za pet oltarjev, prižnico, spovednico, klopi, križev pot in orgle. Nadstropno 6x3-osno župnišče pa je v svoji zasnovi iz let 1840 in 1885.
Pražupna cerkev svete Trojice (Nedelje) je kot kapela obstajala že pred letom 1199. Obsegala je sedanjo banjasto obokano zvonico in apsido. V prvi polovici 13. stoletja je cerkev obsegala mlajšo ladjo in starejšo kapelo, ki so jo spremenili v pravokoten korni prostor z nekoliko podaljšano apsido, s čimer je nastala zasnova, ki je pri nas sicer ne srečamo. Leta 1280 je cerkev doživela prvo veliko prezidavo, tistega leta so namreč cerkev nadzidali in razširili.Cerkev je postala skoraj enkrat večja, na vzhodu pa je dobila zvonik, ki je komaj presegal sleme ladjine strehe. Kasneje je bila še kar nekajkrat predelana, večino sedanje opreme pa so priskrbeli v drugi polovici 18. Stoletja.Leta 1770 so vzhodni del cerkve spremenili v kapelo Matere Božje, ki sta jo po letu 1831 poslikala graška slikarja, brata Franc in Jožef Kreuzer.
Cerkev vseh svetnikov stoji v Svetinjah in je bila zgrajena leta 1730. Razen zvonikove vrhnje etaže je enotne gradnje in jo sestavljajo ( sedaj obzidan) zvonik,pravokotna ladja ter ožji in nižji 3/8 sklenjen prezbiterij z na severu prizidano mu pritlično zakrstijo. Notranjščino pokrivajo banjasti oboki, ki so jih do nedavna krasile freske J. Barolla iz leta 1882. Od oprave so stranska oltarja in prižnica povprečni baročni izdelki iz druge tretjine 18. Stoletja, medtem ko je glavni oltar iz začetka 20. Stoletja.Župnišče je nadstropno 5x2 - osno poslopje iz let 1912 in 1947.
Gradovi:
Grad Ormož (Frideu), ki leži na strmem pomolu nad Dravo, je bil pomembna utrdba na meji z Ogrsko. Njegov nastanek se datira okoli leta 1278, ko je kralj Rudolf dovolil Frideriku Ptujskemu, da si na salzburški zemlji postavi grad. Bil je ena najmogočnejših salzburško-ptujskih fevdalnih postojank na južnem robu Slovenskih goric. Prvotni stolpasti grad so torej pozidali Ptujski gospodje, upravljali pa so ga njihovi kastelani Ormoški vitezi in po letu 1363 Herbersteini. Po letu 1441 so lastniki gradu Schaunbergi, grofje Frankopani, Szekelyji do leta 1604, baroni Pethe do leta 1710, nato grofi Gallerji in Konigsackerji, industrialci Pauerji, baroni Wernerji in Čokli, rodbina Pongratz, od leta 1910 do konca druge svetovne vojne pa grofje Wurmbrand. Grad je bil požgan v bojih z Ogri leta 1487, prizanesli pa mu niso niti Turki leta 1532. Grajski kompleks se je razvil okrog pravokotnega dvorišča, ki ga obdajajo štirje dvonadstropni takti, na enem od vogalov pa stoji mogočen večnadstropen stolp. V zahodnem grajskem traktu je poslikana sobana, delo klasicističnega slikarja Gleichenbergeja. Grad je obdan s čudovitim, prostranim parkom, enim najlepših, kar se jih je pri nas ohranilo, ne da bi jih bila prizadela nemirna povojna leta. Grad je danes skupaj s parkom, ki se ponaša s številnimi eksoti enkratna spomeniška celota, zgledno urejena in oskrbovana, mala muzejska zbirka v grau pa obiskovalca nazorno seznani s temeljnimi podatki iz zgodovine Ormoža in njegove bližnje okolice.
Grad Velike Nedelje (gross Sontag) je v drugi polovici 13. stoletja pozidal nemški viteški red. Grad je omenjen šele leta 1321 kot haus Suntag, do konca druge svetovne vojne pa je bil v posesti viteške komende. V lepo obnovljenem gradu so zdaj stanovanja, manjša muzejska zbirka in arhiv. Prvotno stavbo je med letoma 1612 in 1620 komtur baron Markvard Egkh temeljito prezidal, v prvi polovici 18. stoletja pa so grad baročno predelali. Od takrat tudi izvira sedanja podoba Velike Nedelje, štirikratne dvonadstropne zasnove z okroglimi ogelnimi stolpi.
Vir: Občina Ormož
Veržej
Staro trško jedro v Veržeju, krasi lična cerkev sv. Mihaela nadangela iz leta 1726 z bogatimi baročnimi oltarji.Cerkev svetega Mihaela nadangela je kvalitetna baročna arhitektura, ki je pomembna tudi zaradi lege sredi tržne naselbine.
Takoj po vhodnem portalu iz brušenega terasa (iz leta 1957) stopimo v križno obokano zvonico (prostor pod zvonikom), odkoder vodijo kamnite stopnice mimo okna z znamenito letnico na pevski kor. Pravokotni kamniti portal pa nas popelje v cerkev samo. Ladjo pokriva obokani strop, s tremi pari sosvodnic in štirimi oprogami, vse to pa počiva na dupliranih pilastrih s profilnimi kapiteli. Zidana pevska empora počiva na dveh toskanskih stebrih in treh križnih obokih.
Ladja prehaja v prezbiterij skozi členjeni polkrožni slavolok. Prezbiterij je obokan s parom sosvodnic in tristranim zaključkom, ki počiva na enakih pilastrih kot ladja. Cerkev je 20 m dolga, 6 m široka in 10 m visoka.
V spomin na velike dogodke evropske zgodovine stoji sredi Veržeja steber Marije Pomočnice iz leta 1815.
Vir: Marijanišče Veržej
Takoj po vhodnem portalu iz brušenega terasa (iz leta 1957) stopimo v križno obokano zvonico (prostor pod zvonikom), odkoder vodijo kamnite stopnice mimo okna z znamenito letnico na pevski kor. Pravokotni kamniti portal pa nas popelje v cerkev samo. Ladjo pokriva obokani strop, s tremi pari sosvodnic in štirimi oprogami, vse to pa počiva na dupliranih pilastrih s profilnimi kapiteli. Zidana pevska empora počiva na dveh toskanskih stebrih in treh križnih obokih.
Ladja prehaja v prezbiterij skozi členjeni polkrožni slavolok. Prezbiterij je obokan s parom sosvodnic in tristranim zaključkom, ki počiva na enakih pilastrih kot ladja. Cerkev je 20 m dolga, 6 m široka in 10 m visoka.
V spomin na velike dogodke evropske zgodovine stoji sredi Veržeja steber Marije Pomočnice iz leta 1815.
Vir: Marijanišče Veržej
Razkrižje
Župnijska cerkev je poznobaročna stavba iz leta 1784, posvečena svetniku Janezu Nepomuku. Lahko bi rekli, da je Razkrižje, širši slovenski javnosti, znano prav zaradi cerkve. Razkrižanci so si namreč več desetletij prizadevali za uvedbo slovenskega jezika v cerkvi in verouka v slovenskem jeziku, ki ga je na prošnjo staršev začela poučevati Vida Žabot. Do leta 1994 je Razkriška župnija spadala pod Zagrebško nadškofijo, ravno tega leta pa so na sedežu v Vatikanu odločili, da naša župnija po novem sodi pod Mariborsko škofijo. Še istega leta smo dobili tudi slovenskega župnika Marjana Rolo, ki še danes mašuje na Razkrižju. Ena največjih vrednosti v cerkvi je leseni križ iz ameriškega lesa, okrašen z indijskimi školjkami. Prinesli so ga leta 1783 iz cesarske zakladnice z Dunaja kot darilo Marije Terezije. Cerkev svetega Janeza Nepomuka je romarska cerkev in je zelo zanimiva za turiste in tujce, ki prihajajo v naš kraj. Cerkev je zaščitena kot sakralni spomenik.
Ivanov izvir je po ljudskem izročilu znan že iz davnih časov. Sem so prihajali ljudje še pred obstojem razkriške cerkve, torej pred letom 1700. Mnogi ljudje verjamejo v zdravilno moč te vode, ki naj bi pomagala k dobremu vidu, splošnemu počutju in odpravi golšavosti. Med nekaterimi starejšimi ljudmi velja zgodba o slepi deklici, ki naj bi ob umivanju oči z Ivanovo vodo, spregledala. Od tedaj naprej velja to mesto, za romarsko mesto. V okviru turistične ponudbe, domačini prizor o "Slepi deklici" na ganljiv način tudi uprizorijo v živo. Romarji, ki si pridejo Ivanovega izvira ogledat si z vodo umivajo oči in obraz. Nekateri si »zdravilno« vodo, v lepo izdelanih stekleničkah, odnesejo tudi domov. Ivanov izvir je tako kraj, ki ga vsako leto na dan »Ivanovega proščenja«, zadnjo nedeljo v juniju, obišče okrog 3000 ljudi. Od leta 1998 pa domačini v organizaciji TURISTIČNO NARODOPISNEGA DRUŠTVA RAZKRIŽJE ob Ivanovem izviru in jaslicah na prostem uprizorijo predstavo Božična noč, ki jo je podprla tudi Evropska skupnost v okviru programa PHARE.
Pripovedi o zdravilni vodi Ivanovega izvira
O slepi deklici
Mati in njena slepa hčerka sta se med potjo ustavili pri Ivanovem izviru, da bi se odžejali in odpočili. Ko si je deklica osvežila in umila obraz ter oči z vodo iz Ivanovega izvira je nenadoma spregledala.
Pastir
V Ižakovcih je v letih po 1. svetovni vojni živel pastir, ki je imel bolne oči - trahom. Na Ivanovo so šle ženske na proščenje na Razkrižje, ker so vedele za pastirjevo bolezen, so ga povabile s eboj, rekoč, da bi mu mogoče voda iz Ivanovega izvira pozdravila oči. Pastir je zaprl živino in stekel za ženskami. In res, voda iz izvira mu je pozdravil a oči. Kot vojak se je leta kasneje daleč od doma srečal z domačinom iz Šafarskega in mu povedal svojo zgodbo. Postala sta prijatelja in po prihodu iz vojske se je pastir vsako leto na Ivaje odpravil k Ivanovemu izviru in pozdravit prijatelja.
Vir: Občina Razkrižje
Ivanov izvir je po ljudskem izročilu znan že iz davnih časov. Sem so prihajali ljudje še pred obstojem razkriške cerkve, torej pred letom 1700. Mnogi ljudje verjamejo v zdravilno moč te vode, ki naj bi pomagala k dobremu vidu, splošnemu počutju in odpravi golšavosti. Med nekaterimi starejšimi ljudmi velja zgodba o slepi deklici, ki naj bi ob umivanju oči z Ivanovo vodo, spregledala. Od tedaj naprej velja to mesto, za romarsko mesto. V okviru turistične ponudbe, domačini prizor o "Slepi deklici" na ganljiv način tudi uprizorijo v živo. Romarji, ki si pridejo Ivanovega izvira ogledat si z vodo umivajo oči in obraz. Nekateri si »zdravilno« vodo, v lepo izdelanih stekleničkah, odnesejo tudi domov. Ivanov izvir je tako kraj, ki ga vsako leto na dan »Ivanovega proščenja«, zadnjo nedeljo v juniju, obišče okrog 3000 ljudi. Od leta 1998 pa domačini v organizaciji TURISTIČNO NARODOPISNEGA DRUŠTVA RAZKRIŽJE ob Ivanovem izviru in jaslicah na prostem uprizorijo predstavo Božična noč, ki jo je podprla tudi Evropska skupnost v okviru programa PHARE.
Pripovedi o zdravilni vodi Ivanovega izvira
O slepi deklici
Mati in njena slepa hčerka sta se med potjo ustavili pri Ivanovem izviru, da bi se odžejali in odpočili. Ko si je deklica osvežila in umila obraz ter oči z vodo iz Ivanovega izvira je nenadoma spregledala.
Pastir
V Ižakovcih je v letih po 1. svetovni vojni živel pastir, ki je imel bolne oči - trahom. Na Ivanovo so šle ženske na proščenje na Razkrižje, ker so vedele za pastirjevo bolezen, so ga povabile s eboj, rekoč, da bi mu mogoče voda iz Ivanovega izvira pozdravila oči. Pastir je zaprl živino in stekel za ženskami. In res, voda iz izvira mu je pozdravil a oči. Kot vojak se je leta kasneje daleč od doma srečal z domačinom iz Šafarskega in mu povedal svojo zgodbo. Postala sta prijatelja in po prihodu iz vojske se je pastir vsako leto na Ivaje odpravil k Ivanovemu izviru in pozdravit prijatelja.
Vir: Občina Razkrižje
Sv. Jurij in okolica
Cerkev Sv. Duha na Stari Gori - cerkev je lepa in prostorna stavba baročne dobe, 27,5 m dolga, 9,5m široka in 10 m visoka s predloženim zvonikom. V cerkvi so trije oltarji. Veliki oltar je posvečen Sv. Duhu, čedna slika na platno predstavlja binkoštni praznik. Vrh oltarnega nastavka je župni patron sv. Jurij, nad glavno sliko pa pelikan. Ob strani glavne slike sta patrona zoper kugo: sv. Boštjan in sv. Rok, potem sv. Jurij in sv. Florjan, varuh zoper ogenj. Ogredje nosita po dva stebra na vsaki strani: v ospredju stoječa stebra sta svedrasta, na stebrovem deblu so razvrščena jabolka kot okrasek, v ozadju stoječa stebra imata gladko deblo z raznimi okraski.
Stranski oltar na evangeljski strani je posvečen brezmadežnemu spočetju device Marije, narejen 1711. leta.
Ob straneh sta kipa sv. Apolonije, zaščitnice zoper zobobol, in neke druge mučenice s palmovo vejo, vrh ogredja pa staroslovenski svetnik sv. Vid, njemu ob strani pa sv. Urban, varuh vinogradov, in sv. Ulrik, varuh žitne žetve.
Stranski oltar na listni strani je posvečen sv. Luciiji, ob strani svetnik v škofovski opravi, pred njim pa klečeči človek (s. Valentin?), na drugi strani sv. Blaž. Na vrhu je sv. Mihael, sv. Jernej, sv. Avguštin in Dominik.
Ta oltar je gotovo v zvezi z bratovščino sv. Lucije, ki je bila ustanovljena pri tej cerkvi in ji je papež Inocenc XII. 22. 11. 1697 podelil več odpustkov, kar je sekovski škof Jožef Dominik kot generalni vikar solnograškega nadškofa na prošnjo župnika Jožefa Janežiča dne 26. 5. potrdil.
Tej bratovščini je Peter Strah v Berkovcih z oporoko dne 16. 2. 1786 sporočil svoj vinograd v Moravskem vrhu.
Cerkvi sv. Duha je istotako v Moravskein vrhu zapustil vinograd Matija Slana, župan v Bolehnecih, z oporoko dne 16. 7. 1711 z naročilom, da se zanj in njegovo ženo opravi vsako leto 12. sv. maš. Župnik bi imel dobivati iz vinograda na leto dve vedri mošta.
Kdaj je bila cerkev sv. Duha postavljena? Župna kronika in po njej lavantinski šematizem pravita, da leta 1671. To pa ni mogoče. Tega leta so morda ljudje prosili, da smejo to cerkov postaviti. 22. 7. 1672 je namreč višji duhovnik v Gradcu dobil ukaz iz Solnograda, naj pozve in poroča, kdo bo vzdrževal cerkev sv. Duha, ki jo želijo Jurjevčani postaviti. Ker je sekovski škof določil, da bo za vzdrževanje treba zagotoviti 1500 goldinarjev, so prevzeli vknjižbo na svoje vinograde vsak po 100 goldinarjev naslednji posestniki:
Mihael Muhič, župan v Terbegovcih, Ivan Županec, Andrej Vuk, Andrej Lepuša, Gregor Ros, Andrej Vavpotič, Koloman Bratkovič, Jakob Hrašovec, Andrej Žnidarič v Žihlavi, Štefan Budja v Terbegovcih, Vid Ribarič v Terbegovcih, Urban Kocmut, Ivan Zorman, Jurij Županec v Lindovesi (Lindtdorf) in Vid Lešnjak v Drakovcih. Vse to je napisal in potrdil vpričo jurjevškega župnika Jerneja Hrovata Jurij Pilinger, oskrbnik šahemturmskega graščaka barona Wildensteina dne 17. 7. 1672.
Na podlagi tega je potem solnograški nadškof 27. 9. 1673 dal dovoljenje, da se sme staviti cerkev sv. Duha in 24. 11. 1673 je dobil jurjevški župnik dovoljenje, da sme blagosloviti vogelni kamen in maševati na prenosnem oltarju, ko bo postavljena lesena kapelica. Zdi se, da župnik ni bil posebno vnet za to stavbo. Branil se je blagosloviti vogelni kamen, češ, da bi ljudje imeli premalo zaupanja, če bi on sam izvršil to blagoslovljenje. Zato je dobil dovoljenje za to graški nadduhovnik, ki je itak bil namenjen iti isti čas na Spodnje Štajersko.
Ker je župna cerkev bila že koncem 18. stoletja pretesna, je roka Jožefa II. prizanesla cerkvi sv. Duha, da je niso zaprli. Pozneje so okoličani hoteli imeti tu lastno župnijo, a za celo akcijo so stali krčmarji iz dobičkarskih nagibov. Po dolgih prepirih in tožbah je škofijstvo odločilo okoli leta 1830, naj vsako nedeljo in praznik eden kaplan gre k sv. Duhu opravljat službe božje. Duhovčanje pa mu morajo oskrbeti voz, dati kosilo in po 2 goldinarja. Duhovčanje pa tega niso hoteli storiti, ostalo je torej pri starem.
Cerkev je poslikal Jakob Brollo in je bila leta 1890 vsa prenovljena ter je gotovo ena najlepših podružnic v škofiji.
Pri Sv. Duhu se je ustanovila šola leta 1819 na prošnjo okoliških občin, ki jim je bilo predaleč pošiljati svoje otroke v šolo k sv. Juriju ob Ščavnici. Ti kraji so: Berkovci, Bolehnečici, Žihlava, Stara Gora, Terbegovci, Sovjak, Kutinci, Galušak, Renkovci, Kokolanjščak, Gabrc, Grabšinci in Moravski vrh. Za šolske prostore se je uporabila mežnarija, ki se je tekom let povečala, kakor je bila pač potreba. To poslopje še dandanes stoji pod imenom stara šola. Mežnarjeve posle in s tem tudi pravico do užitka mežnariji pripadajočga posestva je prevzel učitelj. Oskrbovati je bilo namreč treba podružno cerkev sv. Duha. Nekaj dohodka je prinašala učitelju tudi šolnina in zbirca. Poseben način zbirce je bil ta: na dan pred sv. Tremi kralji je hodil učitelj od hiše do hiše in pisal na vrata svete tri kralje, ljudje pa so mu zato dajali klobase in meso.
Šola je bila enorazrednica, a se je leta 1878 razširila v dvorazrednico, leta 1905 pa naprej v trirazrednico in nato v štirirazrednico.
Ker pa je prvotno šolsko poslopje postajalo pretesno, so leta 1903 začele všolane občine graditi novo šolsko poslopje, kjer se sedaj vrši pouk in ki ga domačini imenujejo nova šola. Gradba nove šole je trajala od leta 1903 do 1905. K tej šoli pripada tudi nekaj posestva, ki ga uživa nadučitelj, oziroma šolski vodja.
Vir: Občina Sv. Jurij ob Ščavnici
Stranski oltar na evangeljski strani je posvečen brezmadežnemu spočetju device Marije, narejen 1711. leta.
Ob straneh sta kipa sv. Apolonije, zaščitnice zoper zobobol, in neke druge mučenice s palmovo vejo, vrh ogredja pa staroslovenski svetnik sv. Vid, njemu ob strani pa sv. Urban, varuh vinogradov, in sv. Ulrik, varuh žitne žetve.
Stranski oltar na listni strani je posvečen sv. Luciiji, ob strani svetnik v škofovski opravi, pred njim pa klečeči človek (s. Valentin?), na drugi strani sv. Blaž. Na vrhu je sv. Mihael, sv. Jernej, sv. Avguštin in Dominik.
Ta oltar je gotovo v zvezi z bratovščino sv. Lucije, ki je bila ustanovljena pri tej cerkvi in ji je papež Inocenc XII. 22. 11. 1697 podelil več odpustkov, kar je sekovski škof Jožef Dominik kot generalni vikar solnograškega nadškofa na prošnjo župnika Jožefa Janežiča dne 26. 5. potrdil.
Tej bratovščini je Peter Strah v Berkovcih z oporoko dne 16. 2. 1786 sporočil svoj vinograd v Moravskem vrhu.
Cerkvi sv. Duha je istotako v Moravskein vrhu zapustil vinograd Matija Slana, župan v Bolehnecih, z oporoko dne 16. 7. 1711 z naročilom, da se zanj in njegovo ženo opravi vsako leto 12. sv. maš. Župnik bi imel dobivati iz vinograda na leto dve vedri mošta.
Kdaj je bila cerkev sv. Duha postavljena? Župna kronika in po njej lavantinski šematizem pravita, da leta 1671. To pa ni mogoče. Tega leta so morda ljudje prosili, da smejo to cerkov postaviti. 22. 7. 1672 je namreč višji duhovnik v Gradcu dobil ukaz iz Solnograda, naj pozve in poroča, kdo bo vzdrževal cerkev sv. Duha, ki jo želijo Jurjevčani postaviti. Ker je sekovski škof določil, da bo za vzdrževanje treba zagotoviti 1500 goldinarjev, so prevzeli vknjižbo na svoje vinograde vsak po 100 goldinarjev naslednji posestniki:
Mihael Muhič, župan v Terbegovcih, Ivan Županec, Andrej Vuk, Andrej Lepuša, Gregor Ros, Andrej Vavpotič, Koloman Bratkovič, Jakob Hrašovec, Andrej Žnidarič v Žihlavi, Štefan Budja v Terbegovcih, Vid Ribarič v Terbegovcih, Urban Kocmut, Ivan Zorman, Jurij Županec v Lindovesi (Lindtdorf) in Vid Lešnjak v Drakovcih. Vse to je napisal in potrdil vpričo jurjevškega župnika Jerneja Hrovata Jurij Pilinger, oskrbnik šahemturmskega graščaka barona Wildensteina dne 17. 7. 1672.
Na podlagi tega je potem solnograški nadškof 27. 9. 1673 dal dovoljenje, da se sme staviti cerkev sv. Duha in 24. 11. 1673 je dobil jurjevški župnik dovoljenje, da sme blagosloviti vogelni kamen in maševati na prenosnem oltarju, ko bo postavljena lesena kapelica. Zdi se, da župnik ni bil posebno vnet za to stavbo. Branil se je blagosloviti vogelni kamen, češ, da bi ljudje imeli premalo zaupanja, če bi on sam izvršil to blagoslovljenje. Zato je dobil dovoljenje za to graški nadduhovnik, ki je itak bil namenjen iti isti čas na Spodnje Štajersko.
Ker je župna cerkev bila že koncem 18. stoletja pretesna, je roka Jožefa II. prizanesla cerkvi sv. Duha, da je niso zaprli. Pozneje so okoličani hoteli imeti tu lastno župnijo, a za celo akcijo so stali krčmarji iz dobičkarskih nagibov. Po dolgih prepirih in tožbah je škofijstvo odločilo okoli leta 1830, naj vsako nedeljo in praznik eden kaplan gre k sv. Duhu opravljat službe božje. Duhovčanje pa mu morajo oskrbeti voz, dati kosilo in po 2 goldinarja. Duhovčanje pa tega niso hoteli storiti, ostalo je torej pri starem.
Cerkev je poslikal Jakob Brollo in je bila leta 1890 vsa prenovljena ter je gotovo ena najlepših podružnic v škofiji.
Pri Sv. Duhu se je ustanovila šola leta 1819 na prošnjo okoliških občin, ki jim je bilo predaleč pošiljati svoje otroke v šolo k sv. Juriju ob Ščavnici. Ti kraji so: Berkovci, Bolehnečici, Žihlava, Stara Gora, Terbegovci, Sovjak, Kutinci, Galušak, Renkovci, Kokolanjščak, Gabrc, Grabšinci in Moravski vrh. Za šolske prostore se je uporabila mežnarija, ki se je tekom let povečala, kakor je bila pač potreba. To poslopje še dandanes stoji pod imenom stara šola. Mežnarjeve posle in s tem tudi pravico do užitka mežnariji pripadajočga posestva je prevzel učitelj. Oskrbovati je bilo namreč treba podružno cerkev sv. Duha. Nekaj dohodka je prinašala učitelju tudi šolnina in zbirca. Poseben način zbirce je bil ta: na dan pred sv. Tremi kralji je hodil učitelj od hiše do hiše in pisal na vrata svete tri kralje, ljudje pa so mu zato dajali klobase in meso.
Šola je bila enorazrednica, a se je leta 1878 razširila v dvorazrednico, leta 1905 pa naprej v trirazrednico in nato v štirirazrednico.
Ker pa je prvotno šolsko poslopje postajalo pretesno, so leta 1903 začele všolane občine graditi novo šolsko poslopje, kjer se sedaj vrši pouk in ki ga domačini imenujejo nova šola. Gradba nove šole je trajala od leta 1903 do 1905. K tej šoli pripada tudi nekaj posestva, ki ga uživa nadučitelj, oziroma šolski vodja.
Vir: Občina Sv. Jurij ob Ščavnici