Ozki svet med Muro in Dravo, ki omejuje Prlekijo, je dal slovenski umetnosti, znanosti, politiki in religiji veliko pomembnih mož, katerih korenine izvirajo iz Prlekije:

Leopold Volkmer (* 1741 Ljutomer - † 1816 Destrnik), duhovnik in pesnik - prvi zapis besede klopotec;
Ivan Gottweis (* 1779 Maribor - † 1851 Ljutomer), mecen, gospodarstvenik, krajevni politik in rodoljub;
Peter Dajnko (* 1787 Črešnjevci - † 1873 Velika Nedelja), duhovnik, pisatelj in jezikoslovec - dajnčica;
Anton Krempl (* 1790 Polički vrh - † 1844 Mala Nedelja), narodni buditelj, duhovnik, zgodovinar, pesnik in pisatelj;
Jožef Janez (Ivan) Knolc (* 1793 Ljutomer - † 1862 Dunaj), doktor medicine in strokovni pisec;
Rafael Ferdinand Hussian (* 1802 Veržej - † 1869 Dunaj), kirurg, osebni zdravnik cesarja Franca I.;
Josip Muršec (* 1807 - † 1895), narodni buditelj in idejni vodja graških Slovencev;
Stanko Vraz (* 1810 Cerovec - † 1851 Zagreb), pesnik in predstavnik ilirizma;
Fran Miklošič (* 1813 Radomerščak - † 1891 Dunaj), jezikoslovec in rektor dunajske univerze;
Matija Prelog (* 1813 Hrastje-Mota - † 1869 Maribor), slovenski rodoljub, časnikar, ustanovitelj Slovenskega gospodarja v Mariboru;
Anton Klemenčič (* 1819 - † 1873), teolog, krajevni politik, organizator I. slovenskega tabora;
Jakob Radoslav Razlag (* 1826 Radoslavci - † 1880 Brežice), politik in pisatelj - govornik na 1. slovenskem taboru v Ljutomeru;
Ivan Kukovec (* 1834 Pušenci - † 1908 Ljutomer), krajevni politik in gospodarstvenik, ustanovitelj prve slovenske zadružne posojilnice;
Josip Križan (* 1841 Kokoriči pri Križevcih - † 1921 Varaždin), matematik, fizik in filozof - avtor prvega slovenskega učbenika logike;
Matej Slekovec (* 1846 Kunova pri Negovi - † 1903 Ljubljana), teolog, pisec župnijske kronike Ljutomera;
Franc Simonič (* 1847 Ivanjkovci - † 1919 Gornja Radgona), bibliograf;
Ivan Lapajne (* 1849 - † 1913), pedagoški pisec, urednik in prevajalec;
Henrik Schreiner (* 1850 Ljutomer - † 1920), pedagog in naravoslovec;
Josip Freuensfeld Radinski (* 1861 Radinski vrh pri Radgoni (Kapela) - † 1893 Praga), prleški pesnik;
Tomaž Pušenjak (* 1861 Bunčani † - 1920 Cven), učitelj, ustanovitelj kmetijske in bikorejske zadruge ter mlekarne
Josip Mursa (* 1864 Krapje pri Ljutomeru - † 1948), krajevni politik in gospodarstvenik;
Karel Grossmann (* 1864 Drakovci pri Mali Nedelji – † 1929 Ljutomer), advokat, fotograf - avtor prvega slovenskega filmskega zapisa;
Janez Puh (Johann Puch) (* 1862 Juršinci v Slovenskih goricah - † 1914 Zagreb), izumitelj, mehanik in proizvajalec vozil;
Franc Vargason (* 1866 - † 1948), projektant in izumitelj;
Fran Kovačič (* 1867 Veržej - † 1939 Maribor), teolog, filozof, pedagog in zgodovinar, organizator znanstvenega dela v Mariboru;
Anton Korošec (* 1872 Biserjane pri Svetem Juriju ob Ščavnici - † 1940 Beograd), duhovnik in predvojni politik;
Janko Šlebinger (* 1876 Ledinek pri Sveti Ani - † 1951 Gornja Radgona), bibliograf, leksikograf in literarni zgodovinar;
Franc Zacherl (* 1868 - † 1940), skladatelj in ustanovitelj kulturnih društev;
Viktor Kukovec (* 1868 - † 1940), politik - prvi slovenski župan v Ljutomeru;
Karel Osvald (* 1873 - † 1946), psiholog;
Franc Ksaver Meško (* 1874 Gornji Ključarovci pri Ormožu - † 1964 Slovenj Gradec), pisatelj;
Božidar Kryl (* 1875 - † 1952), kronist;
Matija Slavič (* 1877 Bučečovci - † 1958 Ljubljana), teolog, publicist, pedagog in prevajalec - prevod Svetega pisma;
Cvetko Golar (* 1879 Gosteče pri Škofji Loki - † 1965 Ljutomer), pesnik, pisatelj in dramatik;
Vladimir Pušenjak (* 1882 Kapelski Vrh - † 1936 Maribor), teoretik za področje gospodarstva in politik;
Franc Veber (* 1890 Gornja Radgona - † 1975 Ljubljana), filozof in pedagog;
Ante Trstenjak (* 1894 Slamnjak - † 1970), akademski slikar;
Slavko Osterc (* 1895 Veržej - † 1947 Ljubljana), skladatelj in glasbeni pedagog;
Franc Seršen (*1897 Ljutomer - † 1938 Zagreb), narodni gospodar in trgovec;
Edvard Kocbek (* 1904 Sveti Jurij ob Ščavnici - † 1981 Ljubljana), pesnik, pisatelj in politik;
Bratko Kreft (* 1905 Maribor - † 1996 Ljubljana), dramatik in akademik;
Anton Trstenjak (* 1906 Rodmošci pri Gornji Radgoni - † 1996 Ljubljana), bogoslovni profesor, filozof, antropolog in psiholog;
Jože Košar (* 1908 Stročja vas - † 1982 Maribor), filolog, kritik in urednik;
Jan Baukart (* 1909 Celje - † 1974 Maribor), prosvetni in kulturni delavec, pisec strokovnih člankov;
Dragotin Cvetko (* 1911 Vučja vas - † 1994 Ljubljana), glasbeni pedagog, skladatelj, strokovni pisec;
Manko Golar (* 1911 München - † 1988 Gornja Radgona), pesnik in pedagog;
Ivan Kaučič - Nande (* 1913 Desnjak - † 1943 Sela pri Šumberku), član glavnega štaba NOB Slovenije, slovenski partizan in narodni heroj;
Ivan Kramberger (* 1936 Ženjak pri Benediktu - † 1992 Jurovski Dol pri Lenartu), izumitelj, dobrotnik in politik;

Dr. Franc Miklošič je bil rojen 20.11.1813 v Radomerščaku pri Ljutomeru. Osnovno šolo je obiskoval v Ljutomeru, gimnazijo pa v Varaždinu in nato v Mariboru. Potem je v Gradcu študiral filozofijo in pravo. Doktoriral je iz filozofije in predmet tudi predaval. Mesto knjižničarja v Dvorni biblioteki na Dunaju je sprejel leta 1844. Po smrti Jerneja Kopitarja pa je opravljal tudi cenzorska opravila za slovanske, romunske in novogrške knjige. Leta 1848 se je za eno leto vključil v politično življenje in postal predsednik dunajskega društva Slovenija, sooblikovalec programa Zedinjene Slovenije in poslanec v avstrijskem Državnem zboru. Leta 1849 je bil imenovan za prvega profesorja na novoustanovljeni Stolici za slovansko filologijo Univerze na Dunaju. Tri šolska leta je bil dekan Filozofske fakultete na Dunaju, leta 1854 pa rektor univerze na Dunaju. Leta 1864 je za delo in zasluge dobil dedno plemstvo, po odločitvi ljutomerskega trškega sveta je bil tudi častni tržan Ljutomera. Zapustil nam je 180 bibliografskih naslovov člankov, razprav in zaključenih publikacij. Mnoge njegove študije so pionirske, a prav zaradi strokovnega pristopa aktualne še danes. Največje delo, Primerjalno slovnico slovanskih jezikov, je ustvarjal tri desetletja, predstavil pa je glasoslovje, oblikoslovje, besedotvorje in skladnjo. Postavil je temelje slovanskemu imenoslovju, dosledno se je posvetil tudi etimologiji. Bil je prevajalec in avtor praktičnih besedil za šolsko rabo, znan je kot leposlovec. Tudi ohranjena obsežna korespondenca govori o njegovem velikem znanstvenem ugledu.

Karol Grossmann je bil rojen v Drakovcih pri Mali Nedelji. Bil je prvi slovenski ljubiteljski snemalec in je leta 1904 posnel prvi slovenski filmski zapis prav v Ljutomeru, osrčju Prlekije. V muzeju v Ljutomeru je možna tudi videoprojekcija obeh filmov.

Slavko Osterc je bil rojen v Veržeju. Bil je slovenski skladatelj in glasbeni pedagog. S svojim močnim vplivom na radikalno modernistično usmerjeno mlajšo generacijo slovenskih skladateljev ima največje zasluge za posodobitev slovenske glasbene ustvarjalnosti. Napisal je tri simfonije, tri opere enodejanke, balet Iluzije, kantato Krst pri Savici ter mnoga druga orkestralna in komorna dela.

Dr. Ante Trstenjak je bil rojen v Slamnjaku. Bil je slikar, grafik, teolog in psiholog, profesor na teološki fakulteti. Po svojih znanstvenih raziskavah s področja psihologije barv, je priznan tudi v svetovni strokovni literaturi. Razen strokovnih del je napisal tudi veliko poljudno znanstvenih psiholoških knjig. Težišče njegovega dela je bilo v akvarelu. Akvarelist ima možnost, da pokaže vso vizualno radost barv, da sugerira vlažnost in svežino barve. Slikarjeva dela v olju ne zaostajajo dosti za akvareli, saj jih je večkrat ustvaril po predlogi v akvarelu. Loteval se je skoraj vseh slikarskih tehnik in uporabljal različne tehnične načine. Njegova dela ostajajo edinstvena.

Stanko Vraz je bil rojen v Cerovcu. Bil je Miklošičev sošolec in poleg Prešerna najvidnejši pesnik slovenske romantike. Njegove pesmi so svobodomiselne, bojevite, razpoloženjske in ljubezenske. Pisal je predvsem sonete, romance, epigrame in satiro. Ustvarjal je v knjižnem jeziku z upoštevanjem vzhodnoštajerskega govora. Velja za prvega sistematičnega in znanstvenega zapisovalca ljudske pesmi. Bil je prevajalec, urednik in pripovednik. Ideja in pripadnost ilirskemu gibanju ga je dokončno ločila od Prešernovega kroga.

Henrik Schreiner se je rodil leta 1850 v Ljutomeru ter je bil učitelj-praktik, ki se je s številnimi novostmi in ustreznimi strokovnimi pristopi lotil celovite prenove izobraževanja. Zavzel se je za delovno šolo, višje izobraževanje učiteljev in bolj ustrezne pogoje dela. Napisal je številne članke, razprave in samostojna knjižna dela, strokovno je ocenil več kot 50 pedagoških in prirodoslovnih del.