Ljutomer

Prva misel, ki se Slovencu porodi, če kdo omeni Ljutomer je ta, da je Ljutomer gospodarsko in kulturno središče ene izmed naših pokrajin, to je Prlekije (Murskega polja in Ljutomerskih goric). To ozemlje spada k večji pokrajinski enoti - Pomurju, katerega središče je Murska Sobota. Obrobna ozemlja - med njimi tudi Prlekija - pa težijo k manjšim središčem kot so Ljutomer, Gornja Radgona in Lendava.

Mesto Ljutomer se je razvilo na prehodu iz Slovenskih goric v ravno Mursko polje, kjer se Ščavnica združuje z več potoki in preimenovana v Murico teče naprej proti Muri. Nastanek in razvoj Ljutomera je v mnogočem podoben nastanku in razvoju drugih slovenskih mest in trgov. Iz obrambnega stolpa, ki so ga v srednjem veku fevdalci, salzburški nadškofje, postavili na pomolu, kjer zdaj stoji šola (da je branil mejo proti Madžarom), se je razvil grad, ki je že leta 1265 dobil tržne pravice. Zanimivo je da je pri tem ostalo vse do leta 1927, ko Ljutomer postane mesto.

Staro mestno jedro se tudi v Ljutomeru imenuje Stari trg in tudi za Stari trg v Ljutomeru je značilna razširjena ulica oz. srednjeveški tloris te ulice. Mlajši del naselja je zrasel na ravnini. Njegov osrednji prostor je štirikotni Glavni trg z izrazito trgovskim značajem. Z Glavnega trga vodita Ormoška cesta, ki povezuje Ljutomer z Ormožem in Prešernova cesta, ki Ljutomer povezuje z Gornjo Radgono in Mursko Soboto. Stari in Glavni trg ter prostor s cerkvijo so osrednje urbanistične enote, ki oblikujejo tudi današnji Ljutomer, čeprav se je v zadnjem času Ljutomer precej razširil zlasti proti severu in vzhodu.

Zaradi bojev z Madžari se je Mursko polje skoraj povsem izpraznilo. Toda kmalu zatem, ko je bilo bojev konec - okoli leta 1200 - se je začela kolonizacija Murskega polja. Med naselji, ki so zrasla na tem prostoru je postal najpomembnejši Ljutomer, deloma zaradi antične tradicije in deloma zaradi ugodne prometne lege. Prvič se omenja že leta 1211 kot Luetenwerde, grad pa leta 1249 kot Luetenberch. O tem kako hitro je Ljutomer rasel, govorijo številke. V letu 1265, ko se Ljutomer omenja kot trg, je Ljutomer z okolico štel 150 ohišij (area), leta 1277 pa je ljutomersko gospostvo obsegalo že 264 kmetij. V začetku 14. stoletja je konec fevdnega razmerja s Salzburgom in ljutomersko območje je postalo last deželnih knezov (Schweinbecki). Toda leta 1445 je bilo v ljutomerski župniji, to je v samem trgu in 12 okoliških zaselkih le 193 hiš.

Izredno težavno je bilo tudi za Ljutomer obdobje turških vpadov. Na svoje uničevalne "obiske" so prav gotovo prišli prevečkrat (1479, 1531, 1562, 1600, 1601, 1603, 1605). Za Turki so nekaj podobnega počeli tudi Kruci, ki so leta 1704 Ljutomer zažgali in plenili po vaseh na Murskem polju. Dobra polovica Ljutomera je nato pogorela še leta 1828.

Tržani so bili večji del obrtniki, organizirani v radgonskih cehih, pozneje pa so ustanovili tudi svoj ceh (lončarji, kovači, čevljarji). Nasploh pa je Ljutomer od svojega nastanka naprej slovel kot tržišče za poljske pridelke zlasti za pšenico in za vrhunsko vino (ljutomerčan). Tem osnovnim kulturam se je v 18. stoletju pridružila še konjereja (Cven), ki ostaja pomembna panoga vse do današnjih dni. Ljutomerski konjerejci so že leta 1875 ustanovili prvo dirkalno društvo na Slovenskem, to je le dve leti za podobnim osrednim avstrijskim društvom. V Ljutomeru imamo tudi najstarejšo konjsko skulpturo v Sloveniji in slučajno ali ne je enorogi konj tudi glavna figura v ljutomerskem grbu.

Vodilno funkcijo tržišča z vinom, sadjem in živino opravlja Ljutomer vse do današnjih dni, čeprav je res, da se je nekaj neagrarne dejavnosti pojavilo že pred drugo svetovno vojno (mlinarstvo, usnjarstvo in opekarništvo). Kot upravno in gospodarsko središče Prlekije se je Ljutomer začel razvijati po letu 1848.

Šele v novejšem času pa se je v Ljutomeru pač v skladu z povojno filozofijo, začela razvijati tudi industrija (proti vzhodu), tako da imamo danes kar nekaj večjih obratov, med katerimi naj omenimo Tehnostroj (kovinska industrija), Imgrad (gradbena industrija), Murales (lesna industrija), Mlekopromet in Simentalka (živilska industrija) in Krka (farmacevtska industrija). Leta 1981 je bilo v Ljutomerskih podjetjih zaposlenih preko 4000 ljudi, tudi z ožje in širše okolice, saj Ljutomer sam ne šteje toliko duš.

Takšen razvoj industrije so omogočile tudi razmeroma ugodne prometne povezave s svetom. To še zlasti velja za železnico, saj že od leta 1890 povezuje Ljutomer z Gornjo Radgono, medtem ko proga proti Murski Soboti obratuje od 1924 leta naprej. Prav gotovo bo ta povezava veliko pridobila na pomenu, potem ko bo vzpostavljena zveza z madžarskim železniškim omrežjem.

Poleg kmetijstva in industrije je treba omeniti še turizem. Za ljutomersko območje je zlasti značilen lovni turizem (zajci, pernata divjad) in ribolov, poleg tega pa velja omeniti še zdraviliški turizem, ki se najintenzivneje razvija v osem kilometrov oddaljenih Banovcih.

Preteklost Ljutomera je pomembna tudi za Slovence kot narod in na marsikatero potezo naših ljutomerskih rojakov smo lahko še danes ponosni. Ljutomerčani so bili sicer povečini Slovenci, vendar pa sta Nemcem "na kožo" pisani volilni red in gospodarska premoč zagotavljala prevlado v trški občinski upravi vse do konca prve svetovne vojne. Do cepitve oz. ločenega zbiranja nemško in slovensko usmerjenih meščanov je prišlo v štiridesetih letih 19. stoletja, do odprtih konfliktov in hudih nasprotij pa zlasti v letu 1848, ki je znano kot leto pomladi narodov. Nemci so že leto pred tem ustanovili svoje bralno društvo, medtem ko so se Slovenci zbirali okoli Ivana Gottweisa.

Za vse Slovence je pomemben datum 9.8.1868, ko je bil v Ljutomeru prvi slovenski tabor, ki se ga je udeležilo preko sedem tisoč ljudi in za katerega imajo največ zaslug B. Rajič ter domačini Anton Klemenčič, Jakob Ploj in Ivan Kukovec - vsi pomembni narodno politični delavci. Že pred tem leta 1863 so rodoljubni ljutomerčani priredili takoimenovano narodno besedo. Prvo šolo je Ljutomer dobil že pred letom 1545, leta 1861 pa je bila ustanovljena obrtna šola s slovenskim in nemškim učnim jezikom (po zaslugi Ivana Gottweisa), meščanska šola pa leta 1919. Skoraj ljutomerski rojak je tudi znameniti jezikoslovec Fran Miklošič doma sicer iz v Radomerščaka pri Ljutomeru, vendar pa je nekaj let preživel tudi v Ljutomeru, zato ima tam tudi spomenik. Poleg drugih velja omeniti še Karla Grosmanna, prvega slovenskega filmskega amaterja, sicer pa krajevnega politika.

Glede samih umetnostnih zakladov je treba ugotoviti, da se jih tudi v Ljutomeru največ "skriva" v župni cerkvi sv. Janeza Krstnika. Cerkev je bila zgrajena v začetku 15. stoletja in je prvotno stala izven naselja. Trg jo je šele kasneje vključil vase. Zaradi turških vpadov so jo obdali s taborskim obzidjem. V prezbiteriju in zvoniku je gotska, triladijska zasnova iz leta 1690 pa je baročna. Prezbiterij in spodnji etaži zvonika so bogato okrašeni.

Zvonik so šele kasneje (1885) dvignili do sedanje višine. Nekaj pred tem je bila prizidana zakristija z oratorijem, vsa cerkev pa je bila temeljito obnovljena leta 1895. Glavni oltar je iz leta 1897, izdelala pa sta ga kipar iz Maribora Jožef Holzinger, in slikar iz Gradca Janez Jandl. Podobe na stranskih oltarjih so delo slikarja Jožefa Tunnerja iz Gradca in domačina Romana Fekonje. Križev oltar je že leta 1741 izdelal lipniški kipar Franz Abraham Schakhar, medtem ko je Reichardov nagrobnik delo Vincenca Cumina in je star že skoraj štiristo let.

Sredi Starega trga stoji kapela sv. Ane iz leta 1756, medtem ko se Glavni trg ponaša z Marijinim znamenjem iz leta 1729. Omeniti velja še Miklošičev spomenik iz leta 1926 na Miklošičevem trgu pred Florjanovo kapelo. Sam kip je kopija kipa iz arkad dunajske univerze (kjer je Miklošič deloval) in je delo kiparja Hansa Schärperja iz leta 1897.

Vir: www.kam.si

Čarovništvo
Najbolj žalostno poglavje v zgodovini ljutomerskega sodstva so prav gotovo obsodbe čarovnic. Čarovniški procesi so številčno svoj vrh dosegli v drugi polovici 17. stol. To pa je tudi čas pogostih naravnih nesreč, poplav, požarov, toč (vinorodno področje) in predvsem epidemij kuge ter vojn, ki so divjale po našem ozemlju ali njegovi soseščini. Pogostost in nerazumljivost teh nesreč sta preprosto ljudstvo zelo prestrašili in zaradi nevednosti so vzroke zanje iskali v delu temnih sil – čarovnic.
Glavna središča čarovniških procesov na slovenskem Štajerskem so bili Hrastovec, Vurberg, Ormož, Ljutomer, Maribor, Ptuj, Radgona, Cerknica in Celje. Kljub le delno ohranjenim podatkom ugotavljamo, da je velika večina čarovniških procesov potekala v vinorodnem območju Slovenskih goric (v Ljutomeru na primer je bilo kar 75 ali 45% vseh doslej znanih procesov) in velika večina obtoženih, mučenih in usmrčenih so bile ženske (več kot 70%).

Zgodovina Ormoža

Ormož, mesto pod obronki Slovenskih goric, se ponaša z bogato zgodovino. Spada med kraje, ki slovijo zaradi svoje poljedelske in zlasti vinorodne okolice. Mesto je zraslo na naravni terasi nad reko Dravo, ki je že v preteklosti ponujala prebivalcem varno bivališče. Ker so tukaj tekle pomembne prometne poti, je bila ravnica nad reko Dravo poseljena že okrog leta 1200. Bronastodobni Ormož je po pomembnosti presegel vse okoliške kraje in ga prištevamo med največje naselbine v takratni Evropi. Bronastodobni Ormož je zamrl iznenada, mesto pa je doživelo ponoven vzpon šele v srednjem veku. Sicer madžarskega izvora je okoli leta 1200 postalo salzburško, leta 1489 pa deželnoknežje mesto. Ormož je obdajal bronastodoben okop, sredi katerega sta v 13.stol. nastala grad in mesto. Tako je prvi zasedel vzhodno, mesto pa zahodno polovico razpoložljivega prostora. Mesto se je razporedilo okoli cestnega trga, medtem ko je našla cerkev s pokopališčem svoj prostor severno od njega.

Prvič se Ormož v dokumentih omenja kot trg 1273.leta z imenom Holermuos, leta 1331 pa je dobil potrjene mestne pravice. Bil je patrimonalno mesto in so mu gospodovali vsakokratni lastniki gradu. Mesto Ormož se je razvijalo samostojno, grajske stavbe pa so bile od mesta ločene z obzidjem. Ime gradu Friedau je prevzelo tudi mesto. Mesto je skrbno varovalo svojo samoupravo, zato je prihajalo do sporov z lastniki gospoščine. Pomemben pečat srednjeveškemu mestu so dajali cehi, ki so bili povezani s cehi na Ptuju. Ob prihodu Turkov v Podonavje v 16.stoletju je mesto dobilo dodatne utrdbe in obzidje ter prevzelo vlogo obmejne obrambne utrdbe. V novem veku je bil Ormož mesto obrtnikov in maloštevilnih trgovcev, ki so povečevali dohodek z zemljo (predvsem vinogradi) v okolici mesta. Do srede 18.stoletja je bil Ormož skoraj popolnoma slovensko mesto. Ker so se začeli priseljevati nemški obrtniki in trgovci, so se v drugi pol. 19.stol. pojavljale narodnostne napetosti med slovenskim in nemškim prebivalstvom.

V mestu se je dosti prezidavalo, saj je kraj pogosto zajel požar, pa tudi sovražni vojaki Ormožu niso prizanašali (Turki leta 1487, ob koncu 15.stoletja in leta 1532, madžarski uporniki 1605.leta, Kruci 1704.leta).. Ob koncu 18.stoletja so v mestu na novo zgradili več hiš in usposobljenih je bilo več cestnih povezav. Najimenitnejše ormoške hiše so zgradili na glavnem mestnem trgu, edino stavba magistrata je dobila prostor ob vzpenjajoči se glavni mestni ulici zahodno od trga. Ob današnji Ptujski cesti pa so se razrasle bogatejše vile, obdane z bujnimi vrtovi. Leta 1803 je dobil Ormož pravice samostojnega magistrata. V 19. stoletju so v Ormožu začeli rušiti staro obzidje, pomembna objekta v mestu pa sta bila grad in župna cerkev. Grajski kompleks se je spojil z mestom. V nenehnih bojih za svoje pravice je Ormož dočakal leto 1848, ko so v mestu pripravili velike manifestacije in izobesili slovensko zastavo. Leta 1860 je do Ormoža pripeljal vlak, most čez reko Dravo pa so Ormožani dobili ob koncu 19.stoletja.

Tako so v 19.stoletju, ki je pomembno vplivalo na podobo Ormoža, Ormožani ob gradbenih posegih skušali preseči srednjeveški videz mesta. Novo zunanjo podobo je dobila večina hiš v mestnem jedru, katerega središče je postal trapezasti Mestni oz. danes Kerenčičev trg. Ormož je leta 1900 štel tisoč prebivalcev. Z nastankom nove države leta 1918 je postal Ormož slovensko mesto, ki pa ga je močno prizadela gospodarska kriza. Spremembe v političnem, gospodarskem in kulturnem pogledu so nastale po letu 1945.

Ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja je prišlo v Ormožu do gradbenih posegov in postavljanja novih zgradb na osnovi oživljanja starih vrednot ormoške arhitekture in urbanizma, ki jih je mesto podedovalo iz bronaste dobe in iz srednjega veka. To je zaokrožilo podobo mesta in povezalo Ormož v celoto. V novejšem času pa dajejo Ormožu ob pomembni prometni legi vedno večjo veljavo tudi naravne in kulturne lepote ter urbanistična urejenost mesta, vinogradništvo in izrazite turistične možnosti širšega ormoškega območja.

Mesto Ormož spada danes med najlepša mesta na Slovenskem, ki je ohranil svoje posebnosti. To so mu omogočili predvsem estetski, arhitektonski in urbanistični pristop pri obnovi mesta. Na prehodu iz 20./ 21.stol. je mesto dobilo številne nove objekte in pridobitve: gimnazijo, dom upokojencev, obnovljena je bila bolnišnica in zgrajena je bila obvoznica, obnavljajo se kulturnozgodovinski spomeniki, mestno jedro dobiva novo zasnovo.

Vir: Občina Ormož

Zgodovina Veržeja 

Zgodovina Veržeja in njegov pomen sta tesno povezana z reko Muro. Veržej je bil mejno mesto med nekdanjo Avstrijo in Ogrsko in je že nekdaj tukaj vodila čez Muro važna trgovska in vojaška pot, ki jo je bilo potrebno vzdrževati in varovati. Zgodovinski viri omenjajo, da je Veržej imel brod na reki Muri in da je tukaj bilo pomembno skladišče za vojne potrebščine, zlasti, da so po Muri vozili sol iz Gornje Štajerske in Solnograške. Vse to so prebivalci Veržeja morali stražiti in braniti saj so čez reko Muro v naše kraje silile razne roparske tolpe. V 10. stoletju so ozemlje zasedli Ogri, nato pa nemški fevdalci. Kraj je še posebej veliko trpel zaradi vpadov Turkov in Krucov. Leta 1605 so Turki požgali trg v Veržeju vred s cerkvijo. Kruci so v 17. in 18. stoletju iz Ogrske preko Mure prihajali ropat v te kraje. Zaradi te obrambne vloge, ki jo je imel Veržej, je bilo naselje kmalu povzdignjeno v trg in obdarovano z mnogimi privilegiji in pravicami. Veržej je postal (takoj za Radgono) najvažnejši prehod preko reke Mure na vsem Spodnjem Štajerskem. Iz teh časov so poznani hrabri verženski brambovci, imenovani "šicarji", ki so zlasti po bitki s Turki pred Dunajem uživali takšen sloves, da jim je sam cesar Leopold I. leta 1683 podelil posebno priznanje in zastavo, ki so jo šicarji do 1. svetovne vojne ponosno nosili na vseh paradah in slovesnostih. V veržeju je bil v letih med 1555 - 1605 sedež uskoškega vojvodstva in iz teh časov se je v kraju in okolici obdržala velika priljubljenost konjeništva.
Veržej so prizadele tudi druge hude nesreče: pogosti požari in poplave reke Mure in kuga v začetku 17. stoletja. Kuga je morila še posebej leta 1520 in 1640, ko je rodovitno Mursko polje spremenila v eno samo veliko grobišče. Vmes pa še živinske bolezni in slabe letine, ki so s seboj prinesle lakoto in draginjo.
Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, so se mnogi domačini morali boriti na avstro - ogrski strani. Novo nastala država je razočarala tako kmeta kot delavca, še posebej pa viničarja, zato so s tega področja mnogi odhajali na sezonska dela v Nemčijo, Francijo in drugam. Druga svetovna vojna tudi naši pokrajini ni prizanesla. 6. aprila 1941 so Nemci vdrli čez radgonski most in ob reki Muri krenili proti Veržeju. Glavnina nemške vojske je zasedla Veržej 8. aprila 1941. Veržej je imel pomembno vlogo v narodnoosvobodilnem gibanju, saj je Prlekijo povezoval s sosednjim Prekmurjem. Osvobodile so ga partizanske enote, ter enote Rdeče armade 8. maja leta 1945. Novejši časi so stoletja ponosnemu trgu začeli jemati njegove pravice drugo za drugo, tako da je Veržej po drugi svetovni vojni postal iz trga navadna vas, kot vse druge naokrog.

Po osamosvojitvi Slovenije so se tudi za Veržej začeli novi časi. Postal je samostojna občina, ki s svojimi 1400 prebivalci spada sicer med najmanjše v Sloveniji, a po pomenu se lahko kosa z mnogimi drugimi zvenečimi imeni.

Ime kraja Veržej nekateri izvajajo prav iz tega obrambnega pomena, ki ga je imel trg Veržej. Beseda "Wernse", kakor je Veržej imenovan v starih listinah, namreč pomeni obramben nasip ali obrambno naselje v vodi.
Slovenska razlaga imena Veržej pa se naslanja na besedo rž in ržena polja, ki so valovila po obsežnih ravnicah naokoli. Zato bi se naj prvotno ime glasilo "v Rži" ali "v Erži", kar je dalo kasnejšo obliko Verži, oziroma sedanjo Veržej.

Vir: Marijanišče Veržej

Zgodovina Radenec

Najstarejša omemba kraja Radenci sega v leto 1436, ko so kraj poimenovali Radein in se leta 1445 preimenuje v Radusch in šteje 15 hiš. Leta 1475 se vas preimenuje v "das dorf zu Radein".
Leta 1804 je bila na Kapeli zgrajena stavba, v kateri se je prvič začelo izvajati poučevanje otrok.
Leta 1823-24 je bila zgrajena cerkev sv. Marije Magdalene na Kapelskem Vrhu.
Leta 1833 Karol F. Henn odkrije slatinski vrelec, leta 1869 pa je zajezil prvi vrelec imenovan Radenski vrelec ali Glavni vrelec, kar pomeni začetek izkoriščanja mineralne vode in je napolnjenih 37000 lončenih "slatink".
Leta 1871-77 sta bila zgrajena Anin in Karlov dvor za bivalne namene.
Leta 1878 je bila postavljena kapelica na Kapelski cesti - v njej je ohranjen baročni Marijin kip.
Leta 1882 je bilo zgrajeno pokrito kopališče, ki ga je dokončal Roman, sin dr. Henna ter v okolici zasadil park.
Leta 1885 je bila speljana železniška povezava od Špilja do Radgone in 1890 od Gornje Radgone skozi Radence.
Leta 1895 je bila v parku zgrajena neogotska kapela sv. Ane - prečna ladja in fasadni zvonik.
Leta 1905 sta bile v okviru Aninega dvora zgrajeni dve restavraciji, restavracija Park obratuje še danes - obnovljena je bila leta 1985.
Leta 1908 je bil v Boračevi rojen Leopold Stanek, pesnik, avtor publicistične in pripovedne proze, zlasti knjižnih, gledaliških ter strokovnih člankov.
Od leta 1918 do 1941 se je v Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji, kraj imenoval Slatina Radenci in je obsegal 17 naselij.
Leta 1931 je bila zgrajena osnovna šola v Radencih, dograjena leta 1978 in delno obnovljena leta 2002.
Leta 1931 je bil rojen Kajetan Kovič, pesnik in pisatelj, ki je svoje otroštvo preživel v Hrastje Moti in bil leta 2001 imenovan za častnega občana Občine Radenci.
Leta 1932 je bila zgrajena Zdravstvena postaja Radenci, ki je popolno obnovo in rekonstrukcijo doživela v letih 2001 in 2002.
Leta 1937 - pridobitev vrtnarije z rastlinjakom, parkirišč, fotografskega ateljeja, trafike ter brivnice in česalnice.
Leta 1938 je bilo opremljanje Anine kapelice v parku in gradnja svojevrstne steklene pitne dvorane, prve v tedanji Jugoslaviji.
Leta 1944 se javna trgovska družba Zdravilišče Slatina Radenci Höhn & Co. preimenuje v delniško družbo Zdravilišče Slatina Radenci d.d.
Leta 1945 sta se pridobivanje mineralne vode in dejavnost zdravilišča podržavila in sta se leta 1960 združili.
Leta 1962 je bilo zgrajeno odprto kopališče s športnimi igrišči.
Leta 1964 je bil zgrajen hotel Zdraviliški dom.
Leta 1966 je bila zgrajena nova šola na Kapelskem Vrhu, prvič obnovljena in dograjena leta 1993 in temeljito prenovljena ter sanirana leta 2000.
Leta 1967 je bila zgrajena restavracija Vikend ob glavni cesti.
Leta 1969 so ob 100-obletnici črpanja mineralne vode so odprli krajevni muzej Radenske.
Leta 1971 je bil zgrajen hotel Radin.
Leta 1972 je bila zgrajena Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci in nova stavba otroškega vrtca.
Leta 1975 je bil zgrajen hotel Terapija s pokritim bazenom, ki je bil obnovljen leta 1986.
Leta 1980 je bil zgrajen hotel Miral. Leta 1986 je bila zgrajena sodobna cerkev sv. Cirila in Metoda.
Leta 1990 je bila zgrajena večnamenska športna dvorana pri OŠ Radenci.
1991 - prehod jugoslovanske vojske čez barikade v Radencih na mejni prehod v Gornjo Radgono.
Leta 1994 je Občina Radenci postala samostojna občina z 22 naselji.
Leta 1996 - razširjen in posodobljen kopališki del zdravilišča, ki so ga poimenovali Terme Radenci.
Leta 2001 je bila postavljena spominska plošča ob 10-letnici boja za samostojno Slovenijo ter postavitev »preše« na Kapeli, ki predstavlja turistično točko za prireditve in izhodiščno točko vinsko turistične ceste 16 radgonsko - kapelskih goric ter Atilove poti. Tega leta so tudi posodobili Atilovo pot preko programa PHARE.
Leta 2002 - odprtje vinsko turistične ceste 16 radgonsko - kapelskih goric.