Srečanje maturantov soboškega učiteljišča

Že 48 let je minilo, ko so leta 1967 zapustili šolske klopi Učiteljišča v Murski Soboti maturantke in maturanti takratnega 5. a in 5. b oddelka. Bilo jih je tedaj skupno 72, a za letošnje srečanje je bilo razposlanih 63 vabil, kajti deveterica njih se je že za vedno poslovila. Nanje in na pokojne profesorice in profesorje so se udeleženke in udeleženci letošnjega srečanja spomnili 16. novembra.

Zbrali so se ob 11. uri pred Maximusom v Gornji Radgoni ter se podali na ogled Doma penine in vinske kleti Radgonskih goric. V kleti pod slapom so lahko nazdravili, degustirali pa tudi znameniti radgonski šampanjec. Ob tem so si kar sami pripravili še prigrizek.

Tokratno srečanje je 19 udeleženk in udeležencev, ki sta ga skupaj pripravili Lidija Mulec Slavic (za 5. a oddelek) in Marija Erveš (za 5. b oddelek), nadaljevalo v gostišču Adanič na Meleh. Pred kosilom so opravili spominsko fotografiranje, vseh pokojnih so se spomnili z enominutnim molkom, zapeli maturantsko himno »Gaudeamus igitur«, a Lidija Mulec Slavic je pripravila nagovor. V njem je med drugim povedala: »...Ustavimo se s spomini pri letu 1962. Takrat smo zaključili osnovno šolo in izbrali novo pot izobraževanja, ki bi nas pripeljala do poklica in torej do »zagotovljenega kruha«. Vsi, ki smo se tedaj odločili za soboško Učiteljišče, smo imeli srečo. Pogoj za vpis je bil le primeren učni uspeh in preizkus posluha. Ker je bila velika potreba po učiteljih, so nas sprejeli kar za tri številčne razrede, In dolgo petletno izobraževanje bodočih učiteljev se je pričelo...Vdano smo prenašali vsa bremena, ki jih je od nas zahtevala šola. Se še spomnite dragi sošolci, koliko smo prepešačili in prekolesarili po temi, dežju, mrazu in snegu do vlaka ali redkega avtobusa, da smo prišli do Sobote ? Nič nam ni bilo pretežko. V naših žepih niso žvenketali kovanci in se ni oglašal mobitel. Kajti rodili smo se pred brezžičnim telefonom, pred televizijo in pralnim strojem, pred številnimi drugimi stroji, ki danes omogočajo lažje delo in življenje. O računalnikih in mobitelu, brez katerega danes v razvitem svetu še šolarček ne more, ni bilo sledu. Naš vir izobraževanja so bile knjige in profesorji, šolska tabla in vsakdanje življenje... na ljubezenskem področju smo bili »zacügnjeni«... kako je bilo nekdaj drugače in kako neoskrunjeni smo zapustili najstniška leta ter prevzeli vso skrb in odgovornost zase. Pa smo imeli takrat zopet srečo. Čakale so nas službe !!! Sprejeli smo vse, kar so nam naložili... »učilne zidane« so bile v večini stare stavbe, a v njih je bilo polno skromno vzgojenih, uka željnih otrok... Takrat je bilo lepo biti učitelj, ne glede na plačilo... Danes pa je v naši dragi, do nedavnega varni in tako opevani domovini, vse drugače. Brezposelnost, izkoriščanje, nedoumljivo bogatenje peščice, podkupljivost, brezpravje in druge moderne goljufije grenijo življenje vsem, najbolj pa tistim, ki šele iščejo svoj prostor pod soncem... Toda zdaj je naša glavna dolžnost, da skrbimo za svoje zdravje, da čim lepše in v miru preživimo vsak nov dan ter da se s svojimi dejanji in nauki vnukom čim bolj vtisnemo v spomin... Nazdravimo vsem nam, ki smo se danes tukaj zbrali in si obljubimo, da se čez dve leti spet srečamo !«

Sledilo je družabno srečanje in prijetno kramljanje ter obujanje spominov do poznega večera.