Ustvarjalne postaje od Strumice do Ehingena

Množica ljubiteljev likovne umetnosti in sploh kulturnega ustvarjanja se je zbrala v Arnoldovem kotičku Osnovne šole Tabor I Maribor, kjer so konec minulega tedna odprli razstavo akademske slikarke Anke Krašna. Odprtje razstave "Ustvarjalne postaje od Strumice do Ehingena", ki predstavlja sproščene likovne zapise občutkov in razpoloženj, ki nosijo v sebi specifiko krajev, v katerih so nastali, je v kratkem kulturnem programu s svojimi pesmimi popestrila Vida Pelc, avtorica pesniške zbirke Singapur, in inštrumentalni nastop učenca 9. a-razreda šole gostiteljice, Urban Čivret. Mag. Saša Bezjak, akademska slikarka, je med klepetom z avtorico popeljala med slike v kraje, kjer so bile ustvarjene. V celoti prijeten in prijazen, z oblikami in podobami bogat popoldan, je bil s spoštovanjem in naklonjenostjo namenjen predvsem ženskam ob njihovem prazniku.

Avtorica razstave, akademska slikarka specialistka Anka Krašna je sicer redna profesorica za risarsko in slikarsko oblikovanje na Pedagoški fakulteti v Mariboru. In kot je dejala njena nekdanja na PeF v Mariboru in v zadnjih letih tudi prijateljica, mag. Saša Bezjak iz Gornje Radgone, si slikarka in profesorica zasluži veliko priznanje. "Ko sem svežila spomin o delu prijateljice, sem prebrala tekst dr. Marjetke Ciglenečki, ki je pred kratkim bil napisan kot priporočilo za nagrado Riharda Jakopiča. Za nagrado jo predlaga jo Društvo Likovnih umetnikov Maribor. Povzela je celoten Ankin opus. Prebrala sem tudi sveži prispevek na spletu z naslovom Pogovor s slikarko Anko Krašna", je med drugim dejala Saša Bezjak.

Anka je, poleg po Sloveniji, razstavljala v Avstriji, Angliji, Češkoslovaški, Franciji, Madžarski, Nemčiji, Nizozemski, Italiji, Turčiji, Makedoniji, Bosni in Hercegovini, na Cipru… Prejela je tudi številne domače in mednarodne nagrade. V Ankinih slikah je čutiti globoko barvno senzibilnost in čustveno odzivanje na zunanje vizualne in družbene impulze. Tako površinsko bi lahko za določeno obdobje rekli, da gre za abstraktno slikarstvo, vendar to ne drži. Anka je skozi celoten opus svojega dela predstavila več ciklov in sicer cikel Ovce v osemdesetih, v devetdesetih cikel Oznanenja, kasneje Vrtovi. "V njenem slikarstvu je prisotna abstrahirana figuralika in močan kritičen odziv na aktualno dogajanje. Velikokrat uporablja skorajda shematizirano simboliko. V ciklu poimenovanem Zgodbe se loteva portretov za katere Marjetka Ciglenečki pravi, da portreti z odprtimi usti, »grozijo, režijo in bruhajo gnev…« Za to serijo slik je leta 2004 prejela Glazerjevo nagrado. Sledila je razstava v razstavišču Grad, v Slovenski Bistrici z naslovom Dnevnik gospodične Blondy, leta 2012 predstavi v DLUM-u razstavo Neko sušno obdobje , kjer med drugim slikami na ogromnem platnu vidimo kačo, ki požira človeka. Leta 2015 je na Majskem salonu za stekleno skulpturo Ujeti zrak prejela nagrado Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije in pred kratkim smo videli v Majšperku, v Tovarni umetnosti razstavo Slovenski delavci danes, kjer je razstavila 336 portretov z zaporniškimi številkami na videz otopelih podobnih podob, a ko si bolje pogledal, so izražali različna čustva. Naslikani so bili z oljem na prosojni papir v velikosti 100 x 70 cm in položeni na tla. Če si želel na otvoritev si moral hoditi po teh podobah delavcev. Postavila je tudi paravan z žičnato ograjo – narisano z ogljem, za katerim je bila zelo premišljeno postavljena bogata pogostitev namenjena otvoritvi. Del instalacije je bila tudi slika Pri koritu iz leta 2007 in na steni majhna ogledala s prav tako kot na portreti označena s številkami. Mislim, da ni potrebna razlaga, da opis govori dovolj močno in razlaga umetničino kritičnost do sedanje družbe", je avtoričin delni opus predstavila mag. Saša Bezjak.

O razstavi na OŠ Tabor I v Mariboru: Ankine slikarske skice v tehniki olja na papirju so čudoviti, sproščeni barvni ter svetlobni zapisi. To niso abstrakcije. Slikarsko inspiracijo je našla v okolju, v neki tuji deželi, ko oko jasneje in prej opazi lepo in zanimivo. Tako se je veliko časa ukvarjala z zapisom zanimivega okna na sakralni zgradbi in to okno na skici deluje kot kletka za ptiče, Anka pa pove, da je ta prostor na katerem je to okno, v bistvu kletka za ljudi. Na ta način se poigrava s pomeni, z razlagami, do katerih je prišla s poglobljenim intuitivnim študijskim iskanjem, kajti slikanje ni samo gib roke, temveč je proces, ko se resnice odvijajo na več nivojih. "To je v bistvu užitek. Tudi ni natančno sledenje začetni ideji, temveč je sledenje močnemu impulzu iz okolja, ko se na njega skoncentrira, jo ta odpelje v slikarskem procesu k lastni interpretaciji, ki je enkratna in neponovljiva in velikokrat konča kot veliko delo. Včasih lahko zasledimo skoraj shematski zapis oblike hiše ali peščene ure, ki pa skriva v sebi avtoričino simboliko. Za gledalca je pomembno, da gleda sliko sproščeno, neobremenjeno s pričakovanji in da se ne ukvarja s tem, kar je umetnica želela povedati, temveč se prepusti barvam, svetlobi, asociacijam in svoji razlagi ter doživljanju. Anka Krašna je odlična slikarka in kot njena učenka trdim, da bo v prihodnosti deležna veliko pozornosti, ker enostavno ne mora biti spregledana", je dodala Bezjakova.