Upokojenci so zavihali rokave in prikazali ročno žetev zlato pšeničnega klasja

Čeprav se je letošnja žetev zlato pšeničnega klasja v deželi ob Muri skorajda končala se je Društvo upokojencev Kobilje, skupaj z občino Kobilje in društvi, odločilo za prikaz žetve na stari način. V obmejni in najmanjši slovenski občini Kobilje, kjer se večino tamkajšnjih ljudi še vedno ukvarja s kmetijstvom, jim sicer občina po svojih močeh pomaga. Kmetje so na Kobilju letošnji pridelek krušnih žit že poželi, za prikaz ročne žetve pa je ostala še nepokošena pšenična njiva ob potoku Čebiš v Kobilju.

Društvo upokojencev Kobilje se je tudi letos odločilo, da bodo prikazali ročno žetev zlato pšeničnega klasja. Sedmi praznik žetve s poudarkom na etnološkem obujanju spominov na nekdanje kmečke čase je bil kmečki praznik v soboto, 31. julija. Tako so upokojenci zavihali rokave in pripravili praznik žetve na Kobilju. Poleg domačih upokojencev so se ročne žetve s kosami in srpi udeležili člani Društev upokojencev Hrvatini na Primorskem, Društvo upokojencev Puconci,  Društvo upokojencev Beltinci, Društvo upokojencev Zgornja Polskava in kot gostje člani Društva upokojencev Mihovljan iz sosednje Hrvaške. Najstarejša udeleženka prireditve je bila, ki je veselo pobirala s srpom pokošeno pšenico 92-letna Terezija Janža doma iz Šalamencev, sicer članica DU Puconci. Etnološko prireditev si je na Kobilju ogledala in pohvalila prizadevanja za ohranjanje in negovanje običajev in navad predsednica Pomurske pokrajinske zveze društev upokojencev za Pomurje Violeta Bertalanič. Med gosti prireditve je bila tudi Marta Sever doma iz Šalamencev, aktivna v DU Puconci, ki je leta 2007 prejela častni naziv naj kmetica leta.

Vse skupine žanjcev in ženic, oziroma koscev in pobiralk pšeničnega klasja so se najprej zbrali v Športno rekreacijskem centru Kobilju od koder so potem v povorki s traktorji in peš ter z vsem orodjem, ki se uporablja pri ročni žetvi odpravili na bližnje polje, kjer se je začela etnološka zabavna prireditev – sedmi praznik žetve na Kobilju. Še preden so se skupine zbrale in razvrstile na polju so domači ljudski pevci iz Kobilja zapeli pesem »Pšenica na polju že zori«. Po stari kmečki navadi so domači kobiljski upokojenci predstavili potek ročne žetve od setve, žetve do spravila in peke kruha. Pred žetvijo pa so na njivi še opravili krajšo molitev za varno in srečno žetev. Sicer pa je bila žetev na Kobilju, kakor tudi v ostalih koncih Pomurja eno med najpomembnejših del, oziroma opravil, kakor je še tudi danes, za človeško preživetje. Brez moke in kruha se ne da preživeti. Kako so to delali predniki na Kobilju, da bi to sporočilo ostalo prihodnjim rodovom, skušajo na Kobilju po nekdanjem izvirnem načinu nekako posredovati to etnološko izročilo iz generacije v generacijo.

Vsak, ki se je udeležil sedmega praznika žetve je spoznal utrip dela in življenja prednikov, kajti za tiste čase so vse ročno opravili, kosili in mlatili z mlatilnicami, a danes je vse drugače, na polje pride kombajn in žetev je končana v najkrajšem času. Tisti dan, ko je na Kobilju potekala žetev se je živo srebro dvignilo čez 30 stopinj Celzija. Čeprav je bila popoldanska vročina in pripeka velika so se žanjci in ženice veselo lotili ročne košnje s kosami in srpi. Pobiralke so za kosci pobirale zlato pšenično klasje, jo vezale v povresla in snope, katere so zložili v križe. Med košnjo je bilo na njivi in bližnji senci zelo veselo za kar je poskrbel domači ansambel Vigonvar. Potem, ko se je končal sedmi praznik žetve so ženice iz Kobilja na polje za vse udeležence žetve pripeljale domače dobrote, ki sodijo k takemu kmečkemu opravilu.

Gospodarju etnološke prireditve Francu Vugrincu so ob koncu žetve še vsi skupaj priskočili na pomoč in pokošeno zlato pšenično klasje, oziroma snope križev zložili na leseni voz, katero je potem odpeljal domov. Vsi, ki so se udeležili sedmega praznika žetve na Kobilju so preživeli lep popoldne in dodali kamenček v mozaik ohranjanja in obujanja žetve na stari način, ki je že zdavnaj zbledela.