Po drugi vojni sta šla z juga na sever

V krogu domačih in prijateljev sta 60 let skupnega zakonskega življenja - biserno poroko, praznovala Ivanka in Janez Sedej iz Žepovcev v Apaški dolini. Zakonsko zvestobo sta potrdila ob civilni poroki, ki jo je opravil župan občine Apače Franc Pižmoht, ki je ob tej priliki bisernoporočencema izročil svečano listino občine Apače. Ivanka se je rodila leta 1936 v Radovici pri Metliki, Janez pa je rojen leto pozneje na Cerkljanskem, ta del Slovenije je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Ivanka in Janez sta med drugo svetovno vojno doživela veliko hudega. Že leta 1942 je italijanski okupator Ivankinega očeta odpeljal na Rab, odkoder se ni vrnil. Janezov oče pa je kot partizan ostal v Dachau. Od treh bratov, ki so bili v partizanih je najmlajši padel aprila 1945. Njegovo rojstno vas pa so Nemci novembra 1943 požgali.

Ker je Janez bil brez mame, umrla je 1940, je po požigu domače hiše pa vse do konca vojne bil pastir v Davči. Tako kot mnogi, ki so ostali brez domov, sta prišla kot kolonista v Apaško dolino. Ivanka z družino1946. leta, Janez pa je prišel s sestro. Med njima je že zgodaj preskočila iskra ljubezni, saj sta se spoznala, ko sta obiskovala nižjo gimnazijo v Apačah. Po končani nižji gimnaziji je Janez odšel v vojaško šolo, ki jo je uspešno končal, ter se zaposlil v Bileči v BiH. Poročila sta se leta 1956 v Apačah, kjer ju je poročil matičar Martin Burjan. Družina je doživljala dobre in slabe strani vojaške službe. Kot sta nam povedala, sta najlepša leta z družino preživela v Splitu. Imata sinova Darka in Bojana, tri vnukinje in vnuka. Sin Bojan je z družino ostal v Splitu, Darko pa z družino živi v Sloveniji.

Srečna sta, da lahko jesen življenja preživljata v njima ljubljeni domovini Sloveniji, kot sta dejal v lepi vasi Žepovci. Dom jima je hiša pokojnega Ivankinega brata Martina, ki je obkrožena z dobrimi sosedi in prijaznimi vaščani. Tu so njuni otroci, od drugega do štirinajstega leta preživljali večji del počitnic pri babici in dediju. Sedaj so jima najlepši trenutki, ko se na njunem sedanjem domu zbere vsa družina. To se je zgodilo tudi ob praznovanju 60-letnice njunega zakonskega življenja. Zakonca sta kljub letom ohranila dobro voljo. Kot pravita je lahko vsak del življenja lep in bogat. Ob prihodu nazaj v Apaško dolino, sta se vključila v organizacijo Rdečega križa, v Združenje borcev za vrednote NOB, ter v DU Apače. Omeniti tudi kaže, da sta kljub dejstvu, da sta veliko let živela v »tujini«, ohranila čist slovenski jezik.