Pred sedemdesetimi leti smo regulirali Pesnico
Spomini 86-letnega brigadirja Iva Gerenčerja iz M. Sobote
Na mladinskih delovnih akcijah nekoč
Na
srečanju Društva brigadirjev Pomurja, 17. marca v Murski Soboti, je
bil najstarejši med vsemi 86-letni Ivo
Gerenčer iz
Murske Sobote, ki je ob tej priložnosti obudil spomine izpred
sedemdesetih let in takratno prostovoljno delo mladih. Ena njegovih
pripovedih je opomnila na letošnjo 70-letnico reguliranja Pesnice.
Ivo
Gerenčer se
tega spominja tako: »Že po končanem prvem letniku nižje
gimnazije v Lendavi smo dijaki med julijskimi in avgustovskimi
počitnicami odšli (prostovoljni »mus« !) v mladinske delovne
brigade. Starejši so odšli na progo Brčko - Banoviči (1946-1947)
in progo Šamac - Sarajevo, a mlajši in bolj slabi pa kot
pripadniki Lendavske čete z Mladinsko delovno brigado Štefan Kovač
Marko iz Murske Sobote na delovišča pri regulaciji Pesnice.
Prvo leto (1946) smo potovali skupaj s Sobočanci in nastanili so nas v baročnem gradu v Dornavi pri Ptuju. Delali smo na regulaciji Pesnice, ki je dotlej stalno poplavljala. Glavno orodje je bila lopata, delalo se je v mrzli vodi, zemljo in kamenje pa se je vozilo z lesenimi samokolnicami. Komandant brigade je bil Vinko Bavčar, namestnik pa Tinek Horvat. Na akciji je sodelovalo okrog 10 brigad iz vse Slovenije. Brigadirji smo bili v glavnem dijaki in študentje, pa tudi drugi. Delalo se je od šest do sedem ur dnevno, v prostem času pa so v parku baročnega gradu potekale kulturne in športne dejavnosti. Naša prekmurska brigada je bila dvakrat najboljša na področju kulture, v športu pa smo vse premagovali. V naši brigadi je bilo namreč največ dobrih športnikov: Evgen Titan (pozneje profesor športne vzgoje), Vinci Bencik (pozneje nogometni vratar NK Odred v Ljubljani), njegov brat Feri Bencik, Mirko Babič (pozneje profesor športne vzgoje), Štefan Sedonja (pozneje profesor slovenščine, ki je napisal himno brigadirjev Pesnice) in še mnogo drugih. V športu smo vse premagovali, pa tudi pri delu in ostalih dejavnostih smo bili nadpovprečno uspešni.
Le hrana je bila na splošno slaba (čaj, kava, kos kruha za zajtrk, enolončnica za obed in večerjo, polenta, pasulj, ričet in zelje). Na kruh (polkoruzni) smo mazali iz UNRA-paketov (ameriško) poltrdo jabolčno marmelado. Kljub temu smo bili razigrani.
Spali smo na tleh brez slamaric, nekateri smo se prehladili, ker se je delalo v mrzli vodi. Moj prehlad je bil tako hud, da sva z Vincekom Horvatom iz Odranec tri tedne pred zaključkom akcije morala iti domov. Vinci se je tako prehladil, da se mu je deformirala hrbtenica in je pozneje kot diplomirani veterinar v Murski Soboti umrl kot 50-letnik.
Kot Lendavska četa brigadirjev smo leta 1947 ponovno šli regulirat Pesnico. Tedaj smo spali v šoli, kajti bili smo le brigadirji treh brigad. Na akciji smo bili dva meseca, pogoji za delo so bili že nekoliko boljši, kot leto poprej. Prepričan pa sem, da današnja mladina teh naporov ne bi zdržala.«
Prvo leto (1946) smo potovali skupaj s Sobočanci in nastanili so nas v baročnem gradu v Dornavi pri Ptuju. Delali smo na regulaciji Pesnice, ki je dotlej stalno poplavljala. Glavno orodje je bila lopata, delalo se je v mrzli vodi, zemljo in kamenje pa se je vozilo z lesenimi samokolnicami. Komandant brigade je bil Vinko Bavčar, namestnik pa Tinek Horvat. Na akciji je sodelovalo okrog 10 brigad iz vse Slovenije. Brigadirji smo bili v glavnem dijaki in študentje, pa tudi drugi. Delalo se je od šest do sedem ur dnevno, v prostem času pa so v parku baročnega gradu potekale kulturne in športne dejavnosti. Naša prekmurska brigada je bila dvakrat najboljša na področju kulture, v športu pa smo vse premagovali. V naši brigadi je bilo namreč največ dobrih športnikov: Evgen Titan (pozneje profesor športne vzgoje), Vinci Bencik (pozneje nogometni vratar NK Odred v Ljubljani), njegov brat Feri Bencik, Mirko Babič (pozneje profesor športne vzgoje), Štefan Sedonja (pozneje profesor slovenščine, ki je napisal himno brigadirjev Pesnice) in še mnogo drugih. V športu smo vse premagovali, pa tudi pri delu in ostalih dejavnostih smo bili nadpovprečno uspešni.
Le hrana je bila na splošno slaba (čaj, kava, kos kruha za zajtrk, enolončnica za obed in večerjo, polenta, pasulj, ričet in zelje). Na kruh (polkoruzni) smo mazali iz UNRA-paketov (ameriško) poltrdo jabolčno marmelado. Kljub temu smo bili razigrani.
Spali smo na tleh brez slamaric, nekateri smo se prehladili, ker se je delalo v mrzli vodi. Moj prehlad je bil tako hud, da sva z Vincekom Horvatom iz Odranec tri tedne pred zaključkom akcije morala iti domov. Vinci se je tako prehladil, da se mu je deformirala hrbtenica in je pozneje kot diplomirani veterinar v Murski Soboti umrl kot 50-letnik.
Kot Lendavska četa brigadirjev smo leta 1947 ponovno šli regulirat Pesnico. Tedaj smo spali v šoli, kajti bili smo le brigadirji treh brigad. Na akciji smo bili dva meseca, pogoji za delo so bili že nekoliko boljši, kot leto poprej. Prepričan pa sem, da današnja mladina teh naporov ne bi zdržala.«
