Sokolarji imajo svojo koračnico
Pomurski sokolarji so ponosni na svoje poslanstvo, delo in dosežke
10. skupščina Sokolarskega društva Pomurja
Na kmetiji Klobasa v Okoslavcih je potekala jubilejna, 10. skupščina Sokolarskega društva Pomurja (SDP), katerega predsednik je Dragan Zemljič. Skupščine, na kateri je sodelovala tudi predsednica Sokolarske zveze Slovenije (SZS), katero poleg pomurskega, tvori še Gorenjsko društvo sokolarjev, Vilma Alina Šoba, so se udeležili praktično vsi izmed okoli 40 članic in članov SDP. Med sokolarstvo sicer ne sodijo le sokoli, temveč tudi skobci, kragulji, kanje... Vsi so se strinjali, da so v minulem obdobju naredili veliko in realizirali vse načrte, ob tem so izrazili zadovoljstvo nad svojim delom in dosežkih na področju varovanja narave. Kot so dejali, bodo tudi v bodoče šli po svoji začrtani poti, cilj jim je tudi pomlajevanje društvenih vrst. Ob tej priložnosti so prvič uprizorili tudi svojo Sokolarsko koračnico namenjeno predsedniku SDP Draganu Zemljiču, za katero je besedilo spisal Dušan Žižek, v prejšnjem mandatu član Komisije za upravljanje z divjadjo pri LZS, sedaj (mandat 2016/20) pa član IO Območnega združenja upravljavcev lovišč za Prlekijo in Prekmurje ter predsednik Komisije za izobraževanje pri Zvezi lovskih družin Prlekija.
Prisotne je nagovorila tudi predsednica SZS, ki je članica Lovske zveze
Slovenije, Vilma Alina Šoba, ki je dejala, da je sodelovanje med obema
zvezama, ter SZS in obema društvoma, ki jo tvorita, več kot vzorna. "Ni
nobenih težav pri tem sodelovanju in to nas zelo veseli. Prav zaradi
tega in tudi sploh je zanimanje za sokolarstvo čedalje večje, predvsem
med mlajšimi ljudmi. Vsekakor tukaj ne gre za množičnost, kajti tukaj je
vse skupaj bolj zahtevno kot pri tradicionalnem načinu lova z orožjem.
Delo s ptico ujedo ni enako kot če imaš doma psa ali mačko, temveč to
zahteva celega človeka. Sokolarstvo je način življenja, kjer sodelujemo z
naravovarstvenimi organizacijami, fakultetami ipd. Svoj način lova in
tudi tradicionalni lov skušamo čim bolj predstaviti in približati
mladim, tako na različnih predavanjih, kot na taborih in še kje. Seveda
je tukaj potrebno veliko izobraževanja", je povedala predsednica SZS
Vilma Alina Šoba, ki se je pohvalila, da je njen kragulj tudi že ulovil
kakšen plen, zlasti so to fazani in manjša divjad kot so zajci ipd.
Krstna izvedbiaSokolarske koračnice
"Pomurje, to sta Prekmurje in Prlekija. Tu sta prostora sestavljena in svet je tu v svoji filozofsko gledano lastni dialektičnosti enkraten. Tu sta pokrajini združeni in istočasno ostro ločeni z reko Muro. Prlek in pesem, ter Prekmurec in pesem, pa sta neločljivo povezana. Če je njih bilo priložnostno kdaj več skupaj, so že zapeli. Prekmurec pa je hkrati še neločljivo povezan z glasbenim instrumentom, vedno takšnim, kakršnega sta mu prinesla čas in razvoj družbenega okolja. Ko inštrument zaigra, Prekmurci takoj zapojejo z njim. Podobno je tudi v Prlekiji. Ljudje tukaj radi zapojó in zaigrajo. Tako je bilo že od nekdaj, kar so videli in slišali pred nami že tudi drugi tuji opazovalci tega prostora, svojega časa, in to zapisali", je dejal Žižek, ki je s tem nekoliko razložil zakaj je nastala sokolarska koračnica.
Vsi prisotni na jubilejni, 10. skupščini SDP so tako bili priče krstni izvedbi Sokolarske koračnice, kar pomeni, da je v Okoslavcih prvič premierno izvedena in predstavljena društvena koračnica, katera je napisana tako zelo enostavno, namerno, da jo lahko zapojejo in zaigrajo tudi otroci, kar tej koračnici omogoča, da se med članstvom enostavno lažje razširi ali morebiti tudi kdaj kasneje še utrdi. "V njej najdemo sokolarje, sokolarstvo in lov s sokoli, čeprav pri tem poleg sokolov, uporabljamo tudi naše evropske kragulje, ameriške Harrisonove kragulje… Sokol in sokolarstvo je poudarjeno v pesmi izstopajoče samo zato, ker smo: Sokolarsko društvo Pomurja. Koračnica pa omenja tudi sokolarski prapor, kar nam vsem daje možnost, da bi si nekoč v bodočnosti morda omislili naš lasten prapor in ga tudi dali fizično izdelati, da se bomo z njim lahko enakovredno postavili ob bok vsem lovskim družinam v Sloveniji, ki jih je danes več kot 412, in vse imajo tudi svoj prapor, da ga lahko uporabljajo ob vseh različnih priložnostih in slavnostnih prireditvah, ki jih nam čas prinese", je dejal Žižek.
Godbenika na inštrumentih, ob premierni izvedbi koračnice, sta bila, na kitari – Prlek, Jože Farkaš iz Radencev, in na harmoniki: Prekmurec, Janez – Janči Gjergjek izpod Goričkega, ki pa zdaj živi pod Kapelo v Prlekiji. "Imeli smo drugačne načrte, in sicer, da bi premiero koračnico izvedli učenci Glasbene šole Gornja Radgona, a ker se je to izjalovilo, smo v izredni naglici za izvedbo Sokolarske koračnice morali poiskati novo rešitev za krstno uprizoritev z novimi izvajalci praktično v enem dnevu. Ponosen sem, da nam je to v Radencih uspelo in še bolj sem hvaležen Jožeku ter Janezu-Jančiju, ki sta opravila ves ta napor, da sta v najkrajšem času in v izredni časovni stiski za priprave, zmogla naštudirati in zraven še glasbeno na novo aranžirati izvedbo skladbe na skupščini. Namreč, instrumentalni aranžma je bilo potrebno povsem na novo od začetka do konca izdelati. Ob tem mi je Jožek pomagal še popraviti in izboljšati besedilo pesmi v koračnici", je povedal Žižek.
Društvo že od nastanka deluje zelo zavzeto in strokovno odlično na številnih in zahtevnih področjih
Sicer pa, dejavnosti in delo društva se že od ustanovitve dalje, po kronološkem redu arhivira in hrani. Tako so v arhivu pedantno shranjene vse društvene aktivnosti in prireditve, arhiv vsebuje društvene administracije, foto-arhiv, s kamero ali s prenosnim telefonom posneto filmsko gradivo, zapisi o delovnih dosežkih članov, posebnosti in zanimivosti v sokolarskih aktivnostih članov, sokolarska doživetja in zapis dogodkov (doživetij) iz narave, zanimivosti članov iz vzreje in urjenja ptic-ujed, kronološki seznam objavljenih člankov in drugih avtorskih prispevkov v revijah, priložnostnih publikacijah, dnevnem tisku in drugod, arhiv skeniranih člankov, ki zadevajo SDP. Društvo sicer odlično sodeluje s SZS, ter tudi z Mednarodno zvezo za sokolarstvo in ohranitev ptic ujed – International Association for Falconry & conservation of birds of prey (IAF), in članstvo v Mednarodnem svetu za lovstvo in ohranitev divjadi – Conseil International de la Chasse et de la conservation du gibier (CIC).
Ob svoji desetletnici, društvo je uradno bilo registrirano leta 2005, je SDP prejelo Listino LZS, in njen predsednik Dragan Zemljič Zlati znak za lovske zasluge. To niti ne preseneča ob dejstvu, da društvo že od nastanka deluje zelo zavzeto in strokovno odlično na številnih in zahtevnih področjih, in sicer skozi razvoj in potek zakonsko urejenega etičnega lova s šolanimi pticami ujedami; skrbi za ohranjanje naravne populacije ujed v slovenskem prostoru; vlaga svoj nepopustljivi trud za uporabo živalim prijaznih tehnik šolanja; Zastopa, poučuje, razvija ter širi kulturo in etiko lova samo v skladu s sonaravnostjo in etologijo ujed; Izsledke sodobnega znanstvenega raziskovanja ujed vztrajno uporablja pri izobraževanju svojih članov; Skrbi za ohranjanje naravne in kulturne dediščine v skladu s tradicijo in etiko; Vlaga trud v zaščito ptic in njihovih habitatov; Skrbi, da izključno vsa vzreja ujed in uporaba za lov poteka za ujede v prijaznem ujetništvu pri človeku; Spoštuje in uči spoštovati biotsko raznovrstnost ter varuje avtohtone genske sklade; Spremlja kontroliran razvoj tehnik vzreje; Skrbi za fiziološke in etnološke potrebe ptic ujed; Popestruje turistično ponudbo v okviru srednjeveških običajev ob gradovih in širi možnosti turističnega lova... Dragan Zemljič, predsednik SDP, vse od njegove ustanovitve do danes zelo zavzeto deluje, ga usmerja in vodi, pri tem pa neposredno skrbi ob vseh dejavnostih sokolarstva še za gospodarjenje z lovišči, ohranjanje divjadi, življenjskih habitatov ter sodeluje pri številnih dejavnostih lovstva v Sloveniji, na Hrvaškem in v Avstriji. Aktiven pa je tudi v društvenih dejavnostih. V okviru tega zavzeto skrbi za stalno izobraževanje članov, redno nabavlja strokovno najsodobnejšo znanstveno literaturo in jo neposredno iz tujih in mednarodnih krogov posreduje svojim članom, ki imajo pri tem tako kvalitetno najboljše možnosti lastnega izobraževanja. Ob tem pa njegovo delo obsega še: Skrb za potrebno licenciranje vseh vrst ujed pri uporabi v sokolarjenju; Vodenje in razvijanje metod mentorstva, ki poteka v skladu z značilnim vedénjem ujed v naravi; Promoviranje lovske kulture in lovske etike; Organiziranje rednih sokolarskih razstav na Mednarodnem sejmu lovstva in ribištva v Gornji Radgoni. Njegovo delo je lovsko vsestransko, odlično, zavzeto, in obsega še mnogo več od naštetega.
Od 31. maja 2008, ko so se prvič sestali predstavniki Slovenske zveze za sokolarstvo in zaščito ptic ujed in predsednik LZS, ko so se v Hajdini pri Ptuju sestali: mag. Srečko F. Krope, predsednik Lovske zveze Slovenije, ter Roman Savič, predsednik Slovenske zveze za sokolarstvo in zaščito ptic ujed, in Dragan Zemljič, predsednik SDP, obe zvezi odlično sodelujeta. Takrat je bilo ugotovljeno, da imata obe organizaciji veliko skupnega, v glavnem pa gre za ohranitev lova in za ohranitev narave in s tem tudi živalskih vrst. Skupne oblike dela in sodelovanja so prisotne na številnih področjih, kot so: ohranitev narave in skrb za okolje, delo na področju ohranjanja male divjadi, predstavitev na različnih konferencah o lovu – sokolarstvo ipd. skupno nastopanje v javnosti, organizacija okroglih miz, ipd.
Zgodovina sokolarstva
Legenda pravi, da je pred več tisoč leti nekje na ravnici osrednje Azije človek ujel sokola. Da bi spoznal duha divje ptice, ga je hranil in udomačil, nato pa izpustil na prostost. Svoboden se je sokol dvigal vedno višje pod oblake, dokler pod seboj ni ugledal plena in ga v strmoglavnem naletu ulovil. Vendar potem z ulovom ni odletel, ampak je čakal človeka, da bi ga delil z njim. Tako se je pred davnimi časi rodila umetnost in znanost sokolarstva. Natančno mesto in čas izvora sokolarjenja nista znana, vendar večina zgodovinskih virov kaže, da so ta način lova razvili prebivalci prostranih azijskih step na prelomu drugega v prvo tisočletje pred Kristusom. Njegov nastanek je pogojevala življenjska nuja, saj pregledna pokrajina človeku lovcu s takrat še zelo primitivnim orožjem ni dajala dosti možnosti za ulov.
S selitvijo narodov se je sokolarjenje počasi širilo proti vzhodu in zahodu. Umetniška dela in številni drugi dokazi pričajo, da je bilo že v 4. stoletju po Kristusu tesno vpeto v življenjski ritem srednjeevropskih narodov. V to obdobje sodijo celo prvi zakonski predpisi o zaščiti ujed, ki so bile pred tem podobno kot ostali prehranski konkurenti človeka brezobzirno preganjane. Močan navdih sokolarstvu v Evropi je vlilo srečanje kultur Orienta in Oksidenta z vdorom islama proti zahodu in križarskimi pohodi, ki so sledili. Tako je npr. poznano, da so v Evropi kjer so sicer lovili le s kragulji in skobci začeli uporabljati tudi sokole in kapico za pokrivanje ptice šele v sredini 13. stoletja. V tem obdobju je nastalo tudi znamenito delo nemško rimskega cesarja Friderika II Hohenstaufna (1194-1250) "De arti venandi cum avubus" (O umetnosti lova s pticami)..V bogato ilustriranem rokopisu, ki ima veljavo še dandanes, je združeno znanje visoko razvitih kultur tedanje Evrope in bližnjega vzhoda. Knjiga odkriva za tisti čas izjemna naravoslovna spoznanja, s svojim načinom pristopa k obravnavani tematiki pa predstavlja mejnik v prehodu k sodobni znanosti.
V srednjem veku je sokolarstvo v Evropi doživelo svoj razcvet. Razlikovati so začeli med t.i. "lovom nizkega leta" s kragulji in skobci, ki je ohranil izvorni namen sokolarjenja, ter plemenitim "lovom visokega leta" s sokoli, pri katerem je bila osnovno vodilo letalska predstava najvišjega ranga. Lov nizkega leta je bil prepuščen nižjim slojem, lov visokega leta pa je bil zaradi visokih stroškov domena plemstva. Slednji je kmalu postal priljubljen način druženja evropske aristokracije, zato je pomembno vplival na politično in gospodarsko dogajanje ter kulturni razvoj tedanje družbe. Sokolarstvo lahko tako sledimo vse do druge polovice 19. stoletja kot rdečo nit, ki se plete skozi zakonodajo, pogodbe in druge zapise, ter literarno in slikarsko umetnost.
Številni zgodovinski viri pričajo tudi o dobro razvitem sokolarstvu na območju današnje Slovenije. V drugi polovici 18. stoletja je sokolarstvo v Evropi začelo zamirati. Napoleon je na zasedenih ozemljih plemstvu ukinjal privilegije, med katerimi je bil tudi lov visokega leta s sokoli. Lov nizkega leta za preskrbo s hrano pa se je umaknil vedno bolj izpopolnjenemu strelnemu orožju. S tem je bilo v Evropi tudi konec zakonitega varstva ujed, vse so dobile status škodljivcev, ki jih je spremljal v pozna leta 20. stoletja. V zadnjih nekaj desetletjih je sokolarstvo ponovno začelo osvajati družbo. Podobno kot drugod po Evropi so tudi v samostojni Sloveniji leta 1995 ljubitelji ujed iz vrst ornitologov in lovcev ustanovili prvo sokolarsko društvo, s čemer je bil narejen začetni korak h ohranitvi stare umetnosti in nadaljevanju 800 letne tradicije sokolarstva na Slovenskem.
Krstna izvedbiaSokolarske koračnice
"Pomurje, to sta Prekmurje in Prlekija. Tu sta prostora sestavljena in svet je tu v svoji filozofsko gledano lastni dialektičnosti enkraten. Tu sta pokrajini združeni in istočasno ostro ločeni z reko Muro. Prlek in pesem, ter Prekmurec in pesem, pa sta neločljivo povezana. Če je njih bilo priložnostno kdaj več skupaj, so že zapeli. Prekmurec pa je hkrati še neločljivo povezan z glasbenim instrumentom, vedno takšnim, kakršnega sta mu prinesla čas in razvoj družbenega okolja. Ko inštrument zaigra, Prekmurci takoj zapojejo z njim. Podobno je tudi v Prlekiji. Ljudje tukaj radi zapojó in zaigrajo. Tako je bilo že od nekdaj, kar so videli in slišali pred nami že tudi drugi tuji opazovalci tega prostora, svojega časa, in to zapisali", je dejal Žižek, ki je s tem nekoliko razložil zakaj je nastala sokolarska koračnica.
Vsi prisotni na jubilejni, 10. skupščini SDP so tako bili priče krstni izvedbi Sokolarske koračnice, kar pomeni, da je v Okoslavcih prvič premierno izvedena in predstavljena društvena koračnica, katera je napisana tako zelo enostavno, namerno, da jo lahko zapojejo in zaigrajo tudi otroci, kar tej koračnici omogoča, da se med članstvom enostavno lažje razširi ali morebiti tudi kdaj kasneje še utrdi. "V njej najdemo sokolarje, sokolarstvo in lov s sokoli, čeprav pri tem poleg sokolov, uporabljamo tudi naše evropske kragulje, ameriške Harrisonove kragulje… Sokol in sokolarstvo je poudarjeno v pesmi izstopajoče samo zato, ker smo: Sokolarsko društvo Pomurja. Koračnica pa omenja tudi sokolarski prapor, kar nam vsem daje možnost, da bi si nekoč v bodočnosti morda omislili naš lasten prapor in ga tudi dali fizično izdelati, da se bomo z njim lahko enakovredno postavili ob bok vsem lovskim družinam v Sloveniji, ki jih je danes več kot 412, in vse imajo tudi svoj prapor, da ga lahko uporabljajo ob vseh različnih priložnostih in slavnostnih prireditvah, ki jih nam čas prinese", je dejal Žižek.
Godbenika na inštrumentih, ob premierni izvedbi koračnice, sta bila, na kitari – Prlek, Jože Farkaš iz Radencev, in na harmoniki: Prekmurec, Janez – Janči Gjergjek izpod Goričkega, ki pa zdaj živi pod Kapelo v Prlekiji. "Imeli smo drugačne načrte, in sicer, da bi premiero koračnico izvedli učenci Glasbene šole Gornja Radgona, a ker se je to izjalovilo, smo v izredni naglici za izvedbo Sokolarske koračnice morali poiskati novo rešitev za krstno uprizoritev z novimi izvajalci praktično v enem dnevu. Ponosen sem, da nam je to v Radencih uspelo in še bolj sem hvaležen Jožeku ter Janezu-Jančiju, ki sta opravila ves ta napor, da sta v najkrajšem času in v izredni časovni stiski za priprave, zmogla naštudirati in zraven še glasbeno na novo aranžirati izvedbo skladbe na skupščini. Namreč, instrumentalni aranžma je bilo potrebno povsem na novo od začetka do konca izdelati. Ob tem mi je Jožek pomagal še popraviti in izboljšati besedilo pesmi v koračnici", je povedal Žižek.
Društvo že od nastanka deluje zelo zavzeto in strokovno odlično na številnih in zahtevnih področjih
Sicer pa, dejavnosti in delo društva se že od ustanovitve dalje, po kronološkem redu arhivira in hrani. Tako so v arhivu pedantno shranjene vse društvene aktivnosti in prireditve, arhiv vsebuje društvene administracije, foto-arhiv, s kamero ali s prenosnim telefonom posneto filmsko gradivo, zapisi o delovnih dosežkih članov, posebnosti in zanimivosti v sokolarskih aktivnostih članov, sokolarska doživetja in zapis dogodkov (doživetij) iz narave, zanimivosti članov iz vzreje in urjenja ptic-ujed, kronološki seznam objavljenih člankov in drugih avtorskih prispevkov v revijah, priložnostnih publikacijah, dnevnem tisku in drugod, arhiv skeniranih člankov, ki zadevajo SDP. Društvo sicer odlično sodeluje s SZS, ter tudi z Mednarodno zvezo za sokolarstvo in ohranitev ptic ujed – International Association for Falconry & conservation of birds of prey (IAF), in članstvo v Mednarodnem svetu za lovstvo in ohranitev divjadi – Conseil International de la Chasse et de la conservation du gibier (CIC).
Ob svoji desetletnici, društvo je uradno bilo registrirano leta 2005, je SDP prejelo Listino LZS, in njen predsednik Dragan Zemljič Zlati znak za lovske zasluge. To niti ne preseneča ob dejstvu, da društvo že od nastanka deluje zelo zavzeto in strokovno odlično na številnih in zahtevnih področjih, in sicer skozi razvoj in potek zakonsko urejenega etičnega lova s šolanimi pticami ujedami; skrbi za ohranjanje naravne populacije ujed v slovenskem prostoru; vlaga svoj nepopustljivi trud za uporabo živalim prijaznih tehnik šolanja; Zastopa, poučuje, razvija ter širi kulturo in etiko lova samo v skladu s sonaravnostjo in etologijo ujed; Izsledke sodobnega znanstvenega raziskovanja ujed vztrajno uporablja pri izobraževanju svojih članov; Skrbi za ohranjanje naravne in kulturne dediščine v skladu s tradicijo in etiko; Vlaga trud v zaščito ptic in njihovih habitatov; Skrbi, da izključno vsa vzreja ujed in uporaba za lov poteka za ujede v prijaznem ujetništvu pri človeku; Spoštuje in uči spoštovati biotsko raznovrstnost ter varuje avtohtone genske sklade; Spremlja kontroliran razvoj tehnik vzreje; Skrbi za fiziološke in etnološke potrebe ptic ujed; Popestruje turistično ponudbo v okviru srednjeveških običajev ob gradovih in širi možnosti turističnega lova... Dragan Zemljič, predsednik SDP, vse od njegove ustanovitve do danes zelo zavzeto deluje, ga usmerja in vodi, pri tem pa neposredno skrbi ob vseh dejavnostih sokolarstva še za gospodarjenje z lovišči, ohranjanje divjadi, življenjskih habitatov ter sodeluje pri številnih dejavnostih lovstva v Sloveniji, na Hrvaškem in v Avstriji. Aktiven pa je tudi v društvenih dejavnostih. V okviru tega zavzeto skrbi za stalno izobraževanje članov, redno nabavlja strokovno najsodobnejšo znanstveno literaturo in jo neposredno iz tujih in mednarodnih krogov posreduje svojim članom, ki imajo pri tem tako kvalitetno najboljše možnosti lastnega izobraževanja. Ob tem pa njegovo delo obsega še: Skrb za potrebno licenciranje vseh vrst ujed pri uporabi v sokolarjenju; Vodenje in razvijanje metod mentorstva, ki poteka v skladu z značilnim vedénjem ujed v naravi; Promoviranje lovske kulture in lovske etike; Organiziranje rednih sokolarskih razstav na Mednarodnem sejmu lovstva in ribištva v Gornji Radgoni. Njegovo delo je lovsko vsestransko, odlično, zavzeto, in obsega še mnogo več od naštetega.
Od 31. maja 2008, ko so se prvič sestali predstavniki Slovenske zveze za sokolarstvo in zaščito ptic ujed in predsednik LZS, ko so se v Hajdini pri Ptuju sestali: mag. Srečko F. Krope, predsednik Lovske zveze Slovenije, ter Roman Savič, predsednik Slovenske zveze za sokolarstvo in zaščito ptic ujed, in Dragan Zemljič, predsednik SDP, obe zvezi odlično sodelujeta. Takrat je bilo ugotovljeno, da imata obe organizaciji veliko skupnega, v glavnem pa gre za ohranitev lova in za ohranitev narave in s tem tudi živalskih vrst. Skupne oblike dela in sodelovanja so prisotne na številnih področjih, kot so: ohranitev narave in skrb za okolje, delo na področju ohranjanja male divjadi, predstavitev na različnih konferencah o lovu – sokolarstvo ipd. skupno nastopanje v javnosti, organizacija okroglih miz, ipd.
Zgodovina sokolarstva
Legenda pravi, da je pred več tisoč leti nekje na ravnici osrednje Azije človek ujel sokola. Da bi spoznal duha divje ptice, ga je hranil in udomačil, nato pa izpustil na prostost. Svoboden se je sokol dvigal vedno višje pod oblake, dokler pod seboj ni ugledal plena in ga v strmoglavnem naletu ulovil. Vendar potem z ulovom ni odletel, ampak je čakal človeka, da bi ga delil z njim. Tako se je pred davnimi časi rodila umetnost in znanost sokolarstva. Natančno mesto in čas izvora sokolarjenja nista znana, vendar večina zgodovinskih virov kaže, da so ta način lova razvili prebivalci prostranih azijskih step na prelomu drugega v prvo tisočletje pred Kristusom. Njegov nastanek je pogojevala življenjska nuja, saj pregledna pokrajina človeku lovcu s takrat še zelo primitivnim orožjem ni dajala dosti možnosti za ulov.
S selitvijo narodov se je sokolarjenje počasi širilo proti vzhodu in zahodu. Umetniška dela in številni drugi dokazi pričajo, da je bilo že v 4. stoletju po Kristusu tesno vpeto v življenjski ritem srednjeevropskih narodov. V to obdobje sodijo celo prvi zakonski predpisi o zaščiti ujed, ki so bile pred tem podobno kot ostali prehranski konkurenti človeka brezobzirno preganjane. Močan navdih sokolarstvu v Evropi je vlilo srečanje kultur Orienta in Oksidenta z vdorom islama proti zahodu in križarskimi pohodi, ki so sledili. Tako je npr. poznano, da so v Evropi kjer so sicer lovili le s kragulji in skobci začeli uporabljati tudi sokole in kapico za pokrivanje ptice šele v sredini 13. stoletja. V tem obdobju je nastalo tudi znamenito delo nemško rimskega cesarja Friderika II Hohenstaufna (1194-1250) "De arti venandi cum avubus" (O umetnosti lova s pticami)..V bogato ilustriranem rokopisu, ki ima veljavo še dandanes, je združeno znanje visoko razvitih kultur tedanje Evrope in bližnjega vzhoda. Knjiga odkriva za tisti čas izjemna naravoslovna spoznanja, s svojim načinom pristopa k obravnavani tematiki pa predstavlja mejnik v prehodu k sodobni znanosti.
V srednjem veku je sokolarstvo v Evropi doživelo svoj razcvet. Razlikovati so začeli med t.i. "lovom nizkega leta" s kragulji in skobci, ki je ohranil izvorni namen sokolarjenja, ter plemenitim "lovom visokega leta" s sokoli, pri katerem je bila osnovno vodilo letalska predstava najvišjega ranga. Lov nizkega leta je bil prepuščen nižjim slojem, lov visokega leta pa je bil zaradi visokih stroškov domena plemstva. Slednji je kmalu postal priljubljen način druženja evropske aristokracije, zato je pomembno vplival na politično in gospodarsko dogajanje ter kulturni razvoj tedanje družbe. Sokolarstvo lahko tako sledimo vse do druge polovice 19. stoletja kot rdečo nit, ki se plete skozi zakonodajo, pogodbe in druge zapise, ter literarno in slikarsko umetnost.
Številni zgodovinski viri pričajo tudi o dobro razvitem sokolarstvu na območju današnje Slovenije. V drugi polovici 18. stoletja je sokolarstvo v Evropi začelo zamirati. Napoleon je na zasedenih ozemljih plemstvu ukinjal privilegije, med katerimi je bil tudi lov visokega leta s sokoli. Lov nizkega leta za preskrbo s hrano pa se je umaknil vedno bolj izpopolnjenemu strelnemu orožju. S tem je bilo v Evropi tudi konec zakonitega varstva ujed, vse so dobile status škodljivcev, ki jih je spremljal v pozna leta 20. stoletja. V zadnjih nekaj desetletjih je sokolarstvo ponovno začelo osvajati družbo. Podobno kot drugod po Evropi so tudi v samostojni Sloveniji leta 1995 ljubitelji ujed iz vrst ornitologov in lovcev ustanovili prvo sokolarsko društvo, s čemer je bil narejen začetni korak h ohranitvi stare umetnosti in nadaljevanju 800 letne tradicije sokolarstva na Slovenskem.
