Javni pogovor s Harryjem Kümlom

V četrtek, 13. julija, je na Grossmannovem festivalu potekal javni pogovor s Harryjem Kümlom. Harry Kümel (r. 1940) je eden najeminentnejših flamskih režiserjev. Zunaj Belgije je zelo znan predvsem po dveh svojih mojstrovinah, Krvavih ustnicah (Les lèvres rouges, 1971) in Malpertuisu (1971), ki so si ju gledalci lahko ogledali na letošnjem festivalu. Čeprav ga imajo ljubitelji grozljivke in fantazijskega filma vsepovsod po svetu radi zaradi njegovega prispevka k žanrski kinematografiji, se ni nikoli držal njenih omejitev. V njegovih stvaritvah lahko opazujemo, kako presega meje žanrskega filma, po drugi strani pa njegovih del zaradi njegovega zelo svojskega pristopa k umetnosti filmskega ustvarjanja ne moremo umestiti v okvirje standardne "mainstream" produkcije.

Večina scenarijev za Kümlove filme sloni na priznanih književnih delih, nekatere med njimi je sam predelal za potrebe velikega platna, bil je tudi eden od avtorjev izvirnega scenarija za Krvave ustnice. Njegovo delo ni ostalo neopaženo, že za svoj režiserski prvenec, Gospod Hawarden (Monsieur Hawarden, 1968), je dobil nagrado zlati Hugo za najboljši film festivala v Chicagu, sledilo je priznanje v Sitgesu in nominacija za zlato palmo v Cannesu za Malpertuisa, 1992. leta pa je Eline Vere pobrala še dve nagradi Josepha Plateauja (za najboljši belgijski film in najboljšega belgijskega režiserja). V filmih Harryja Kümla je nastopilo nekaj zelo znanih igralk in igralcev: Delphine Seyrig (Krvave ustnice), Orson Welles, Susan Hampshire, Mathieu Carrière in Sylvie Vartan (Malpertuis), kot tudi Michael York (Eline Vere). Celo Repelsteeltje (1973), študentski filmski projekt, pod katerega pa se je podpisal sam Harry Kümel, je imel za glavnega igralca Rutgerja Hauerja.

Harry Kümel je popoln čarodej, njegovo vesolje polnijo nenavadni liki in nepričakovani preobrati, nikoli ne vemo, kakšna čudna bitja bi se utegnila skrivati v temi. Njegovi vampirji niso navadni vampirji in za osebo, ki se na pogled zdi kot človek, se lahko izkaže, da je kakšno mitološko bitje, morda celo bog ali boginja. Ženske v Kümlovih filmih so upodobljene kot liki, ki skrivajo kakšno mračno skrivnost (tako kot v Gospodu Hawardenu in Eline Vere), kot nezemeljska, popolnoma nedojemljiva bitja (Krvave ustnice, Malpertuis), ali pa kot "usodne ženske", ki prežijo na nič hudega sluteče moške, ti pa se njihovim čarom ne morejo ali nočejo upreti. Slednji tip srečamo na samem začetku Izgubljenega raja (Het verloren paradijs, 1978), med divjo uvodno sekvenco norega ljubljenja, kot tudi v Skrivnostih ljubezni (The Secrets of Love, 1986) in v šestih epizodah TV nadaljevanke Rožnata serija (Série rose, 1990), pri vseh pa gre za prelestne, malce perverzne zgodbe, ki se naslanjajo na besedila mojstrov dekadentne erotike.

Rekli bi lahko, da v vsakem od filmov, ki jih je naredil Harry Kümel, najdemo nekaj Malpertuisa (1971), njegovega najbolj kompleksnega dela. Malpertuis je dvorec, ki ni podoben nobenemu drugemu dvorcu, čas in prostor nimata pomena za tiste, ki blodijo po njegovih zavitih hodnikih, tam ni moč na noben način razlikovati sanj od resničnosti. To je svet zase, nedojemljiv in brez konca, beg iz njega pa ni mogoč. Tako tudi za veliko Kümlovih del ni mišljeno, da bi jih "razumeli", to še posebej velja za filme, kot sta Malpertuis (1971) in Prihod Joachima Stillerja (De komst van Joachim Stiller, 1976), treba se je zgolj prepustiti ježi, za katero ne vemo, kam nas bo ponesla. In tako kot Jan, ki vstopi v zakleto hišo na začetku Malpertuisa, se tudi gledalec ne more upreti velikemu mojstru Harryju Kümlu, ki ga vabi v labirint svoje domišljije.