Muzej kmečkega orodja

Muzej kmečkega orodja

Stanka Simoniča iz Radoslavcev že od ranih otroških let privlači področje strojništva. V času njegovega otroštva, pred več kot šestimi desetletji, so bili stroji na kmetijah še zelo redki, saj so kmetje vsa dela opravljali ročno in s pomočjo kravjih, konjskih in volovskih vpreg. Zato je vsak stroj, ki se je pojavil v vasi, vse kar je brnelo, pritegnilo veliko pozornost vaščanov, še posebej otrok. Otroci smo med šolskimi počitnicami hodili za »danfarom« od hiše do hiše, ali pa se zbirali ob njivah, na katerih je oral traktor, kateri je bil v zadružni lasti, pa je kakšno popoldne ali celo zvečer traktorist »na črno«, opravil uslugo kateremu od kmetov.

Verjetno je bila ljubezen do strojev odločilna, da se je Stanko odločil za poklic obdelovalca kovin. Kmalu po odsluženju vojaškega roka, se je, kot v tistem času mnogi, odpravil iskat dela in boljšega zaslužka v Nemčijo. Kot velik domoljub, si je želel čim prejšnje vrnitve v domovino. V tujini je vztrajal enajst let, kolikor je bilo potrebno, da si je zagotovil osnovne eksistenčne pogoje. Po povratku v Slovenijo se je zaposlili v ljutomerskem obratu Tovarne zdravil Krka, v katerem je delal vse do upokojitve.


Čeprav je bil v tujini le dobro desetletje, je ob vrnitvi opazil velike spremembe tudi na področju kmetijstva. Polja so obdelovali strojno, vprežni plugi in brane so izginili, tudi ročne kose in srpi so se uporabljali le za košnjo kakšnih malenkosti.  S tem pa je izginjala tudi nekdanja podeželska idila, druženje med ljudmi, ki so napornemu celodnevnemu delu navkljub, našli čas za druženje. Stanko se je zavedal, da napredka ni mogoče ustaviti, vseeno pa je želel, da se za mlajše rodove ohrani nekaj tehnične in kulturne dediščine, da se ohrani spomin na čase, ko so bile pridne kmečke roke največje bogastvo, preprosta orodja in pozneje prvi stroji na ročni ali vprežni pogon pa pomembna pomoč pri pridelavi hrane in s tem za preživetje družin.

Svoje želje je Stanko začel uresničevati po upokojitvi pred približno desetimi leti. Sprva je želel zbirati predvsem tehnično dediščino, stabilne motorje, stare traktorje in priključke. V iskanju tega je prekrižaril celotno Slovenijo, na kmetijah je poleg iskanega, našel še številna orodja in predmete, ki so se nekoč uporabljali na kmetijah v kuhinji, pa v delavnicah. Zdelo se mu je velika škoda, da bi vse to propadlo, zato je domov pripeljal tudi marsikaj, česar pravzaprav ni iskal.

Sprva je za nastajajočo zbirko uporabljal prostore svojega gospodarskega poslopja in dvorišče, vse skupaj pa je kmalu postalo premajhno. Ker ni želel, da zbrani predmeti še naprej propadajo na dežju, se je odločil postaviti posebno poslopje za hrambo zbranih eksponatov. Tako je ob apartmajih Jas-Mar, ki jih upravlja njegova hčerka, zrasla lopa, v katero je preselil predmete, v katerih obnovo je vložil ogromno truda in časa. Sorazmerno z večanjem zbirke, se je povečeval tudi prostor za njihovo shranjevanje. Prijavil se je na nekaj razpisov iz katerih je uspel pridobiti nekaj sto evrov, veliko večino denarja je vložil sam.

Rezultat svojega desetletnega dela, truda in odrekanja, se je Stanko odločil predstaviti javnosti ob pomembnem življenjskem jubileju – sedemdesetem rojstnem dnevu. Tako je pretekli petek, 1. septembra, na otvoritev povabil sorodnike, sosede, znance, prijatelje in mnoge, ki so ga v njegovem prizadevanju podpirali. Povabil je tudi lokalne turistične ponudnike, saj njegova zbirka zagotovo pomeni tudi bogato popestritev turistične ponudbe. Večina jih je izkazala interes za sodelovanje, žal pa med njimi ni bilo največjega in najbližnjega, Bioterm.

Video

Morda vas zanima tudi

Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.