Fotografije, glasba, literatura, petje... ob kulturnem prazniku

Stanovalci DSO Gornja Radgona obeležili letošnji Prešernov dan

Prlekija-on.net, petek, 9. februar 2018 ob 09:28
Prešernov dan v DSO Gornja Radgona

Prešernov dan v DSO Gornja Radgona

Podobno kot marsikje po lokalnih skupnostih, društvih, organizacijah in ustanovah, so tudi v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, slovesno obeležili slovenski kulturni praznik. Na dobro obiskani multikulturni prireditvi, so "Prešernov dan 2018" obeležili s pestrim programom številnih kulturnih zvrsti, od razstave fotografij, glasbe, proze in poezije in zborovskega petja. Tako so pred stanovalci doma, njihovimi svojci, zaposlenimi v DSO ter drugimi obiskovalci, predstavili pesniško zbirko z naslovom Luna v razmajanem stolu, avtorice Marije Šedivy, z nastopom pevskega zbora stanovalcev Doma, pod vodstvom zborovodkinje Jožice Ilinčič, ki so premierno zapeli tudi domsko himno, katero je napisal njihov stanovalec Marjan. Nastopil je tudi Trio "Izkoristi dan", ki ga sestavljajo znani domači glasbeniki: Alenka Regoršek, Milan Klemenčič, ml. in Andrej Vreča. Ob tem so v avli doma odprli izjemno zanimivo razstavo fotografij 91-letnega stanovalca doma, sicer pa znanega pomurskega in slovenskega fotografa Milana Klemenčiča, st. Gre za legendo med slovenskimi fotografi, ki se s fotografiranjem ukvarja že več kot 80 let. Med drugim je fotografiral tudi zavzetje Gornje Radgone s strani nemških okupatorjev, davnega leta 1941, vmes je s fotoaparatom obkrožil zemeljsko oblo. Svojim novim sostanovalcem in drugim obiskovalcem DSO Gornja Radgona se Milan predstavlja s čudovitimi fotografijami z njegovega zadnjega potepa po Egiptu.

Dogajanje je sicer vodil direktor DSO Gornja Radgona, mag. Marjan Žula, ki je spregovoril o pomenu praznika za slovenski narod ter mačehovskem odnosu do kulture. Ob tem je med drugim dejal, da je letošnje obeleževanje kulturnega praznika tudi nekakšen uvod v praznovanje 10-letnice njihovega doma, ki je prve stanovalce sprejel 12.2.2008. Ob tem se je Žula pogovarjal z Milanom Klemenčičem, ki je, čeprav je že globoko v 92. letu, podrobno in natančno predstavil svojo bogato fotografsko kariero, ter Marijo Šedivy, ki je med drugim razložila, kako ji je vedno uspevalo vse kar je želela. Najprej, kako je uspevala uskladiti študij, družino, pisanje..., pozneje pa spet družino-otroka, službo in pisanje, kar je največkrat počela v nočnem času, ko so drugi spali. "Marija Šedivy govori o svetu, ki je na robu negotovosti in teži, da se razsuje", je med drugim v spremni besedi h pesniški zbirki "Luna v razmajanem stolu", zapisal slovenski književnik Marjan Pungartnik.

Morda je prav to subtilno opažanje še kako aktualno v času, ki ga živimo in se veliko prebivalcev našega planeta sooča s problemom kako sploh preživeti. Prav podobe z obrobja, tako socialnega kot geografskega so redča nit, ki vodi avtorico Marijo Šedivy že tudi v prvi zbirki kratkih zgodb z naslovom "Gospa s klobučkom". Poleg proze je avtorici blizu pesniška oblika izražanja skozi katero se je predstavila že leta 1999 v pesniški zbirki "Ko trave zaspijo"... Marija Šedivy se je rodila tik pred začetkom 2. svetovne vojne na tem območju, 9. marca 1941 v Cmureku. Obiskovala je nižjo gimnazijo v Gornji Radgoni. Šolanje je nadaljevala na učiteljišču v Mariboru, kjer je leta 1961 maturirala. Ob delu je nato študirala na Pedagoški akademiji Maribor in diplomirala (ima dve diplomi) iz razrednega pouka in nemščine. Petnajst let je poučevala na osnovnih šolah v Stogovcih, Lokavcu in Apačah, nato pa delala na takratni izobraževalni skupnosti v Gornji Radgoni, nekaj časa v politiki in končno v občinski matični knjižnici, kjer se je leta 1991 tudi upokojila. Ves čas je tudi pisala, v glavnem zase. Objavljala je pesmi v Kmečkem glasu, reviji Otrok in družina, kasneje pa v Vzajemnosti, Mentorju, Naši ženi, Mladiki ipd. Piše torej kratko prozo in tudi pesmi. Prejela je številne nagrade in priznanja.