Pred nedavnim je občina Sveti Jurij v Slovenskih goricah založila in izdala pomembno zgodovinsko povest, doktorja Rudolfa Gustava Puffa: Zvesta Slovenka. Gre za povest, napisano v stari nemščini, katero je v arhivih odkril ljubljanski zgodovinar, nekdanji prebivalec občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah, Aleksander Purgaj. Zgodba o zvestobi, ljubezni in predanosti se je odvijala jeseni leta 1418, torej natanko pred 600 leti, na območju današnje občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Zgodba, ki verjetno velja za najstarejšo pripoved iz Slovenskih goric, je znamenita zgodovinska povest s tragično ljubezensko zgodbo, katero si je vsekakor izplačalo oživeti v privlačni knjižni izdaji.

Kot poudarjajo organizatorji in izdajatelji privlačne in elegantne knjižne izdaje s cenjeno zgodbo, ki jo je napisal dr. Rudolf Gustav Puff, so z izdajo povesti, ki je bila napisana pred 600 leti želeli zgodbo iztrgati pozabi. Besedilo, ki je v slovenskem jeziku in sodobni nemščini so opremili s fotografijami iz časa turških vpadov. Uporabljene začetne inicialke so izpostavljene, tipografija je serifna zaradi lažjega branja. Na naslovnici so uporabili fotografijo iz današnjih časov, lokalnega fotografa, vendar so jo obdelali, saj so želeli, izpostaviti krvaveče srce zveste Slovenke (gre za protagonistko op.p.). Povest Die True Wendin je dr. Rudolf Gustav Puff leta 1844 objavil v Graškem listu Stiria. Veliko je potoval po južni Štajerski in skrbno zapisoval stare pripovedi, s katerimi se je seznanil med ljudstvom. Zgodovinska povest je pisana v nemškem jeziku, v gotici in je bila zato doslej neznanka. Zgodba opisuje življenje in ljudi pri Sv. Juriju v Slovenskih goricah, pa vse tja do Hrastovca in Radgone, pred 600 leti, zato jo je bilo resnično vredno prevesti ter jo tako iztrgati pozabi.

Avtor knjige, publicist Rudolf Gustav Puff, se je rodil 10.7.1808 v Holzbauereggu na Zahodnem Štajerskem (umrl je 20.6.1865 v Mariboru). Ljudsko, srednjo in visoko šolo je obiskoval v Gradcu, kjer je končal študij prava na univerzi z doktoratom filozofije 1830. Istega leta je postal suplent na gimnaziji v Mariboru, že maja 1831 je premeščen na gimnazijo v Koper, od koder se je v začetku 1832 vrnil na mariborsko gimnazijo, kjer je učil humanistiko do upokojitve 11.7.1862. Bil je Nemec, ki se je vključil v slovensko okolje, in je aprila 1835 opravil izpit iz slovenščine. Upošteval je Slovence in slovensko kulturo kot sestavni kulturni del Štajerske in Avstrije, jo vrednotil pozitivno ter s simpatijami spremljal v gimnazijska jezikovno kulturna stremljenja slovenske mladine. Pokrajino, v prvi vrsti Štajersko, je spoznaval na potovanjih... Kot gimnazijski profesor, je spodbujal zanimanje slovenskih dijakov za materni jezik. Kar nekako naključje je, da se je ob prihodu na mariborsko gimnazijo, v zaključnem letniku srečal s Franom Miklošičem in Stankom Vrazom, dvema verjetno najznamenitejšima Slovencema, ki sta se šolala v tej ustanovi. O njem je pisatelj Sašo Radovanovič, med drugim zapisal: "Zaljubljenec v mesto in pokrajino, je kot prvi celovito predstavil eno od spodnještajerskih mest in Maribor s tem uvrstil med zgodovinska mesta. Zaradi pozitivnega odnosa do Slovencev, je lahko sestavil celovito monografijo o mestu in prebivalcih, o Slovencih in Nemcih, ki so še bili zaverovani v svoj lokalni patriotizem".