Razstava Irene Skotnik v Križevcih pri Ljutomeru: »Lüšno Pisano pa za Hasek«

»Vsi imamo neko poslanstvo, eno mojih je spraviti barve v naše okolje. Sama bi najrajši vse pobarvala, vse oblekla v pisano in belo,« pravi Irena Skotnik iz Svetega Jurija ob Ščavnici, ki jo mnogi poznamo iz unikatne prleške zasedbe »Bosi«, kjer namesto s čopičem po platnu s prsti pleše po strunah.

Razstava, ki spravi v dobro voljo

»Irena je ples, Irena je ogenj, Irena je temperament, Irena je samosvojost,« je o vsestranski umetnici povedal njen dober prijatelj, ki pravi, da naj ne objavimo njegovega imena, »naj se kar malo namuči s tem, kdo sem«.

Irenino razstavo v stavbi Občine Križevci so postavili in organizirali člani in članice Društva29a, ki opozarjajo na naslednjo ne nepomembno lastnost razstave: »Ko se po vsepovsodi pase gosta megla, in ko zaradi tega prav vsem pade nivo dobre volje, točno takrat je potrebno čim prej poskrbeti za pisanost in za to, da se imamo lüšno. Mi s tem, kam stopiti po dozo le-tega nismo imeli nikakršnih težav: rešitev je Irena in njena razstava, ki v dobro voljo spravi še tako zadrtega godrnjača«.

»Lüšno je takrat, ko smo v harmoniji s samim seboj in svojo okolico«, dodaja Skotnikova, ki zase pravi, da imajo vsi njeni izdelki nek namen: »Moje novejše slike v tehniki akril na platnu vsebujejo elemente nevrografike, ki se vedno dela z nekim namenom. V tem primeru je namen oz. hasek sam proces ustvarjanja«.

Potrebno je začeti in narediti prvi korak

Skotnikova poleg mandal zelo rada ustvarja tudi tekstilne barvne kompozicije, »v katerih je potencial večje odeje, saj jih je mogoče vzeti iz okvirjev in jih sešiti v pregrinjalo«.

Kje se Ireni porodijo tako zanimive ideje? »Hja, vse ideje se rodijo v igri, kreativnost nas ujame v procesu. Potrebno je le začeti in narediti prvi korak.« Ker imajo po Ireninih besedah tudi odrasli »pravico do igranja izjemno priporočam, da tudi vi, ki to berete bolj resno vzamete razne »špilarije«. Naj živi igrivost!«

Kdo je Irena Skotnik?

Irena Skotnik je rojena v nemškem mestu Unna. Že kot majhno deklico jo je veselilo kreativno delo, saj pravi, da je zmeraj nekaj ustvarjala, v vrtcu pa je bilo na razpolago veliko materiala. Pred vpisom v osnovno šolo se je njena družina preselila na Blaguš, v vas današnje občine Sv. Jurij ob Ščavnici. V novi hiši si je izbrala prostor za svojo sobo, iz katere je skozi okno lahko od blizu opazovala čudovite barve gozda v vseh letnih časih. V šoli je bil njen najljubši predmet likovna vzgoja, srednjo šolo pa je obiskovala v Mariboru, kjer je nadaljevala študij na Pedagoški akademiji. Vpisala je smer likovna vzgoja, vendar se je na prošnjo ravnateljice domače osnovne šole prepisala v študij tehnike in fizike. Študij je uspešno končala med prvimi, saj jo je čakalo obljubljeno delovno mesto na šoli, ki jo je obiskovala že kot otrok.

Ob službi si je Irena pozneje privoščila še dopisni študij risanja in slikanja na Neue Kunstschule Zürrich in se tako likovno še dodatno izpopolnila. S slikanjem se je intenzivneje pričela ukvarjati v času poletnih počitnic leta 1998, ko jo je sodelavka, likovna pedagoginja Mira Petek, povabila na Kapelo, kjer je likovno društvo K1 organiziralo večdnevne likovne kolonije. Mira Petek je njena prva mentorica in vzornica na likovnem področju, druženje in delo v likovnih kolonijah pa ji je bilo tako zelo všeč, da je pričela tudi sama organizirati in voditi slikarske delavnice, delavnice nevrografike ter razna šiviljska, ročnodelska in glasbena druženja.

Irena Skotnik je predsednica Društva za razvijanje ročnih spretnosti EkoWerkštat, katerega namen je je spodbujanje ustvarjalnosti in razvijanje ročnih spretnosti, umetniškega udejstvovanja in ukvarjanja z ročnimi deli.