Krajevna organizacija Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Tišina je v soboto, 16. junija, pripravila že sedmi spominski pohod ob obeležjih iz NOB in osamosvojitvene vojne 1991. Pohod, ki so se ga udeležili članice in člani ter simpatizerji veteranskih organizacij iz časov 2. svetovne vojne (1941 - 1945) ter osamosvojitvene vojne za Slovenijo 1991, je bil organiziran v sodelovanju z Ustanovo dr. Šiftarjeva fundacija ter ob finančni pomoči Občine Tišina.

Vse udeleženke in udeležence, bilo jih je za tri desetine, so pred startom pohoda v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih pozdravili: Ferdinanda Mladenovič v imenu ZZB za vrednote NOB Tišina, predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija Ernest Ebenšpanger ter predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo v Gornji Radgoni Nikolaj Brus. Iz Vrta so ob 10.30 pohodniki krenili proti Sodišincem, kjer so se zbrali pred domačijo s hišno številko 6. Tam je bil pred 2. svetovno vojno doma dr. Ludvik Rogan in njemu v spomin je na steni domačije vzidana spominska plošča z besedilom pesnika Otona Župančiča: »...Naša radost bolečina, nade v mraku nam prižgane, vse nekoč bo zgodovina...«.

V kmečki družini leta 1915 rojen Ludvik Rogan je leta 1938 diplomiral iz prava v Ljubljani, a je moral študij in diplomo ponoviti leta 1942 v Pecsu na Madžarskem, ko so v Prekmurju bili okupatorji Madžari. Ker je že pred 2. svetovno vojno bil v vrstah Kluba prekmurskih akademikov ter v Društvu kmečkih fantov in deklet, je bil mladostni vrstnik Miška Kranjca, Sidonije Perš, Štefana Kovača - Marka, Ludvika Rapoše in drugih. Kot sekretar Okrožnega komiteja Osvobodilne fronte v Murski Soboti je bil 16. oktobra 1944 na sestanku aktivistov in partizanov, že naslednjega dne pa so ga Madžari aretirali. Najprej je bil zaprt v Sombotelu (Szombathely), nato v Komarnem, ko so ga Madžari predali Nemcem. Ti so ga poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, zatem pa v taborišče Buchenwald, kjer je pomladi 1945 umrl.

Danes na domačiji živi Roganova nečakinja (hčer Ludvikove sestre) Slavica Rogan, ki je pripravila za udeležence pohoda manjšo pogostitev z domačim pecivom, udeleženci pohoda pa so prižgali svečo pri spominski plošči.

Pohod so nadaljevali proti meji s sosednjo Avstrijo ter se po nasipu ob mejni rečici Kučnici odpravili do mostu čez reko Muro v Petanjcih, kjer je na mostu spominsko obeležje osamosvojiteljem vojne za Slovenijo 1991, kajti na mostu je bila blokada teritorialcev. Nanjo je s krajšim nagovorom spomnil Nikolaj Brus iz ZVVS Gornja Radgona. Pod mostom je zbirališče in sidrišče Kajak kanu kluba Petanjci, kjer so pohodnice in pohodniki tokrat opravili malico ter ob zvokih harmonike zapeli nekaj partizanskih in domoljubnih pesmi. Pohod so zaključili ob 13. uri, kjer so startali: v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih.