»Narava je moj atelje!«

Umetniki nikoli ne umrejo in tudi umetnica Pavla preko svojih čudovitih del živi med nami svoje neskončno življenje

Prlekija-on.net, torek, 31. julij 2018 ob 22:26
Pavla Krajnc

Pavla Krajnc

Je s ponosom zatrjevala in tudi zmerom dokazovala prijetna gospa, likovna umetnica Pavla Krajnc. Ko so iz MCP-ja iskali svojega novega štirinožnega prijatelja so naleteli na psarno »Catarina«, ki je v lasti njene hčerke Katje. Tako je njihov Fidel postal novi zvesti in stalni sodelavec in prebivalec na Spodnjem Kamenščaku. Prav v tem obdobju pa je Pavla bila svoj poslednji življenjski boj z okrutno in zahrbtno boleznijo. Umetniki nikoli ne umrejo in tudi umetnica Pavla preko svojih čudovitih del živi med nami svoje neskončno življenje!

Tako ni zgolj slučajnost, da je ob nedavni otvoritvi Postojanke vojnih veteranov in slovenskih domoljubov ter večnamenske dvoranice MCP-ja pripadala prav umetnici Pavli čast, da je prva razstavljala del svojega bogatega ustvarjalnega opusa. Otvoritveni govor je imel podpolkovnik slovenske vojske, ključni branitelj Slovenije na območju Prlekije (načelnik 73. območnega poveljstva Teritorialne obrambe Republike Slovenije leta 1991) Mirko Rauter in županja Občine Ljutomer mag. Olga Karba. Spregovorila sta tudi Milko in Katja Krajnc, mož in hčerka umetnice Pavle.

Rodila se je v kraju Vodice pri Ljubljani. Trda volja po nadaljnjem izobraževanju jo je vodila na Kamniško gimnazijo. Po končani gimnaziji se je sprva odločila za študij arhitekture, vendar se je nato kljub vsemu premislila ter se vpisala na agronomsko fakulteto v Ljubljani. To je določilo njeno življenjsko pot, saj je na fakulteti spoznala simpatičnega mladeniča iz Prlekije, doma iz Bučkovec, svojega poznejšega moža Milka. Po svojem prvem službovanju v vrtnariji v Kamniku, se je preselila na ravninsko Štajersko, natančneje v majhno obmejno mesto Gornja Radgona. Najprej je službovala v tamkajšnjem Kmetijskem kombinatu, bila polno zaposlena in obremenjena tako v službi kot tudi doma. Nadaljnja poklicna pot jo je popeljala v družbo Lek, obrat v Lipovcih. V tem času se je vpisala na nadaljnji študij ter ga uspešno končala s pridobitvijo naziva magistre znanosti. V obratu Lek Lipovci je bila od samega začetka pa vse do takrat, ko je svojo poklicno pot sklenila. Zadnja leta je živela in ustvarjala na domačiji svojega moža v Bučkovcih pri Mali Nedelji, teritoriju občine Ljutomer.

Sama je bila mnenja, da mora človek v vsakem življenjskem obdobju imeti cilje in ideale, tudi če so ti kot nedosegljive zvezde, se mora orientirati po njih in strmeti k temu, da jih doseže. Tako je v njej še vedno tlela želja po slikarskem izražanju. Od nekdaj si je želela prenesti na platno pokrajine, ki nas obdajajo, večkrat je vzela v roke čopič in barve ter poskusila...in ugotovila, da samo želja ne zadošča. Zato je vstopila v slikarsko šolo akademskega slikarja Mirka Rajnarja, ki jo je obiskovala kar nekaj let. Od risbe s svinčnikom, pravilne perspektive do tehnike olja na platnu...korak za korakom...

V krajinski sliki je združila svojo nagnjenost do arhitekture, to je smisel za perspektivo in ljubezen do narave in pokrajine. Za ustvarjanje je potrebovala »živ model«, kar pomeni, da se je morala odpraviti v naravo, zato njene slike večinoma upodabljajo pomurske ravnine, vendar pa se je, če je bilo le mogoče odpravila tudi na rodno Gorenjsko in si poiskala motive gora, ki so ji že od malih nog dale volje in trdnosti, da vztraja pri zastavljenih ciljih. Bila je članica likovnega društva v Gornji Radgoni, likovnega društva Mavrica v Murski Soboti ter likovne sekcije pri DU Gornja Radgona. Imela je več samostojnih razstav v ožjem in širšem območju kot tudi v tujini, kjer se je nazadnje predstavljala v Nemčiji v Bruchsalu, Hildesheimu in sicer na temo: Slovenske pokrajine.

Moderatorka otvoritvene svečanosti Nina Stegmúller, je v svojem izvajanju s ponosom podala zahvalo: »Najlepše vam hvala, magistrica znanosti Pavla Krajnc, da smo z vašimi čudovitimi umetniški deli »V SPOMIN 1935-2017« lahko tako lepo otvorili tukajšnje prostore MCP-ja in Združenja prleških vojnih veteranov in pričeli s praznovanjem 62. praznika Občine Ljutomer v okviru katerega se spominjamo 150-letnice I. slovenskega tabora in takrat zbrane 7-tisoč glave množice z odločno zahtevo po ZEDINJENI SLOVENIJI«.

Foto: arhiv MCP(sodelavci MCP-ja)
Tekst: Rudi Stegmüller