Misijon v štirih knjigah

Misijonarka Marija Sreš, Prekmurka iz Bratonec, je zadnji ponedeljek v avgustu obiskala literarni krožek v DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci, kjer najstarejše literarne ustvarjalce Društva upokojencev Radenci in stanovalke doma kot mentorica vodi Bea Baboš Logar.

Članice literarnega krožka se pripravljajo na izdajo druge številke literarne priloge Dosorjevih novičk pod delovnim naslovom »Ure naših življenj«. Ta bo verjetno izšla konec tega meseca. In zatorej je obisk misijonarke bil toliko zanimivejši, kajti Marija Sreš je svoje skoraj štiridesetletno delo v Indiji, med plemeni staroselcev Dungri Garasiya Bhil v dolini Sabarkanthe v severnem Gudžeratu, opisala že v štirih knjigah: »Tam, kjer kesude cveto« (1999), »Ženska ženski« (2004), »Doma sem, kjer je moje srce« (2004) in »Najprej je bila ženska in druge zgodbe« (2008). Za svoje pisateljsko delo je kar kmalu prejela gudžeratsko književno nagrado, so pa njene knjige danes  prevedene v angleščino, španščino ter jezik marathi.

Na svoje misijonarsko poslanstvo se je v Indijo Marija Sreš podala daljnega leta 1971, kjer se je morala naučiti gudžeratskega jezika, ki ga uporablja okrog 2 milijona staroselcev, da je lahko v času bivanja med njimi napisala številne zgodbe. Jo pa v to veliko azijsko državo z milijardo in dvesto milijoni prebivalk in prebivalcev ter s številnimi državami, verstvi in kulturami, vleče še kar naprej in sedaj po misijonarski upokojitvi se bo tja podala s turistično vizo. Tako smo lahko prepričani, da ne bo ostalo le pri doslej izdanih njenih štirih knjigah.