Kolikokrat ste v življenju stali pred težko odločitvijo? Se odločali za ali proti? Včasih ste sprejeli prave odločitve v življenju, včasih pa napačne. Nad nekaterimi vprašanji ste prebedeli noči, iskali najboljše možne rešitve, nekatere pa so se vam porodile v trenutku. Odločal je vaš notranji vzgib, ki vam je narekoval, kaj morate storiti.

In ste storili. Lahko, da ste kasneje obžalovali svojo odločitev, ampak kocka je padla. Tako ste se odločili in ste poskušali potegniti čim več iz svoje odločitve.

Ena mojih največjih odločitev v življenju je bila, da sem začela trenirati odbojko. Povabili so me v športni internat za mlade in perspektivne športnike. Stara sem bila šele trinajst let in sem že morala zapustiti svoje domače gnezdo. Domov sem prihajala samo za vikende in prvo leto mi je bilo strašansko težko. Ob vsakem slovesu s starši sem jokala kot dež, ampak sem sprejela odločitev in vztrajala do konca.

Zakaj sem postala odbojkarica?

Želela sem postati znanstvenica in poleteti v vesolje. V neki knjigi sem prebrala, da so po hitrosti miselnih reakcij astronavti najbolj primerljivi ravno z odbojkarji. Še sanjalo se mi ni zakaj. Zdaj vem. Odbojkar se mora v stotinki sekunde odločiti za svojo naslednjo potezo.

Nogometaš ali košarkar se lahko malo poigrava z žogo, med tem pa gleda in sprejema odločitev, kaj bo z njo naredil: ali jo bo podal soigralcu, ali bo sam nadaljeval z napadom. Astronavti, ki upravljajo ogromna leteča plovila leteča z nam nepredstavljivo hitrostjo, nimajo dosti časa za razmislek. V nekaj sekundah lahko plovilo naredi več sto kilometrov. Napačna odločitev lahko pomeni tudi katastrofo.

Postala sem odbojkarica, čeprav sem prej trenirala atletiko in plavanje. Trener atletike je bil brezupen alkoholik in je včasih kar vinjen prihajal na trening, plavanje pa mi je zaradi ponavljajočih vnetij ušes odsvetovala zdravnica. Sanjala pa sem vedno o tenisu. Kako bom v beli obleki igrala na turnirju v Wimbledonu in kot zmagovalka držala ta ogromen pokal v rokah. Nismo imeli teniških igrišč niti trenerja, obstajala je samo športna dvorana, kjer si lahko izbiral med odbojko in boksom. Odločila sem za odbojko.

Odločitve v življenju

Želela sem študirati astrofiziko na Moskovski univerzi, ampak so me moji uspehi v odbojki premamili in si nisem želela zapustiti svoje ekipe, ki je bila ena med najboljšimi v Sovjetski Zvezi. Odločila sem se za športno kariero. Športno gimnazijo sem zaključila s srebrno medaljo in sem se vpisala na filozofsko fakulteto smer ruščina in ruska književnost. Z najvišjo oceno sem opravila sprejemni izpit in sem bila sprejeta.

Skoraj dve leti sem vztrajala pri tem študiju, ampak pri vsakodnevnih dveh treningih na dan in večkratni odsotnosti zaradi tekem in priprav to ni bilo izvedljivo. Prepisala sem se na fakulteto za šport in tam diplomirala. 

Očitno je bilo, da so dolgoletne odbojkarske izkušnje naredile svoje. Nisem postala astronavtka, ampak sem postala človek, ki se ne boji sprejeti odločitev v življenju. Če moram rešiti nekakšen problem, delajo moji možgani s svetlobno hitrostjo in v zelo kratkem času najdem eno rešitev. Ali več. Logika mi ne povzroča težav. Adrenalin je v tem primeru moj najboljši prijatelj.

Včasih rešim probleme, ki se na prvi pogled zdijo nerešljivi. Presenečam sama sebe. Problemov pa mi ne zmanjka, ko se znebim enega, je na vrsti že naslednji. Če ga ne rešim takoj, odložim za pozneje, tako kot računalnik shrani Wordov dokument. Se ga pa lotim ob naslednji priložnosti.

Nekje sem prebrala, da imajo športniki večjo toleranco do stresa. Strinjam se, saj se po vsaki izgubljeni tekmi ne sekiramo preveč, ker vemo, da nas čaka naslednja tekma ali drug izziv. Nekako se na to navadiš in potem te različni neprijetni pripetljaji ne spravljajo s tira.

Kako sem se odločila za tujino

Moja druga največja odločitev je bila, da sem se odločila za nadaljevanje svoje športne kariere v tujini. Bila sem skoraj premlada, da bi sprejela tako odločitev (imela sem komaj 21 let). Lahko bi svoje športno znanje kalila še naprej v svoji matični državi, kjer smo imele dobre pogoje za trening in smo bili med najboljšimi tudi v evropskem merilu.

Ponudila se mi je priložnost, da po treh mesecih igranja odbojke v Španiji, grem v Slovenijo in sem jo zagrabila. Kocka je padla. Starše sem obvestila po telefonu, da grem v tujino in mi niso nič oporekali. Navajeni so že bili na to, da sem sama sprejemala odločitve v življenju. Ni bilo niti slovesa, niti solz... Tako se je začela moja športna kariera v tej prelepi državi.

Čez par let, ko mi je že potekla pogodba v Ljutomeru in sem imela pet drugih ponudb ter bi lahko izbirala med Bledom, Novim Mestom, Koprom, Ljubljano in Mursko Soboto sem se odločila za Mursko Soboto. Ker sem tukaj spoznala svojega moža in nisem želela iti daleč vstran.

Problemi in težave

Bilo bi prelepo, da bi bilo res. Še preden sem dobila slovensko državljanstvo, so me začele pestiti hude bolečine v hrbtenici in sem začela razmišljati o koncu svoje športne kariere. Po poroki in rojstvu dvojčic pa se je začela kruta realnost. Že isti dan je moj mož ostal brez službe, prihrankov pa sploh nismo imeli. Nisem dobila porodniške, samo minimalno socialno pomoč in otroški dodatek. Bili smo na robu preživetja. Živelo nas je šest v dvosobnem stanovanju na šestdesetih kvadratnih metrih. Nisem imela denarja za obleke, zato sem se naučila šivati oblačila na šivalni stroj in sem šivala sebi, otrokom ter drugim ljudem.

Nekako se je vse srečno izteklo. Opravila sem nekaj izpitov in sem nostrificirala svojo diplomo. Na začetku sva oba delala preko javnih del, potem pa sva dobila vsak svojo službo. Poleg službe sem dobila tudi službeno stanovanje. Punčki sta bili stari dve leti, ko smo se preselili v Malo Nedeljo. Uspelo nam je kupiti parcelo in začeti z gradnjo hiše... To pa je že slovenska zgodba o uspehu. Zdaj imamo veliko hišo polno otrok in si tudi privoščimo potovanja v eksotične kraje, čeprav potem moramo zategniti pas za nekaj časa. Nadaljevala sem z igranjem odbojke v različnih klubih in komaj pri 37 letih sem se »upokojila«.

Zgodba o uspehu?

V svojem življenju sem še pozneje sprejela kar nekaj odločitev, ki jih nikoli nisem obžalovala. Zavedam se, da imam srečo, ker ne glede na to, kaj vse se mi je pripetilo v življenju, sem obdržala nekakšno »rdečo nit« in sem ostala zvesta sama sebi.

Ali je to zame življenjski uspeh? Nedvomno, čeprav sem si svojo zgodbo o uspehu predstavljala nekoliko drugače. Mislila sem, da bom živela v velemestu v nekakšnem nebotičniku in bom uspešna poslovna ženska, ki bi dajala prednost karieri. Moje življenje pa je napisalo čisto svojo zgodbo. Še zdaj mi ni jasno, kako je naneslo, da imam kar pet otrok.

Nikoli nisem mislila, da bom po tem, ko sem prepotovala pol sveta, učila otroke na osnovni šoli in živela na vasi, ampak to se je zgodilo in zdaj sem prav vesela, da je tako. V svoji službi prav uživam in se je neskončno veselim. Nisem uresničila vseh svojih sanj, ampak še vedno mislim, da je moja življenjska zgodba vsekakor zgodba o uspehu.