Čisto drugi svet

Spet sem začutila Ukrajino, njeno neprestano gibanje, ta vrvež in to veličino.

Svetlana Oletič, nedelja, 25. julij 2021 ob 08:41
Čisto drugi svet

Čisto drugi svet

Prišla sem iz Ukrajine in sem rabila kar nekaj časa, da se privadim na življenje tukaj, v Sloveniji…Kaj naj povem: čisto drugi svet je! Ljudje imajo iste potrebe, hodijo v trgovine, hodijo v gostilne, tudi oblačijo se zelo podobno nam, ampak – je vse drugače…In moraš se temu življenju, ki ima svoje zakone, prilagoditi…

Odločila sem se, da grem letos…Dokler lahko. Seveda otroci so šli zraven, mož na žalost ne, ker ima dopust v avgustu in gremo na morje. Z veseljem sta se odzvali tudi starejši hčerki, dvojčici, ki že nista bili v Ukrajini kar nekaj let. Kar odleglo mi je…Ker nisem tako vešča pri naročanju letalskih kart, v check in ter pri drugih zadevah, ki jih mladina v petih minutah najde na svojih pametnih telefonih.

Naročili smo šest kart iz Benetk do Harkova (Harkov je drugo največje mesto v Ukrajini, ki živi 2 mln. ljudi, moja mama se nahaja 30 km vstran). Čez tri dni so nam let odpovedali brez posebnega razloga in smo ugotovili, da letov do Harkova v bližnji prihodnosti sploh ni na vidiku. Vzeli smo karte, spet šest, pri drugi letalski družbi, od Dunaja do Kijeva. Dva tedna smo pisali in telefonirali v prejšnjo letalsko družbo in so nam končno obljubili, da denar v roku treh mesecev nakažejo nazaj na kartico (v to sicer močno dvomim…).

Morali smo urediti posebno zavarovanje za covid za tujce, ki prihajajo v Ukrajino. S tem sem tudi zapravila kar nekaj časa in denarja. In živcev. Starejše smo se cepile, ampak smo še vseeno šli na teste, za vsak slučaj…

V Kijevu živi moja sestra z družino, ki je poskrbela za karte na vlak do Harkova (600 km) in za to, da je njena moška polovica družine odšla spat nekam drugam, ker drugače nas šest ne bi imelo prostora.

Kijev, ki ne uradno živi skoraj pet milijonov ljudi, te zna očarati; preseneča število novih nebotičnikov, ki rastejo kot gobe po dežju, čeprav dežja v pravem smislu ni bilo na vidiku…Neznosna vročina pri nas in tam sta dva različna pojma. Tam je res neznosna. Ker klime ni. Ni je v avtih, ni v avtobusih, ni v blokih…Hladili smo se lahko edino v metroju.

Naslednji dan smo pripotovali z vlakom in potem z velikim avtom v mesto Čugujev. Sreče moje mame ni bilo konca. Vsi smo jokali. Naslednji dan sem se zbudila, ko sem zaslišala otroški glas. Sem mislila, da je kateri od mojih otrok buden, kar bi bilo nenavadno, ker so zaspančki. K mami je prišel Vanja, enajstletni fant, ki prihaja skozi vrzel v ograji vsako jutro točno ob osmih in vsak večer, ko se malo shladi, da mami pomaga: zaliva vrt, pobira bučke in kumarice. Moja mama namreč še vedno hodi s pomočjo hojice in težko opravlja taista opravila. Vanja živi pri babici, ker njegova mama je umrla. Droga...Za nagrado mu je mama obljubila 100 grivn (3 evre) in mu jih je dala na njegov rojstni dan. Potem so se moji otroci začeli družiti z njim in sem mu tudi nekaj dala za njegov rojstni dan. Dejansko me je fant osupnil s svojo zrelostjo, pridnostjo, pripravljenostjo pomagati in vedrim značajem, ne glede na vse…To sem večkrat doživela: so ljudje v Ukrajini ohranijo veder značaj in veselje do življenja, ne glede na to, da imajo plačo po malo več kot sto evrov, nimajo avta in jim je trava prerasla ograjo. Za to se ne sekira nobeden. O depresiji in tesnobi ni ne duha ne sluha…

Otroci so se kartali, igrali nogomet se učili: moji rusko, on pa slovensko. Na splošno se otroci večinoma igrajo na ulici, med hišami, ko gre avto, se eden zdere in se vsi umaknejo. Ker sem bila kar radodarna in sem delila bombončke in pijačo, potem teh otrok je bilo vedno več. Ko smo prišli z enodnevnega izleta, so nas že od daleč zagledali in s kolesi ter skiroji zdrveli proti nam. Moj najmlajši, precej utrujen od izleta, me je vprašal: A se moram iti zdaj z njimi igrat, mama? Saj ti ni treba, ljubček. Ampak po hitri večerji je že letel ven in je bil tam do desetih. Noge je včasih umival po pet krat na dan. Imajo namreč černozem in je bil bos, zato se mu je zdelo, da ima cel čas črne noge.

Šli smo se kopat na mestni bazen, kjer sem doživela neprijetno izkušnjo, ko nam je zelo lepa mladenka, ki smo jo prej cel čas občudovali, vzela plačani ležalnik. Brez pardona. Čeprav je gori bila naša knjiga… Punce so prišle do spoznanja, da v Ukrajini, ne glede na to, da te dobro postrežejo s hrano – ni rečeno, da so natakarji vljudni in prijazni. Saj se trudijo, sem jim rekla.

Kopali smo se v reki Severski Donec, kjer imajo vse kar urejeno (glede na ukrajinske razmere). Vdihovali smo vonj po šašliku. To so mesna nabodala, ki niso pogrešljiva na vseh piknikih, tudi na letovanju ob reki. Vozil nas tja je sosed s svojim delavskim kombijem, ki ima razbito sprednje steklo in sploh ni bil registriran.

Nepozabnih doživetij je bilo kar nekaj: obisk veličastnega Harkovskega lunaparka, spust po zipline, ogromna tržnica…Povsod je bilo polno ljudi, ki so hiteli sem in tja z vrečkami, ob cesti je bilo nešteto trgovin, kioskov; ljudje so prodajali zelenjavo in drugo vsepovsod ne glede na to, da jih občasno preganja policija; trgovine delajo do desetih, tudi v nedeljo, obstajajo cvetličarne, ki delajo po 24 ur.

Spet sem začutila Ukrajino, njeno neprestano gibanje, ta vrvež in to veličino. O lepih ženskah, ki smo jih srečevali vsak dan, vsepovsod – bi lahko napisala celo poglavje. Ne vem sicer zakaj je temu tako, ampak - je res.

Nazaj nas je čakala spet dolga pot, spet stres, spet testi, ki smo jih morali plačati in dejansko smo komaj našli kliniko, kjer jih delajo. Ne opravljajo testov vsak - teden, kot pri nas…rabijo jih samo tisti, ki gredo v tujino ali na operacijo. En dan prej se nam je najmlajša grdo urezala na nogi in je težko hodila. Mislila sem jo celo peljati k zdravniku, ampak, ko sem pomislila, kako to potekalo, sem raje oskrbela rano sama.
Vstajanje ob petih zjutraj, čakanje avta, ki nas je peljal na železniško postajo in je že malo zamujal, solze ob poslavljanju, pet ur na vlaku, pet ur čakanja v Kijevu s petimi otroki z nahrbtniki in enim kovčkom, enourna pot z vlakom, ko nas je polivalo od vročine na letališče, dve uri čakanja tam in vsemožna preverjanja, potem pa pred vstopom na letalo nam rečejo, da ne smemo leteti, ker nimamo F5 mask. Ker Avstrija to zahteva. Mama, naredi nekaj, so mi rekle punce.

Saj smo letele. Takrat v ušesih sem imela neznosno bolečino zaradi spremembe pritiska pri spustu letala in sem jih držala pokrita z obema rokama. Bolečina je bila tako močna, da bi jo lahko primerjala s porodno bolečino. Potem je naenkrat vse minilo. Prileteli smo. Sreče ob vrnitvi se ne da opisati…

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.