Ljutomer in odbojka

Obstajajo ljubezni vseh vrst. Tista, ki jo goji Ljutomer do odbojke se ne da opisati z navadnimi besedami. Moraš jo začutiti…

Svetlana Oletič, nedelja, 28. oktober 2018 ob 08:411
Slika je bila posneta pred 14 leti... Trener je Bojan Novak, jaz sem desno zgoraj.

Slika je bila posneta pred 14 leti... Trener je Bojan Novak, jaz sem desno zgoraj.

Mestece, v katerem živi manj kot štiri tisoč ljudi, premore zapolniti dvorano s štiristo gledalci! S takšnim odstotkom gledalcev na število prebivalcev se zagotovo ne more pohvaliti noben kraj v Sloveniji. Ne samo v Sloveniji. Daleč naokrog. Več kot deset odstotkov celotnega prebivalstva Ljutomera je bilo na prvi prvenstveni tekmi. Skoraj vsak od gledalcev ima določen odnos do odbojke. Ali jo je nekoč sam treniral, ali igra odbojko rekreativno, ali pa je prišel spodbujat igro svoje hčerke, nečakinje ali sosede.

Vzdušje v dvorani je nepopisno! Ljudje dobesedno dihajo in živijo skupaj z igralkami. Vsak njihov napačen gib ali dober trenutek v njih sproži obilico čustev. Ravno za to gre. Da med gledanjem odbojke ljudje sprostijo svoja čustva, kakršnakoli že so. Ni važno, da kdaj pa kdaj v navalu čustev zleti kakšna neprimerna beseda. Ljutomerski navijači imajo radi svoje igralke in jim privoščijo le najboljše.

Množičnost odbojke

Zanimivo je, da se okrog dvanajstih igralk, ki so se naučile dobro igrati odbojko, vrti toliko ljudi: člani odbora, sponzorji, navijači... Kaj vse bi dali, da bi njihova ekipa zmagala! Kako se potrudijo, da tekmo v 1. ligi speljejo na takšnem nivoju. Ne manjka redarjev, pobiralcev žog, tudi za hrano in pijačo je poskrbljeno. Vse poteka gladko, točno tako, kot mora biti!

Da bi prišli do tega nivoja, morajo igralke trenirati kakšnih deset let, dati skozi mini in malo odbojko, preleteti generacijo starejših deklic, kadetinj in mladink. Slovenija se lahko pohvali s podatkom, da je za ženske odbojka najbolj množičen šport. Obstaja okrog šestdeset ženskih odbojkarskih klubov, vsak od njih ima registriranih vsaj šestdeset igralk. V nobenem drugem športu v Sloveniji, razen nogometu, ni toliko registriranih igralk in igralcev. Kako lahko takšna majhna državica premore takšno množičnost in ji uspe obdržati toliko odbojkarjev in odbojkaric v svojih vrstah?

Odbojka je inteligenten šport

Dokazano je, da je odbojka eden od najinteligentnejših športov. Odbojkar mora sprejeti odločitev v stotinkah sekunde, ne more se, tako kot nogometaš ali košarkar poigravati z žogo in pri tem odločiti, kaj bo naredil. Nekoč so v bivši Sovjetski Zvezi delali preiskave in so ugotovili, da imajo astronavti in odbojkarji najbolj primerljive lastnosti glede hitrosti njihovih refleksov in sprejemanja hitrih odločitev.

V odbojki ni telesnega kontakta, kot v rokometu ali hokeju, zato morajo igralci uporabiti ne samo moč mišic, ampak tudi možgane. (Ne bom trdila, da se v drugih športih to ne uporablja - vsekakor). Res pa je, da vse izgleda zelo korektno, ker ni fizičnega nasilja. Navzočnost mreže to onemogoča. Mogoče tudi zato v odbojki pridejo do izraza ravno »ta pridni« in marljivi.

V osnovni šoli začnem učence na predmetni stopnji učiti odbojko. Na začetku se jim zdi odbojka nezanimiv šport, ker večinoma stojijo in se nič ne dogaja. Učenec, ki obvlada servis, lahko servira celi čas, drugi igralci pa pri tem stojijo in ga opazujejo.

Pri drugih športih: nogometu, košarki in rokometu učenci vsaj tečejo in se dosti hitreje naučijo določenih tehničnih elementov. Zato se jim zdijo ti športi bolj energični in posledično bolj zanimivi. V odbojki moraš precej časa posvetiti utrjevanju osnovnih elementov, da jo sploh lahko začneš igrati. Pozneje, ko učenci obvladajo osnovno tehniko in začnejo izvajati napadalen udarec ter blok, pride navdušenje tudi med fanti. Igra postane za njih zanimiva in atraktivna.

V strokovni literaturi sem zasledila podatek, da je med športniki odbojkarji največ ljudi s kakršnimkoli doktoratom znanosti. Sama sem bivša odbojkarica in lahko povem, da je med mojimi bivšimi soigralkami in tudi predstavniki moške ekipe kar nekaj zdravnikov, poslovnih direktorjev ter doktorjev znanosti...

Večina igralcev je zaključila gimnazije in fakultete ter pridobila višjo stopnjo izobrazbe. V časih svojega šolanja so bili zelo disciplinirani ter uskladili učenje s treningi. Poznam igralke, ki so se na treninge vozile tudi po sto kilometrov na dan in še več... In so poleg tega študirale...

Sposobnosti odbojkarjev

Kaj vse potrebuje odbojkarica poleg višine za igranje odbojke? V Sloveniji je to boleča tema, ker je premalo visokih igralk. Nikakor se ne moremo primerjati z Rusijo, Kitajsko in Srbijo, kjer igralke merijo do 190 cm in več. V Sloveniji so lahko zadovoljni, če igralka doseže vsaj 175 cm.

Toliko težje je potem, da bi se pomerili s konkurenco, zato morajo igralke povečati svoje splošne atletske sposobnosti: splošno hitrost, splošno okretnost/gibljivost, splošno vzdržljivost, splošna moč ter tudi posebne atletske sposobnosti: posebno hitrost/okretnost, skočno moč/skočno okretnost, udarno moč in posebno vzdržljivost/igralno kondicijo.

Poleg vsega povedanega odbojkarice potrebujejo podporo s tribun, ki jim jo dajejo navijači. Ta podpora jim lahko dobesedno da krila. Zato, dragi ljubitelji odbojke: ne pustiti svojih igralk na cedilu!

Odbojka in denar

V zadnjih časih je odbojka v Sloveniji tako napredovala, da ne potrebuje več toliko tujcev. Pred dvajsetimi leti, ko sem prišla v Slovenijo, je skoraj vsak ženski klub v 1. ligi imel dve tujki. To je nekako dvignilo raven igranja odbojke v Sloveniji. Ni pa to postalo tradicija, kot denimo v Italiji. Mogoče je kriv denarni primanjkljaj, kdo ve?

Okrog odbojke se ne vrti toliko denarja kot pri drugih športih. V Sloveniji nikakor ne. Ne moremo je primerjati z Italijo in Turčijo. Turčija se lahko pohvali s podatkom, da tam odbojkarice zaslužijo več kot njihovi moški kolegi. Gre za vsote približno 100 tisoč evrov na leto in še več. V Sloveniji igralke dobijo štipendijo, ki znaša malo manj ali malo več kot sto evrov. Pa še to ne vse. Takšnih je zelo malo. Večina igra odbojko za svojo dušo in srce. Kar je tudi prav.

Ljutomer in odbojka

Ljutomer goji do odbojke posebno ljubezen. Začelo se je že pred več kot dvajsetimi leti, ko je moška odbojka bila med prvimi štirimi ekipami v Sloveniji. Takrat se je tudi začela vzpenjati ženska odbojka, in tako je tudi danes. Srečna sem, da sem bila del te zgodbe. Poznam vse igralke, ki zdaj trenirajo in igrajo, nekaj sem jih trenirala tudi jaz. Na pomurskem derbiju v Ljutomeru so bile kar štiri igralke iz Male Nedelje, ki sem jih začela trenirati pred nekaj leti.

Sama si ne morem predstavljati, kako sem nekoč igrala pred takšno množico in sploh se ne menila za gledalce. Zdaj bi me bilo pošteno strah. Nikakor ne bi bila rada v njihovi koži. Vsaka vam čast punce, da to zmorete! Lepo je, da se to dogaja. Lepo je, da Ljutomer živi in diha s svojimi igralkami kot eno!




Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Priznam, da sem postala odvisna od svojega telefona in od slikanja selfijev…

Od česa smo ljudje odvisni?

nedelja, 16. december 2018 ob 09:33
Cesta v Šalincih

V Šalincih zalite cestne razpoke

četrtek, 13. december 2018 ob 08:381
Svetlana Oletič

Čar pričakovanja

nedelja, 9. december 2018 ob 09:30