V organizaciji Združenja borcev za vrednote NOB Ljutomer, se je v soboto, 5. januarja, ob današnji Bunderlovi, nekoč Prelogovi domačiji na Grlavi, odvila spominska slovesnost na tragični dogodek pred 74. leti. Takrat, le nekaj mesecev pred osvoboditvijo, 5. januarja 1945, je ob spopadu z okupatorjem pogorela Prelogova domačija, poleg partizanov pa sta v ognjenih zubljih življenje izgubila tudi gospodar in njegova žena.

Ob prisotnosti praporov domoljubnih organizacij, je domačinom in ostalim prisotnim, spregovorila Slavica Sunčič, v kulturnem programu so zaigrali Križevski rogisti, krajši recital pa sta izvedla učenec in učenka OŠ Križevci. Član izvršnega odbora združenja Franc Hajnal in predstavnik KS Šalinci, Krištanci, Grlava, sta pri spominski plošči prižgala sveče. Zahvalo za prisotnost udeležencem in praporščakom, nastopajočim pa za izveden program, je izrekel podpredsednik ZB za vrednote NOB Ljutomer Jani Prajner.

Govor Slavice Sunčič

Spoštovani domači in ostali prisotni!

Na današnji dan - 5. januarja leta 1945 zgodaj zjutraj se je zgodilo. Zaradi izdaje so kozaki skupaj z nemškim gestapom obkolili Prelogovo domačijo in začel se je neizprosen in neenakopraven več kot dve urni boj partizanov proti številčnim kozakom in njihovim pomagačem. Kljub večkratnemu pozivanju sovražnika k predaji, je odgovor gospodarja bil vedno isti: »Partizani se ne predajajo.« Naposled so gospodarsko poslopje zažgali. V ognju so tako zgoreli, gospodar Janko in njegova žena Emilija ter trije partizani.

Hčerka Stana se je tisti dan rešila. Ko se je prebijala skozi sovražni obroč je vojak uperil puško proti njej in jo hotel ustreliti. A to se ni zgodilo. Ali se je v njegovem srcu prižgala iskra človečnosti, da je povesil puško, se obrnil vstran in ji s tem omogočil, da je zbežala iz sovražnikovega obroča. Njene tri sestre Milica, Danica, Marijica in komaj sedem letni brat na srečo takrat niso bili doma, ampak pri zavednih in dobrih sosedih.

Kakšen pogum - kakšna odločnost - sodelovati na pravi strani. Gospodar Janko, po domače Hanzek, je bil velik človek, zaveden Slovenec. Ni potreboval ne partije, ne cerkve, da se je odločil kje bo v vojni njegovo mesto. Odločil se je za boj proti okupatorju, za svobodo, tudi za ceno lastnega življenja. »Dobra Prelogova mama Emilija«, kot so jo imenovali, pa je poskrbela, da nihče od partizanov ni odšel lačen od hiše. Pri njih so našli zatočišče tudi trije ameriški piloti,katerih letalo so sestrelili Nemci in so jih rešili partizani ter skrili pri Prelogovih. Miško Kranjec je pri njih čakal na odhod v partizane, Edvard Kocbek z bratom je prav tako prenočil pri njih ter mnogi drugi.

Dolga, težka in krvava je bila pot Prlekije v svobodno domovino.

Upravičeno lahko rečemo, da smo jim za vse to zelo hvaležni. V tišini in razmišljanju se jih spominjajmo...... Slava njim.
Zaradi njih in zaradi mnogih drugih danes živimo v svobodni in demokratični domovini, do katere bi morali imeti ljubezen in gojiti domoljubje. A izraz domoljubje se včasih izrablja v politične in ideološke namene, s čimer se pozitiven prizvok sprevrača v negativnega. Domoljubni bomo, ko bomo živeli tukaj in zdaj, ko bomo poznali in spoštovali svojo zgodovino ter kulturo, ko bomo spoštljivi do soljudi.

Domoljubni bomo tudi takrat, ko bomo prepoznali svoje napake, jih poskušali popraviti in ko bomo prevzeli odgovornost do sodržavljanov in države. Govorili lep slovenski jezik in ob praznikih imeli izobešeno slovensko zastavo.

Domoljubje naj bodo dejanja, ne besede. Dejanja za skupno dobro. Domoljubje v širšem smislu naj bo življenjski nauk o ljubezni, o vseh vrstah ljubezni. Ljubezni do domovine, a ne le v teritorialnem smislu države, v kateri človek živi. Naša domovina je tudi Zemlja. Zato ni mogoče spoštovati le svoje države in pripadnikov istega naroda, temveč vse države in vse narode. Ljubiti in spoštovati je treba rojake in tujce. Domoljubje naj bo človekoljubje, ne pa izraz za manipulacijo z ljudmi, ki lahko prestopi mejo in vodi v vse kaj drugega kot v ljubezen. Denimo v nacionalizem. Potem bo tudi strah pred drugim in drugačnim izginil, svet pred našimi očmi se bo odprl, notranja bit pa bo postala bogata. Kako tankočuten je bil naš Poet, da je to doumel že pred skoraj dvestotimi leti. Ni bil razumljen takrat in še danes ni povsem. Znal je ljubiti, čeprav ni bil ljubljen. Ljubezen je nosil v prsih in v pesmih. Ne bi je zamenjal za nič na svetu, saj je bila njegov edini zaklad. In postal je tudi naš, ko ga je Poet pretopil v pesmi. Bodimo mu hvaležni. Morda se njegova želja ne bo nikoli uresničila, a lahko stremimo k dnevu, ko prepir iz sveta bo pregnan in ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.

Zaradi domoljubja so bili zavedni Slovenci, zaradi domoljubja so bili partizani.

...Domoljubje, je vredno zagovarjati, z njim obdarimo svet.

...Naj postane himna sveta, da se bodo Poetove širokogrudnosti naužili tudi tisti, ki je še ne poznajo.

... Da bo na svetu vladal mir in ljubezen, svet brez vojne, lakote in nasilja.