Troli, vampirji in vile…

V vsakem človeku živi nekakšen trol, ki se veseli napak drugega, trol, ki nekako narekuje, da človek kdaj pa kdaj naredi nekaj slabega

Svetlana Oletič, nedelja, 13. januar 2019 ob 08:40
Svetlana Oletič

Svetlana Oletič

»Vsak človek med svojimi spomini najde kaj takega, česar ne bo odkril vsem, ampak le svojim prijateljem. Najde tudi stvari, ki jih niti prijateljem ne bo povedal, ampak jih bo priznal le samemu sebi, pa še to zgolj kot skrivnost. Nazadnje pa bo našel tudi kaj takega, kar se bo celo samemu sebi bal priznati, in takih stvari se vsakemu spodobnemu človeku nabere kar precej. Celo takole bom rekel: bolj ko človek spodoben, več ima takih stvari

F. M. Dostojevski »Zapiski iz podtalja«

V vsakem človeku živi nekakšen trol, ki se veseli napak drugega, trol, ki nekako narekuje, da človek kdaj pa kdaj naredi nekaj slabega. Seveda večina ljudi tega ne prizna, ker se ima za nadpovprečna poštena bitja. A se mogoče spomnite tega občutka, da ste nekaj ušpičili in vas je bilo grozno sram, obenem pa ste bili veseli, da ste naredili tole? Tega ne boste zaupali nobeni živi duši na svetu, ker se vedno pred drugimi želimo pokazati v boljši luči.

Drugi krojijo o nas našo podobo in sčasoma postanemo dejansko takšni, kako nas vidijo znanci. Če človeku večkrat povemo, da je lep, postane v resnici lep; če človeku večkrat govorimo, da je pameten ali duhovit - postane takšen v resnici. Dejansko se moja podoba razlikuje od podobe, ki jo vidijo drugi, sem - še vedno trdim - sramežljiva in nisem toliko samozavestna, kako me vidijo drugi, čeprav postajam vedno bolj ravno zaradi te moje podobe v javnosti.

Neumnost? Ne. Nevoščljivost? Da.

Če bi me vprašali, ali sem v otroštvu ušpičila kakšno neumnost, bi zagotovo rekla ne, ker je tudi čista resnica. Edino, česar se spomnim, da sem pri petih letih prišla v trgovino s svojim hranilnikom, skupaj s svojimi prijatelji in kupila za vse sladkarije. Spomnim se osuplega obraza prodajalke, ko me je videla vsipati drobiž na pult, vse prešteti in preračunati (brati in računati sem se naučila že pred šolo). Drugače sem bila zelo pridna in odgovorna deklica, v šoli sem dobivala same petke in blestela na mnogih področjih. Zdi se mi, da z leti postajam vse bolj lojalna do sebe, in, čeprav še vedno stremim k popolnosti, si kdaj pa kdaj dam duška in nekaj ušpičim. Ne da bi bila ponosna na te stvari, ampak, če v tem trenutku tako čutim, to tudi storim, naj bo prav ali pa ne.

Itak da želim mir na svetu in srečo za vse ljudi in bom pomagala vsem, kdor potrebuje pomoč, čeprav včasih v tej svoji dobroti storim nekaj proti pravilom. Zanimivo, da smo včasih nevoščljivi ljudem, ki jih imamo najrajše na svetu. To je tako skrito v naši podzavesti, da niti sami sebi tega ne upamo priznati. Ta pojav na srečo ni tako širok, mogoče v vsakem normalnem človeku je kakšen procent trola, ki se včasih prebudi, kadar smo jezni in kuhamo zamero.

Včasih pa tako z užitkom povemo svojim bližnjim: »Saj sem vam rekla, pa me niste ubogali« a ne da?

Energija. Kdo jo daje in kdo jo jemlje?

A ste vendarle opazili, da obstajajo ljudje, ki dajejo energijo in tisti, ki jo jemljejo? Težko komuniciram z ljudmi, ki vedno hočejo imeti zadnjo besedo. Ki mislijo, da imajo vedno prav. Ki vsako stvar tako na dolgo in široko razpravljajo, da poslušalcem dobesedno zmanjka potrpljenja. Tudi če naredijo napako, nikoli je ne priznajo, ampak navedejo tisoč argumentov za. Lažje bi bilo, če bi rekli, joj, zmotili smo se, ne pa, da tako obupno iščejo besede, s katerimi opravičijo svoje dejanje.

Nimam nič proti, če je ta človek moj nadrejeni. Brez besed se umaknem in dam njemu svoj prav. V drugem primeru pa lahko o tem razpravljava. Ampak ne dolgo... Razmišljala sem, zakaj me to tako strašno moti in sem ugotovila, da najbrž zato, ker imam sama podobne lastnosti. Ja. Na žalost. Pravijo, da ljudje najbolj motijo pri drugih tiste napake, ki jih imajo sami. Ampak sem ženska. Pri ženskah je značilnost, da tako na dolgo in široko razlagamo zadevo, ki bi jo lahko povedali v dvajsetih sekundah (se že branim). Pri moških pa je značilno, da so bolj redkobesedni in povedo par konkretnih besed, da se zadeva reši v katero koli korist. O tem se sploh več ne razpravlja, ker je za njih zadeva rešena.

Vampirji...

Poznam nekaj takšnih primerkov, ki so »zelo pametni« in govorijo v nedogled, ne da bi se jim kdaj mudilo, dejansko pa ne povedo nič omembe vrednega; in po pogovorih z njimi sem se odločila, da tega ne bom več počela. Na vsaki način se bom raje izognila taistim pogovorim, ki ne peljejo nikamor. Da v njih ne bom »drezala«, če ne bo nujno potrebno. Kratka vprašanja - kratki odgovori. Distanca. Pravzaprav se mi ne ljubi poslušat vseh njihovih argumentov za in proti...

A ste opazili, da tisti, ki navadno navajajo preveč argumentov, sami sumijo v njihovo verodostojnost?

Človek se ponavadi odloča ali za spopad z nasprotnikom ali za beg. Odločila sem se za beg, čeprav to nekako ni v skladu z mojo naravo. Rada se borim za svoja prepričanja, ampak to presega moje moči. Občutila sem, da se po pogovoru s takšnimi ljudmi počutim iztrošeno in brez energije. Tako kot, če bi bili vampirji in mi vzeli življenjsko moč. To je čista resnica.

Ljudje, ki se razdajajo...

Obstajajo ljudje, ki nam dajejo energijo in ljudje, ki nam jo dobesedno jemljejo. Jemljejo nam jo troli in vampirji... Zanimivo, da za ljudi, ki se razdajajo in nas obdarijo s hormoni sreče se ne morem spomniti pravljičnega imena... Vile ? Ne vem.

Imam prijateljico, ki je dosti starejša od mene in nekaterim bi se zdelo čudno, da se midve sploh druživa. Po pogovoru z njo se počutim kot prerojena, vse moje življenje in moja dejanja dobivajo nekakšen smisel. Zavedam se, da je to dejansko psihoterapija in na takšni način jo jaz dobim, ne da bi za to plačala. Poteka večinoma kot monolog z moje strani, redko pa kdaj dialog. Saj mi ne reče nič takšnega, nič posebnega, ampak je že to, da me pozorno in naklonjeno posluša, navdaja s posebno energijo. Enkrat tedensko grem ponavadi na »injekcijo«, če lahko temu tako rečem. Nikoli pa je nisem vprašala, ali ji je to prav. Mi bo že sama povedala, če bom preveč govorila o sebi, je prava prijateljica, ki vedno pove svoje mnenje in se mi ne bo dobrikala po nepotrebnem.

Moja strategija

Prej sem omenila, da se ljudem drugačne vrste raje izognem. Omenila sem beg. Ampak sem tudi že večkrat napisala, da se nikoli ne predam. V teh primerih, če je nujno potrebno, izbiram drugačno strategijo, ne pa debatiranje v nedogled. Ali delam prav ali narobe, ne vem. O tem bi lahko razpravljala s strokovnjakom oziroma ga poslušala.

Rada poslušam ljudi, če imajo resnično kaj povedati. Dobesedno požiram njihove besede, si jih zapomnim in v nadaljnje, v praksi jih uporabim, če se mi zdijo koristne. Priznam svoje napake, vem, da nisem nepogrešljiva in ni me sram tega povedati. Opravičim se tudi otrokom, učencem, če sem napačno sklepala ali napačno ravnala. Včasih imam pri svojih urah kratke razredne ure, da povem svoje mnenje. Ne maram pa biti predolga, ker se zavedam, da so to dragocene ure in učenci bi najraje telovadili, ne da bi poslušali moje kozje molitvice. Vsekakor se trudim, da bi ljudem dajala energijo, ne pa je jemala. Mislim, da mi to uspeva.



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Ljudje si iščejo podobno misleče in družbo tistih, s katerimi se dobro počutijo

Pikniki, šašliki in Černobil …

nedelja, 21. julij 2019 ob 08:331
Ljutomerska Poletna noč ali kako »ubiti mačka«

Ljutomerska Poletna noč ali kako »ubiti mačka«

nedelja, 14. julij 2019 ob 08:41
Nekatere starše počitnice navdajajo s strašnim veseljem

Mamice, počitnice in otroci…

nedelja, 7. julij 2019 ob 09:14