Skrivnostna ruska duša (a jo imam tudi jaz?)

Skrivnostna ruska duša…Ste že večkrat slišali o tem, ne da?

Svetlana Oletič, nedelja, 20. januar 2019 ob 08:48
Imam tudi jaz rusko dušo?
Imam tudi jaz rusko dušo?

Ruska duša je kompleksen, težko ulovljiv pojem, ki pušča veliko prostora za negovanje stereotipov.

Kdo bi vam o tem povedal s prve roke, če ne jaz? Ki sem na pol Rusinja in na pol Ukrajinka?

»Po več letih potikanja po Rusiji sem sklenil, da povprečni Rus že pri sedemnajstih doživi več resničnih zlorab, brezupa, pokvarjenosti in krivic, kot jih večina mojih angleških prijateljev izkusi v celem življenju. In zato morajo Rusi toliko reči pokopati, potlačiti z močjo volje, da sploh preživijo in najdejo malo sreče. Ni čudno, da so tudi užitki in objestnost pri njih tako intenzivni, saj morajo odtehtati vse to silovito trpljenje.« Owen Matthews »Stalinovi otroci«

Kako dobro je zadel! Zanimivo, da tujci recimo, hitreje dojamejo pojem ruske duše, kot sami Rusi. Ker Rusom se to zdi čisto navadno stanje, nič posebnega, enostavno so tako navajeni živeti in tako životarijo iz dneva v dan, ne da bi kaj dosti premišljevali o tem. Sedaj, ko že dosti časa živim v tujini, sama ta pojem drugače dojemam kot prej. Včasih se čudim sama sebi in svojim dejanjem, ki sem jih nekoč storila. Da bi prišla do te točke, kjer sem zdaj, sem dala skozi ogromno trpljenja. Že desetina tega bi zadostovala za depresijo ali še kaj hujšega. Kar tukaj napišem, je samo zgornja plast čebule, tisto, kar upam priznati sebi in drugim. Marsikaj bo ostalo za vedno skrito, marsikaj sem globoko pokopala v svoji podzavesti.

Večino stvari, ki jih počnem v življenju, počnem strastno in ognjevito. Doživljam zmage in poraze zelo intenzivno. Nekateri se čudijo temu, da se vedno predam temu, kaj počnem in nikoli ne delam polovično. Mislila sem, da bi to lahko pripisala mojemu temperamentu, ampak očitno je, da ogromno vlogo pri tem igra moje poreklo.

»Ruska duša« dejansko obstaja...

»Dejstvo je, da "ruska duša" obstaja in da je drugačna od evropejske, zahodnjaške, kitajske in tako dalje. Pri njenem oblikovanju so imeli vlogo zgodovina, kultura, politika, podnebje ... Po eni plati je naša duša fascinantna: v ruski kulturi razlika med da in ne ni tako velika. 'Ne' se lahko v hipu spremeni v privolitev. Podobno je z razkorakom med sovraštvom in ljubeznijo, življenjem in smrtjo

»Po drugi plati je ruska duša polarizirajoča zato, ker je v isti sapi revolucionarna in skrajno konservativna. Nikoli ne veš, kdaj bo od enega pola zanihala proti drugemu. Nepredvidljiva in spremenljiva je. Lahko je neverjetno prijateljska in hkrati arogantna, skrajno človeška in obenem absolutno neprištevna. Ni tako uravnovešena kot Evropejci, ki skušajo ohranjati ravnovesje nekje v zlati sredini.« Viktor Jerofejev ruski pisatelj

Ali je kdo že kdaj razmišljal o tej skrivnostni ruski duši? Zakaj nihče tako zelo ne poudarja italijanske, finske ali recimo nizozemske skrivnostne duše? Zakaj je Evropejci in Američani nikakor ne morejo do konca razumeti?

»Če hočete videti učenega Nemca ali Francoza, kako izjavi neumnost, ga vprašajte, kaj si misli o Rusiji. Ta tema nanj deluje kot alkohol, in človek izgubi dar razmišljanja«, je pisal ruski pesnik, knez Pjotr Vjazemski.

Kaj najbolj vznemirja tujce pri Rusih? Njihova iracionalnost, megamalomanskost in nepredvidljivost ter navidezna nezmožnost, da si logično razložijo dogajanje. Površinsko nagnjenje k patetiki in polet duha, ki se razcveti takrat, ko postane stvarnost predvsem sovražna. Spominjam se sama sebe, da sem najbolje delovala v najbolj kritičnih situacijah, ki bi se nekomu zdele brezizhodne.

Sledi še nepojmljivo potrpljenje in ravnodušje v kombinaciji z neukrotljivostjo in razuzdanostjo, pripravljenost pomagati in darežljivost, ki stoji z ramo ob rami s pohlepom, modrost, ki se včasih prelevi v neumnost.

»Rusije z razumom ni mogoče razumeti, v Rusijo je mogoče samo verjeti ...«

Tiste, ki se ukvarjate z uganko ruske duše in ruskega karakterja, se bodo zagotovo spomnili teh besed Fjodora Tjutčeva.(»Rossije nevozmožno ponjat, v Rossijo nado toljko veritj...«

A lahko primerjamo rusko dušo recimo s slovansko in najdemo določene vzporednice? Nekaj zagotovo drži. Zanimivo je to, da sem prej živela in igrala v Španiji in sem se tam čisto drugače počutila, kot pozneje, ko sem prišla igrat v Slovenijo. Že ta malenkost, da smo tam pred izhodom ven ob petkih vsi skupaj dali denar v skupno blagajno, tukaj pa so vedno moški plačali za vse, me je spominjala na mojo domovino. Ne govorim niti o ljudeh, ki so bili dosti bolj prijazni in odprti. Takrat sem pomislila: »Tu mi je všeč. Tukaj bi lahko živela...«

»Ruski narod je narod srca in zavesti. To je izvor vseh njegovih vrlin in pomanjkljivosti. Za razliko od zahodnega človeka so osnova vsega tukaj dobrota, neka mera domiselnosti in občasno emotivni pogled na svet. Od tod izvira potrpežljivost - svetinja ruskega človeka, enostavnost in vrline, neverjetno umirjen odnos do smrti, kakor tudi do skrajnih oblik zla,« je pisal ruski filozof Iva Iljin.

Rusi odločajo, kot jim narekuje srce in vedno iščejo pravico, to je skoraj pogojeno z geni. Sama tudi vedno iščem pravico, čeprav se zavedam, da se včasih borim z mlini na veter. Oziroma vedno. Grem proti toku, poskušam spremeniti stvari na bolje, ampak večinoma brezuspešno. Spomnim se, ko sem bila v svojem klubu za nekaj kaznovana in sem morala plačati denarno kazen. Še pred izrekom te kazni sem šla sama k trenerju z denarjem (recimo 25 evrov) in sem plačala, čeprav sem rekla, da je to nepošteno in je vdor v mojo zasebnost. Seveda sem dobila še eno kazen. Imeli smo prav zanimive kazni: če ješ sladoled pozimi - kazen, če si brez kape pozimi - kazen, če si imela prižgano luč v sobi po 22.00 uri - kazen, če si prekršil karanteno - kazen...

V Rusiji so se ravno za voljo tako imenovane pravičnosti začele vstaje, odstavljali so se vladarji, začele so se revolucije, ki so spreminjale svetovno zgodovino. Samo v 20. stoletju so se zvrstile kar tri revolucije...

Verovanje v vse nezemeljsko in vedeževanje je v Rusiji zelo popularno. Spomnim se svoje soigralke, ki ji je vedeževalka povedala, da se bo ponesrečila z letalom in potem ta nikoli več ni hotela potovati po zraku. Ko smo šli na tekmo v Ekaterinburg, Baku ali Astano se je ona odpravila z vlakom in je potovala včasih teden dni samo v eno smer. Takrat sem bila mlada, perspektivna igralka in na vsa potovanja v tujino, vključno v Mehiko sem odpotovala jaz namesto nje.

Med drugim Ruse zelo skrbi, kaj drugi mislijo o njih, zato obstaja določena šala, da je samo Rus sposoben pospraviti hotelsko sobo pred odhodom. In to ni šala, ampak resnica. Spomnim se, kako mi je mama vedno govorila: »Kaj pa bodo drugi rekli?« Čeprav sem to misel vsrkala že od svojega zgodnjega otroštva, mi moj svobodomiselni duh ni dovolil, da bi me to zaznamovalo. Nikoli me ni skrbelo, kaj bodo drugi mislili ali kaj bodo drugi rekli. (mogoče res samo malo).

Morda je to skrivnostno rusko dušo res težko razumeti, lahko pa jo vzljubimo z vsem srcem, ne da?




Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Čas zase

Imaš premalo časa zase? Nič več!

sreda, 24. april 2019 ob 17:14
Razburjenje. Vsi ga potrebujemo, nekateri očitno bolj, nekateri manj.

Razburjenje, adrenalin, zmaga…

nedelja, 21. april 2019 ob 09:01
Vsak človek je bil v življenju kdaj zaljubljen

O zaljubljenosti in varanju…

nedelja, 14. april 2019 ob 08:32