Zagotovo se vsi, vsaj tisti v srednjih letih in starejši, spomnite barvitih kioskov, ki so v nekdanji Jugoslaviji in zgodnjih 90-ih letih zaznamovali naša mesta. Še danes jih najdemo širom Evrope in v naših krajih. Kako tudi ne, saj so te kioske izdelovali prav v Ljutomeru.

Kiosk K67, kot se imenuje modularni kiosk živo pisanih barv in najrazličnejših oblik, je zasnoval slovenski arhitekt Saša Janez Mächtig. Zasnoval ga je leta 1967 in je danes vključen tudi v zbirko Muzeja moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku. Poleg znamenitega kioska je zasnoval tudi drugo ulično opremo, kot so koši, telefonski dušilniki in telefonske govorilnice, ki jo prav tako še tudi danes najdemo v Ljutomeru in drugih mestih.

Proizvodnja v Ljutomeru

S slovitim kioskom pa je Ljutomer tesno povezan, saj so te modularne kioske izdelovali v ljutomerskem podjetju Imgrad. Danes jih seveda ne izdelujejo več, saj so sredi devetdesetih let zaradi radikalnih sprememb v slovenskem gospodarskem sistemu ustavili njihovo proizvodnjo, družba Imgrad pa se je leta 2008 preimenovala v Ultramarin, kjer danes iz poliestra izdelujejo najrazličnejše izdelke od plovil do specialnih vozil.

Nepogrešljiv del vsakdana v nekdanji Jugoslaviji

Kioski so bili grajeni z ogrodjem iz ojačanega poliestra, posamezne enote pa je bilo moč povezati na različne načine in je veljal za izredno praktično enoto, ki se je lahko uporabila v najrazličnejše namene. V njih so recimo prodajali časopise in revije, prigrizke, sladoled, uporabljali so jih čevljarji, ključarji, komentatorji športnih prireditev, uporabljali so se tudi kot čuvajnice, zavetja, recepcije, prostori za varnostnike in sprejemne enote, kot še dandanes lahko vidimo pri nekdanjem podjetju Konus, danes Sasip v Ljutomeru. Tudi pred Imgradom sta še pred gradnjo Jagra stali dve enoti kioska, kar je razvidno iz naših starih fotografij.

Zaradi praktičnosti se je prodajal tudi v tujino

Kiosk so javnosti predstavili leta 1968 in prvi razstavi prototip v Ljutomeru je nato začel svoj "pohod" po celotni Jugoslaviji. Kmalu smo jih lahko zasledili po celotni naši bivši skupni državi, zaradi praktičnosti pa se je prodajal tudi v tujino. Po javno dostopnih podatkih je moč razbrati, da je v tujino do konca 90. let bilo prodanih kar 7.500 primerkov, našli pa smo jih lahko celo v Novi Zelandiji in na Japonskem. Kioske so lani ponekod ponovno pričeli "oživljati" in iskati dobro ohranjene primerke, v Berlinu recimo kiosk uporabljajo za "najmanjšo gostilno v mestu", nekaj se jih je obnavljalo tudi v Ljubljani. Mogoče bi o čem podobnem lahko razmislili tudi v Ljutomeru...

Danes ima sloviti kiosk svoj prostor v že omenjeni zbirki newyorškega muzeja za sodobno umetnost MoMA, kamor je vključen od leta 1970, kot retrospektiva najboljših primerov oblikovanja v 20. stoletju.

Spodaj je nekaj fotografij teh kioskov in tudi znamenite telefonske govorilnice, ki jih še danes najdemo v Ljutomeru, od koder so nekoč ti kioski osvajali svet.