Otroci, vnuki in pravnuki so Marijo ob 90. rojstnem dnevu razveselili v domu starejših

Pestro, zanimivo in razburljivo življenje, od Maribora do izgnanstva v BiH, Bele krajine, Gornje Radgone...

Prlekija-on.net, sreda, 27. februar 2019 ob 11:271
90 let Marije Ravnikar

90 let Marije Ravnikar

Med okoli 150 stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer tretje življenjsko obdobje preživljajo starostniki praktično iz cele države, je tudi nekaj domačinov iz Gornje Radgone. In skoraj dve leti je med njimi tudi Marija Ravnikar, katero že desetletja poznajo mnogi Radgončani, a tudi Prekmurci, Prleki, Štajerci in drugi, saj gre za žensko, katere dosedanje življenje je bilo izjemno pestro in razburljivo. Začelo se je 24. februarja 1929, ko sta Katarina in Janez Rožman v Mariboru dobila prvega otroka, hčerko Marijo (čez dve leti se je rodila še sestra Jožica op.p.). Vsi štirje so nato, leta 1941 iz svojega doma v Mariboru bili izgnani v okolico Travnika v BiH. Po enem letu v izgnanstvu so jim dovolili, da so se preselili na italijansko ozemlje, v domači Maribor pa ne. Konec vojne so dočakali v Črnomlju oz. Metliki, v Beli krajini, potem pa niso imeli kam, saj jim je v štajerski prestolnici vse bilo uničeno.

Še mladoletno Marijo, pri sedemnajstih, so državni organi poslali v Apaško dolino, kjer je v Žepovcih postala trgovska pomočnica, kmalu nato pa poslovodkinja tamkajšnje zadruge. Zelo brihtna in razgledana se je ob delu došolala, nato pa je več kot 30 let bila zaposlena v nekdanjem TP Sloga, nato Mercator-Sloga. Upokojila se je že leta 1979, že pred tem pa jo je leta 1970 doletela tragedija, ko ji je po srčnem infarktu umrl mož Mirko, ki je takrat bil v najboljših letih, star komaj 45 let. Poročena sta bila le 20 let, od takrat pa je morala sama poskrbeti za otroke in vse drugo v družini.

Marija je že v mladosti bila izjemno perspektivna političarka in mnogi so jo videli na visokih državniških funkcijah, bodisi v Ljubljani ali celo v Beogradu. Toda, ko se je morala odločiti, je namesto lagodnega življenja na visokih političnih ali podobnih položajih, izbrala svojo družino. Ostala je v Gornji Radgoni, poleg moža in treh otrok, česar nikoli ni obžalovala. Skupaj z možem Mirkom, s katerim se je spoznala, ko sta nekega dne prišla skupaj na malico v gostišče "Pri Frlanu" na Gornjem grisu v Gornji Radgoni, si je ustvarila družino. Po vrsti so na svet privekali Zdravko, Vito in Simona, kateri so pač potrebovali mamo podnevi in ponoči. Kljub temu, da je imela odgovorno službo ter skrbela za družino, si je Marija vedno našla čas tudi za društvene in družabne aktivnosti, kjer so jo zaradi njenega dela, vsi spoštovali in cenili. Tudi danes je članica nekaterih društev, predvsem Medobčinskega društva izgnancev Gornja Radgona ter Združenja borcev za vrednote NOB Gornja Radgona. Res je danes nekoliko manj aktivna, a se kljub starosti in kakšni zdravstveni težavi ne vda kar tako.

V to smo se lahko prepričali tudi v tem pustnem času, ko so ji najbližji svojci, trije otroci, šest vnukov, šest pravnukov in še nekaj drugih sorodnikov in prijateljev, pripravili posebno presenečanje. Kar v radgonskem DSO, kamor se je na lastno željo preselila pred slabima dvema letoma, so ji namreč pripravili praznovanje okroglega življenjskega jubileja, 90. rojstnega dneva. Bilo je zelo veselo in prijetno v družbi kakšnih 30 gostov, predvsem svojcev, sama Marija, ki je mimogrede nekoč veliko pisala, pa je kar žarela od sreče. "Vesela sem, da imam takšne otroke, vnuke in pravnuke. Vedno so bili pridni in tako je tudi danes. Redno me obiskujejo tukaj v domu, kjer mi je tudi zelo lepo. Z vsem sem zadovoljna, z osebjem doma, sostanovalkami in sostanovalci, s hrano in vsem drugim", nam je razlagala še vedno čila in vesela Marija, od katere smo se poslovili z željami, da se znova srečamo tudi ob njenem stoletnem jubileju...