»Najti moraš svoj vrt« (Nelson Mandela)

»Svoj vrt« sem našla v pisanju. To me dejansko osrečuje. Kaj pa vi?

Svetlana Oletič, nedelja, 3. marec 2019 ob 07:52
»Svoj vrt« sem našla v pisanju. To me dejansko osrečuje.

»Svoj vrt« sem našla v pisanju. To me dejansko osrečuje.

Sama sebi se zdim najbolj dolgočasna oseba na svetu, čeprav mi drugi pripisujejo domišljijo, včasih celo duhovitost in me imajo za kar se da zabavno. Tisti bi me morali videti doma, kdaj zdolgočaseno poslušam svoje otroke, ko mi vsi hitijo nekaj pripovedovati, jaz pa poskušam izpostaviti nekakšen red pri tem govoričenju, kar mi bolj slabo uspeva in nekako medlo odzivam s kratkimi stavki na povedano. Brez leposlovja in domišljije.

Ne glede na takšen odziv, mi vseeno vsi vse prek razlagajo, kako je bilo v šoli in kaj vse so počeli. Raje to povedo meni, kot možu, ker je očitno on še bolj dolgočasen od mene... Kakorkoli že - pri nas v družini je vedno glasno in živahno in pravzaprav...nikoli ni dolgočasno. Živimo dinamično in razgibano življenje in nimamo časa za dolgčas...

Nekateri me imajo za nenavadnega človeka, ker počnem toliko stvari hkrati, ker imam toliko otrok in ker sem prišla iz druge države ter ustvarila kariero, kar ne uspe ravno vsem. Moram vas razočarati - čisto običajna oseba sem s svojimi muhami in vsakodnevnimi težavami.

Prebrala sem knjigo o Nelsonu Mandeli, in njegovo življenje ter njegove ideje so me očarale tako, da sem poskusila najti nekaj, kar velja mogoče tudi zame. Tako kot vsak človek v astrološki napovedi vedno najde nekaj zase.

Kdo je Nelson Mandela?

»Hrepenimo po junakih, vendar jih imamo premalo. Nelson Mandela je mogoče zadnji pristni junak na tem planetu.« Zgodbo Nelsona Mandele poznamo skoraj vsi: bil je prvi demokratično izvoljeni voditelj v Južnoafriški državi in da je od svojega enainštiridesetega leta preživel sedemindvajset let v zaporu. Si to sploh lahko predstavljate? Ko je prišel ven, je funkcioniral popolnoma normalno, še več od tega - postal je politični vodja.

Portret
By South Africa The Good News / www.sagoodnews.co.za, CC BY 2.0, Povezava

»Pretvarjaj si, da si pogumen, in ne boš samo postal pogumen, temveč si že pogumen«. Vse nas je kdaj strah in nihče se ne rodi pogumen. Včasih se moraš samo narediti pogumnega in ti bodo drugi verjeli, da si res pogumen. Nezavedno sem to počela tudi sama. Včasih me je bilo tako grozno strah, ampak sem si rekla, da nimam kaj izgubiti in bo vsekakor boljše, če to naredim z visoko dvignjeno glavo.

Mandela je nekoč povedal o sebi: »Med igro sem bil vedno zelo miren. Tako sem opravil z veliko nasprotniki...« Spomnim se sebe, ko sem nekoč igrala. Včasih sem morala z eno potezo odločiti tekmo, ki je bila zelo pomembna in katero je spremljalo nekaj sto gledalcev. Bila sem zelo mirna...In odločna...Ni me bilo strah...Naredila sem, kar sem morala...Zdaj pa me je zelo strah, ko spremljam tekme svojih otrok in si ne morem predstavljati, da sem nekoč med svojimi tekmami delovala tako suvereno.

Moje porodne izkušnje

Deset dni pred rojstvom svojega tretjega otroka sem nenadoma začela grozno krvaveti in smo odhiteli v bolnišnico. Lahko bi se zgodilo marsikaj hudega, ampak sem bila presenetljivo mirna in mislim, da je to pomagalo, ker je vse šlo brez zapletov.
Ko je prišel čas za mojega petega otroka in mi je ponoči odtekla voda, se nisem posebej vznemirjala. Prižgala sem si računalnik in prebrala, kaj pišejo o tem, ker sem to doživljala prvič. Odločala sem se med tem, ali pokličem moža, ki je delal v nočni izmeni, ali počakam, da pride zjutraj iz službe in ga ne vznemirjam preveč. Vedela sem, da se v resnici ne dogaja tako, kot prikazujejo v filmih: ženski odteče voda, jo nemudoma peljejo v bolnico in tam v trenutku rodi. Lahko traja dvanajst ur, da pride do poroda.

Nisem pa mogla zaspati nazaj in sem se odločila, da bom vseeno poklicala v bolnico. Svetovali so mi, da naj pridem čimprej. Poklicala sem moža in je prišel takoj, ves paničen in prestrašen, jaz pa sem si naredila zajtrk, ker sem vedela, da bo porod še dolgo trajal in bom zagotovo lačna... S seboj sem še nesla revije za branje, čeprav v resnici ni bilo časa za to, ker jse e vse dogajalo zelo hitro...

Misli in modrosti Mandele

»Mandela je razumel, da se nekomu z ničemer ne prikupiš bolj kot tako, da ga prosiš za pomoč.« To si velja dobro zapomniti. »Vedel je, da se je prepiru najbolje izogneš tako, da potrpežljivo poslušaš nasprotna stališča.« Tega se bom morala še naučiti.

Pa še ena od njegovih misli: »Modro je prepričati ljudi, naj nekaj storijo tako, da mislijo, da je bila to njihova zamisel«. To znam in včasih uporabljam.

»Mandela ljubi oblačila. Vedno jih je. Nikoli ne bo rekel, da oblačila naredijo človeka, toda vsekakor naredijo vtis.« V tem ga globoko podpiram. »Kot Linkoln, ki je izkoristil vsako priložnost za fotografiranje, se je Mandela zavedal, da imajo podobe velik vpliv na to, kako nas druge dojemajo. Že od mladosti se je rad fotografiral.« Ko sem se lani naučila delat selfije, sem postala obsedena z njimi.

Mandela je razumel, kdaj se je treba umakniti. Ni želel biti vodja še tretji mandat, raje se je umaknil. Pri svojem vodstvu je uporabljal različne strategije, ena je bila popuščanje. Rekel je, da je včasih predaja tudi zmaga. Tako se lahko pridružiš zmagovalcem in tako postaneš zmagovalec tudi sam. S sodelavci je bil kar se da subtilen. »Vedel je, da nihče od nas ni tako dober, kot naše najboljše dejanje in tako slab, kot naše najslabše.«

Zapomnila sem si tudi nekaj smešnega, ko je Mandela začel v zaporu učiti afrikanščino, da bi se bolje približal tem ljudem in je želel prebrati knjigo Tolstoja »Vojna in Mir«. Oblasti so mu to prepovedale, ker so mislile, da je to vojaški priročnik. Kar se tiče vojaške strategije, si je dobro zapomniti še eno Mandelovo misel  o sovražnikih: »Pod nobenim pogojem jih ne smeš ponižati. Dovoli jim, da ohranijo svoje dostojanstvo. In potem boš sovražnika spremenil v prijatelja.«

Ni bil takšni, kot drugi politiki in nikoli ni zahteval od drugih popolne zvestobe. »Zvestoba je predvsem povezana z lastnim interesom, zato je želel svoje tekmece prepričati, da jim je v interesu biti zvesti.«

Mandela je znal reci ne. Rekel je, da je to bolje storiti jasno in odločno in to takoj. Na vprašanje, ali je srečen, je odgovoril z besedami modreca: »Nihče ni srečen, dokler ne ve, kako bo končal« Vse se lahko zgodi v zadnjem poglavju našega življenja, zato se moramo držati začrtane poti, da se ne bi zgodilo kaj neljubega.

V zaporu je Mandela imel svoj vrt, kjer je gojil zelenjavo. Postal je njegovo največje veselje. Sorodniki in prijatelji so njemu pošiljali semena, sam je izdeloval gnojilo in nosil potem predelano zelenjavo v kuhinjo za potrebe zapornikov. »Najti moraš svoj vrt.« je rekel Mandela in s tem ni mislil dobesedno zelenjavnega vrta, ampak nekaj, v čemer bomo našli veselje in zadovoljstvo, svoj kotiček. »Svoj vrt« sem našla v pisanju. To me dejansko osrečuje. Kaj pa vi?

Literatura: Mandela's Way: Lessons on Life, Love, and Courage [Richard Stengel, Nelson Mandela]




Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji