Zgodnja najstniška leta

Prebrala sem ogromno knjig, biografij znanih osebnosti in sem se odločila, da bom tudi jaz postala slavna

Svetlana Oletič, nedelja, 31. marec 2019 ob 09:24
Zgodnja najstniška leta

Zgodnja najstniška leta

Prvih let v osnovni šoli se spomnim zgolj po tem, kako smo urejali razredni časopis in sem bila glavna urednica. Med drugim sem bila predsednica razreda in najboljša učenka. Klicali so me žirafa, ker sem bila večja od vseh za celo glavo in to mi je strašno šlo na živce. Šele v srednji šoli sem se nekako sprijaznila s svojo višino, ker sem bila s sebi enakimi. Ampak še zdaj se spominjam zaskrbljenosti svojih tet (mama je imela tri sestre in enega brata), ki so me ob vsakem obisku spraševali, kam jaz rastem in kje si jaz mislim najti primernega moža.
Zdaj bi jim lahko povedala, da težav s pridobivanjem fantov nikoli nisem imela ter sem kandidatov imela več kot dovolj in da ni bilo lepo, ko so me mogoče nehote večkrat prizadeli v teh občutljivih letih.

Po teh pogovorih sem postala zaskrbljena. A sem dovolj lepa? Zakaj sem tako visoka? Kaj pa, če bo res tako in bom za vedno ostala sama... Ta misel me je preganjala še v zgodnjih najstniških letih, dokler si nisem našla nekaj čisto zase. Že od malega je bilo branje zame najboljše razvedrilo. Prebrala sem ogromno knjig, biografij znanih osebnosti in sem se odločila, da bom tudi jaz postala slavna.

Kako postati slavna

Če bi to bilo sedaj, bi najbrž odločala med poklicem pevke ali igralke, ampak nisem imela posluha, kar bi otežilo celotno zadevo. Takrat so bili zelo popularni astronavti in sem se že pri enajstih odločila, da bom tudi jaz postala raziskovalka vesolja. Ni bilo knjige o vesolju, ki je ne bi prebrala, tudi vse biografije astronavtov sem si izposodila v knjižnici. Moje življenje je naenkrat dobilo smisel in sem začela živeti v svojem svetu.

Obstajali sta dve možnosti, ali postaneš odličen pilot ali vrhunski znanstvenik. Ravno iz teh vrst ljudi so izbirali astronavte. Vedela sem, da me bodo kot astronavtko čakali različni preizkusi, ki imitirajo lebdenje in odsotnost težnosti. Astronavti morajo v vesolju opravljati fizične naloge, ki zahtevajo močne mišice in kosti. V okolju z znižano gravitacijo lahko mišice in kosti postanejo šibkejše, zato se morajo astronavti pripravljati na takšne naloge s treningom moči.

Začela sem vaditi doma. Imeli smo gracijo, kovinski disk s premerom 30 cm, na katerem si mogel krožiti z boki levo in desno, da bi oblikoval svojo postavo. Kupila ga je mama za svoje namene. Jaz pa sem v nizkem počepu vrtela v krog na njem. Tako sem trenirala svoj vestubularni aparat, čeprav mi je hitro postalo slabo. Sem že bila skoraj obupana. Kaj, če me ne bodo sprejeli? Ali ne bom opravila vseh potrebnih testov?

Moje želje, moje sanje

Mi je bilo jasno, da bom postala znanstvenica in sem se odločila za astrofiziko že prej, ko smo se v šoli sploh začeli učiti fiziko. Pri dvanajstih letih sem brala znanstvene knjige o elementarnih delcih, kvarkih, protonih, črni luknji... Na začetku sem po navadi zaspala poleg ker nisem ničesar razumela, potem se mi je odkril svet v teh delčkih kot celota in so me te stvari začele grozno privlačiti. Navduševale so me teorije o nastanku sveta, celo sama sem imela svojo teorijo. S temi sanjami sem živela do mojega sedemnajstega leta. Odločala sem se med dvema najboljšimi univerzami v Moskvi.

Med tem sem trenirala atletiko in plavanje. Atletski trener je bil na žalost alkoholik, zato ga večkrat ni bilo na treningih, pri plavanju pa so se mi ponavljala vnetja ušesa in je zdravnica rekla mami, da bi jaz vsaj pol leta morala počivati. Vedno sem želela trenirati tenis, ampak pri nas ni bilo teniških igrišč. Tako sem začela trenirati odbojko.

Večkrat mi ni bilo, da bi šla vadit in je trenerka klicala mojo mamo domov ter ji rekla, da naj prihajam redno na treninge, ker v meni vidi ogromen potencial. Nekje pozneje sem prebrala, da naj bi astronavti in odbojkarji imeli najbolj podobne rezultate pri hitrosti reakcije in miselnih gibov, tako sem dobila potrditev in se odločila, da bom vztrajala pri tem športu.

Do telovadnice oziroma do Dvorca športa je bila kar dolga pot. Če sem zamudila avtobus, kar mi je večkrat zgodilo, sem mogla iti peš tja in nazaj kakšnih deset kilometrov. Trenirala sem z večjimi puncami in sem večinoma žogo odbijala v steno. Včasih me je trenerka poklicala, da se drugim igralkam pridružim na mreži in pri igri.

Tako sem se že navadila na steno, da sem že rekla, da je moja najboljša prijateljica. Ker ti je dejansko vračala žogo z isto močjo in pod istim kotom, kako si jo odbil v njo. In če si to naredil dobro, ti je tudi stena tako vrnila.
Zdaj mi učenci v šoli morajo tudi dosti časa stati pri steni in odbijati žogo. Tako nimajo koga kriviti za slabe podaje. V vsaki telovadnici, kjer treniram otroke, najprej poiščem steno, če je dobra, sem zadovoljna.

Prvenstvo

Vsako leto smo imeli Prvenstvo oblasti, to je kraj s približno 2 milijonoma prebivalcev, v katerem se je nahajalo kakšnih deset mest z velikostjo več kot sto tisoč prebivalcev. Igrala sem za svoje rojstno mesto Antracit, mesto rudarjev, ki je dobilo ime po premogu. Spomnim se obrazov večine moških v mestu, ki so vsi imeli oči, če bi jih trajno obarvali s svinčnikom od praha. Takoj si videl, kateri je rudar in kateri ne.

Moj ata je po diplomi inženirja dobil razporeditev v ta kraj ter dvosobno stanovanje. Mama je bila diplomirana medicinska sestra, pozneje je delala kot fizioterapevtka v zdravstvenem domu. Sestra, ki je bila sedem let starejša, se nikoli ni ukvarjala z nobenim športom. Pri devetih letih je padla z balkona tretjega nadstropja, ko se je zagledala za svojo prijateljico. Na srečo je odnesla samo z rahlim pretresom možganov. Nekaj časa ni smela telovaditi in potem ji je to prišlo v navado. Za mamo ni bil problem se zmenit z zdravnikom, da bi ji napisal naslednje opravičilo. Tako je trajalo vso osnovno in srednjo šolo.

Na tem Prvenstvu je sodelovalo več kot deset ekip in več kot sto deklet. Vsako leto so prišli drugi trenerji, iskalci talentov, da bi izbrali dekleta za športni internat. Izbrali so nas ravno deset. Od teh desetih internat zaključila samo jaz.

Internat

Moja pot v športnem internatu, kje so trenirali najboljši športniki iz Ukrajine, se je začela v sedmem razredu in trajala pet let. Za naše bivanje, prehranjevanje, športna oblačila in potovanja na tekme staršem ni bilo treba nič plačati. Za vse je poskrbela država, takrat je še Sovjetska Zveza.

Pot do tega mesta, kjer se je nahajal internat, je trajala približno dve uri z avtobusom. Mesto se je imenovalo Vorošilovgrad, pozneje so ga preimenovali v Lugansk in je bilo veliko za dve Ljubljani. Je bilo eno od največjih industrijskih mest v Ukrajini in tudi središče študentov, saj so v mestu bile štiri univerze.

Na začetku sem se vračala domov vsak vikend, potem bolj poredko, mogoče enkrat na mesec. Spomnim se, kako mi je bilo hudo oditi od doma v nedeljo zvečer, jokala sem skoraj vsakič in sem komaj čakala do naslednje sobote. Včasih sem ostala doma in sem se odpravila v ponedeljek ob pol petih zjutraj.

Tudi ob sobotah smo imeli pouk in trening. Vozila sem se domov z avtobusom, včasih sem tudi štopala na cesti. Dogodili so se mi različni pripetljaji, če lahko temu tako rečemo. Enkrat me je starejši moški odpeljal po stranski cesti v gozd. V teh letih sem bila še tako nezrela in nerazumna v teh stvareh, ampak sem nagonsko dojela, da se to ne bo dobro končalo. Nekako mi je uspelo ga prelisičiti in pobegniti. Staršem nikoli nisem povedala o tem, tudi marsikatere druge stvari sem zadržala zase.



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji