V internatu sem veljala za »belo vrano« ker nisem bila podobna drugim, ampak so me nekako spoštovali ali vsaj tolerirali, čeprav ne vem, zakaj. Mogoče zato, da so prepisovali od mene teste in domače naloge. Ali zato, da sem bila še kar dobra odbojkarica, navsezadnje sem bila v svoji ekipi kapetanka, igrala sem tudi za starejše in sem večkrat pripomogla k zmagi ekipe. Imela sem visoki odriv in močno roko, bila sem odlična na mreži in v napadu.

Prvo leto sem si zapomnila po tem, kako sem vedno bila lačna. Imeli smo pet obrokov hrane na dan, ki ni bila toliko kakovostna. S seboj smo pripeljali od doma vedno nekaj za pod zob in smo to včasih pojedli že v nedeljo zvečer. V svojih omaricah smo imeli vedno nekaj za jesti, ali so to bili kozarci marmelade, ali nekaj hrane, ki smo jo pripeljali od doma in prihranili za pozneje. Včasih so zvečer prišle starejše punce in so od nas zahtevale, da jim damo hrano. Če so posumile, da nekaj skrivamo, so nam preiskale omarice in nam odnesle vse. Takrat nam niti na pamet ni prišlo, da bi jih zatožili vzgojiteljem ali povedale staršem. Živela sem skupaj s štirimi puncami v sobi, ki je imela eno mizo, pet stolov, pet postelj in pet omaric. Športno opremo smo sušile na radiatorjih v sobi, ampak to nikogar ni motilo, tudi to ne, da smo pet dni nosile iste majice in hlače za trening.

Opremo smo peljale domov in so nam jo mamice enkrat tedensko oprale. V šoli smo nosile temno rjave obleke z belim ovratnikom ter črne predpasnike, za praznike pa svečane bele predpasnike. Ovratnike smo menjavale vsak teden, obleke pa smo enkrat mesečno oprali doma. Domače naloge smo lahko delali v posebni sobi, ampak nihče se tam dolgo ni zadrževal. V avli smo občasno gledali črno belo televizijo.

Življenje v internatu

Živeli smo ločeno po spolu in po športu, odbojkarice smo živele na tretjem nadstropju, ki smo si ga delili s telovadkami in rokoborkami. Spodaj so živeli fantje nogometaši in telovadci. Bilo je več stavb, namenjenih življenju športnikov, nekaj telovadnic in dosti zunanjih igrišč. Vse je bilo v enem kompleksu, na dosegu roke, tudi šola in jedilnica. Vedno smo lahko šli po kruh v jedilnico, če smo bili lačni. Imeli smo vzgojitelje, ki so nam vsak večer ugašali luči ob deseti uri zvečer, ter prekontrolirali, če smo vsi v sobah. Ne spomnim pa se, da bi se kaj dosti ukvarjali z nami.

Prvo leto sem si na nekakšni tekmi poškodovala nogo n sem jo imela v gipsu skoraj mesec dni. Ni me to odvrnilo od treningov. Spet je stena postala moja najboljša prijateljica. Na eni nogi sem stala in sem vadila udarec v steno, drugega pač nisem mogla. Zato morda znam še zdaj udariti žogo s vsakršne podaje.

Vsako leto smo imeli drugačen urnik ali smo mu rekli tam režim. Bili so »A«, »B« in »C« režimi, razlikovali pa so se po razporejenosti šolskih ur in ur, namenjenih za trening. Pri »A« režimu smo imeli zjutraj trening, potem šest ur pouka in spet trening, pri »B« so po jutranjem treningu sledile tri ure pouka, potem trening in še pouk. Točno smo vedeli, kam moramo iti, kaj vse moramo imeti s seboj, bili smo že podobni strojem. Nismo imeli dosti časa za bedarije, ampak kot vsi otroci smo jih seveda počeli. Jaz še ne - takrat. Če včasih rečem svojim otrokom, ali otrokom, ki jih učim, da sem bila pridna punca - mislim to zelo resno.

Vem, da se marsikateri zdaj počuti rahlo razočaranega, ker vsi smo navajeni zgodb, ki jih razlagajo znani ljudje: kaj vse so ušpičili v najstniških letih. Prav tekmujejo v tem, da bi bili čim bolj inovativni v svojih zgodbah. V teh letih se z menoj ni dogajalo nič skrb vzbujajočega: ali je za to kriv DNK zapis, ali vzgoja, čeprav bi težko rekli, da sem imela trdo vzgojo.

Najbrž je kriva moja prepričanost, da moram biti vsepovsod najboljša, pa tudi ogromno število biografij znanih ljudi, ki sem jih prebrala in trdno določen cilj. Še zdaj se spomnim mojih večerov, ko sem reševala naloge za fiziko iz knjig za tekmovanja, večina mojih vrstnikov pa se je zbirala v avli spodaj, kje so se deklice družile z dečki, se pogovarjali, igrali namizni tenis, včasih tudi poslušali muziko in plesali. Niti enkrat nisem bila spodaj z njimi, pa me to sploh ni motilo. Nekako se nisem sploh obremenjevala zaradi tega, ali sem sprejeta v njihovi družbi ali nisem. Ni mi bilo mar, kaj si mislijo drugi.

Spomnim se, da me je vseskozi motilo, da so vsi uporabljali kletvice. Sama tega nisem bila vajena in nisem želela prevzeti tega njihovega jezika. Spravljalo me je v obup, da so se starejše deklice obnašale tako arogantno in so nam jemale stvari ter so nas pošiljale v trgovine, da bi jim kupile sladoled in podobno. Rekli so mi, da bom jaz z leti postala naravnost takšna, ker se temu ni mogoče upreti. Spomnim se svoje simbolične stave za torto z eno starejšo punco, v kateri sva stavili, da ne bom nikoli uporabljala kletvic, vsaj v javnosti ne. Po petih letih sem dobila stavo, torte nikoli, ker ta punca jo je že zdavnaj »pobrisala«.

Lepota

V zgodnjih najstniških letih se še nisem obremenjevala z svojim zunanjim videzom. Daleč od tega, da bi se počutila lepo. Lepotice so bile vse druge, jaz sem bila svetlobna leta daleč od njih. Želela sem biti vsaj normalna in imeti normalno težo.

"Grda račka" nisem bila nikoli. V otroštvu sem bila prav prisrčna, v puberteti me je kot večino najstnic začelo skoraj vse motiti na sebi. Sovražila sem svoje mišičaste noge, ki so povrhu še bile na "o", ogromna stopala in dlani, ki niso bila nič kaj ženstvena. Moji nohti so bili preveč okrogli, ramena preširoka, prsa premajhna, motil me je tudi moj nos, ki je bil okrogel in še dvignjen navzgor. Med drugim sta mi povzročali težave moja koža in vedno prekomerna teža, s katero sem se borila, odkar se spomnim svojega odraslega življenja.

Pozabila sem omeniti svoje zobe, ki niso pravilne oblike. Staršem me ni uspelo prepričati, da bi nosila zobni aparat dlje kot en mesec. Ne vem, če sem omenila vse svoje nečednosti, ali sem kaj izpustila. V glavnem v srednji šoli nikoli nisem bila med najbolj zaželenimi in obleganimi puncami v skupini. Vedno sem se držala v ozadju, izstopala sem mogoče po svojih umskih in športnih sposobnostih.

Včasih se pošalim na svoj račun, ker sem pač blondinka ali se naredim neumno, ker po mojih izkušnjah imajo moški raje takšne vrste ženske. Zgrešila bi na polni črti, če bi jim začela razlagati o kvantni fiziki, nastanku sveta in o črnih luknjah, raje se pogovarjam o filmih, igralcih, oblačilih...

Preživetje

V internatu je bilo težko preživeti. Vsako leto so nekatere igralke poslali domov, ker niso bile dovolj perspektivne in niso toliko napredovale, kot je želel trener. Zraven so vedno vzele nove in tako sem do konca prišla samo jaz in še tri punce, ki so prišle pozneje. V člansko ekipo »Iskra« so vzeli samo mene. Tako sem dobila poseben status, pri sedemnajstih letih sem že bila dobro plačana profesionalna športnica.

Rešilo me je to, da sem živela v svojem svetu in se nisem obremenjevala z drugimi. Vseeno mi je bilo, kaj govorijo in mislijo o meni. Imela sem svojo pot, svoj cilj in sem samo korakala naprej.

Marsikatera ni zdržala pritiska trenerja, soigralk, drugih učencev. Vsako leto si se moral dokazovati, poleg dobrih ocen si moral blesteti na športnem področju. Če ni, se noben ni želel ukvarjati s teboj.

Da bi to bolj nazorno razložila, vam bom opisala eno zgodbo, v kateri na srečo nisem bila udeležena, ker ne vem kakšne posledice bi to pozneje pustilo na mojo psiho. Imela sem zlomljeno nogo in sem bila nekaj časa doma.

Ekipa je izgubila tekmo in trener obtožil eno punco za poraz.
»Zdaj pa se vsi postavite v kolono in ji dajte zaušnico!« je rekel. Nobena nič ni vprašala in nič ni rekla. Punce so vedele, da morajo ubogati ukaz. »Zaradi tvojih napak smo izgubili zelo pomembno tekmo.« In je že sledila zaušnica. »Zdaj pa ti!« je rekel kapetanki. Udarila jo je. Močno, jezno. Pogledala je druga dekleta in se je umaknila. Druge so šle vsaka po vrsti in so jo udarile. Tudi njena najboljša prijateljica jo je udarila. Kako jo je bilo sram! Ni upala nikogar pogledat v oči, solze so se ji ulile, ampak jih ni zbrisala. Rekla je samo tiho: »Oprosti...« in je šla. Vse druge so tudi odšle za njo. Nobena ni rekla nič.

Kaj pa se je zgodilo s tisto punco? Dolgo je zadrževala solze, vendar jih več ni mogla in kar naenkrat je začela hlipati kot otrok. Zgrudila se je na tla. Lica so ji gorela, v prsih razbijalo. »Kako so lahko to naredile?« Ni in ni se mogla pomiriti.
»Nič se ni zgodilo.« je rekel trener. »To veš ti in vedo tudi druge. Zdaj pa si obriši solze in se odpravi k pouku. Dam ti še en mesec dni časa, glej - da se boš izkazala. Drugače - boš šla domov. Še enkrat - zapomni si. Nič se ni zgodilo.«

To punco zelo dobro poznam in vem, da je ta dogodek pustil na njej ogromen pečat, posledice katerega doživlja še danes.

Če pogledam stvari za nazaj, vem, da je to dejansko bilo preživetje, kjer so lahko preživeli samo močnejši. Duševno in telesno.