Ali je res, da delo človeka osrečuje? (a ni boljše ležanje na plaži?..)

Važno je, da si vedno najdem zaposlitev, ki prinese zadoščenje za mojo dušo

Svetlana Oletič, nedelja, 19. maj 2019 ob 10:29
Ležanju na plaži pa se vseeno ne mislim odpovedati, niti slučajno...

Ležanju na plaži pa se vseeno ne mislim odpovedati, niti slučajno...

Delo človeka osrečuje, je rekel eden od mnogih. In res je tako. Čeprav bi marsikateri temu oporekali in bi rekli, da ni nič boljšega, kot ležanje na plaži... Obožujem nastavljanje ultravijoličnim žarkom in radodarno prejemanje vitamina D, sposobna sem biti v vodoravnem položaju poln delovnik, če me seveda noben od otrok ne zmoti, občasno bi se šla namočit, malo zaplavat in nekaj dat v usta. Mogoče bi se prilegla dobra knjiga in moj dopust bi bil popoln. Znam uživati na soncu, še bolje pa znam uživati v delu. Ne govorim samo o službi, čeprav v njej tudi neizmerno uživam in ne jamram ob ponedeljkih... Tudi na koncu počitnic ne... Mogoče ravno zaradi dejstva, da imam med počitnicami bolj ali manj vseh pet otrok na kupu, včasih jih je še več, potem, ko se začne šola, se ta živ žav umiri... V službi imam občasno proste ure...doma jih skorajda ni...

Ko nimam več idej...

Če nimam dovolj dela, si ga pač izmislim. Bila sem na bolniški in ker sem imela preveč prostega časa, sem se odločila, da bom popravila svojo slovenščino. Tako sem začela pisati in sem ugotovila, da je to garaško delo. Tipkanje na računalnik je še najmanjši problem. Najtežje je dobiti idejo, jo razviti v glavi, izluščiti bistvo in to na zanimiv ter nevsiljiv način povedati. Da ne bi bralec že odložil pri prvem odstavku. Da bi se našel v zgodbi. Da bi se na nekakšen način poistovetil oziroma vzel za svoje moje občutke in razmišljanja... Da bi vsrkal mojo zgodbo vase... Na koncu pa me je vedno strah, da nisem tega že prej napisala in objavila. Tudi to se lahko dogaja...

Včasih pa hočem nekaj napisati, ampak kaj, ko nimam več idej, sem prazna in nič ne izžarevam. Ne pokažem nobenih čustev, podobna sem nekakšni dvoživki ali amebi. Preden začnem pisati, me mora nekaj mučiti, moram biti skoraj da pod stresom ali v stanju notranjega nemira in potem, ko spravim to ven iz sebe, občutim nekakšno zadovoljstvo ali zadoščenje. (Če toliko vsega pišem, sem očitno vedno v stanju notranjega neravnovesja, ne da?)

Včasih je dovolj neka misel, ki mi ne da miru, potem jo razvijem in iz tega nekaj nastane.

Delam to, kar si želim

Zdaj sem že predolgo na počitnicah, moji možgani so se polenili tako kot tudi so se tudi mišice atrofirale. Včasih me nekateri sprašujejo, kako to, da imam takšno lepo postavo, in kako jo vzdržujem? Moram vse razočarat - ne delam skoraj nič. Tečem enkrat na mesec, badmintona nisem igrala že tri mesece, trebušnjake delam samo z otroki v šoli. Ko sem to napisala, me je presunilo, da ne bi bilo slabo, če bi šla na fitnes in malo plavat, saj imam letno karto. Zunaj pa tako ali tako dežuje. In sem šla... Upam, da bom lahko jutri premikala vse svoje okončine brez da bi stokala od bolečine... (že se mi rima...).

Ne silim sebe več v nič, če se mi da - tečem, če se mi ne ljubi - ne grem nikamor, jem tudi, kaj se mi da in kdaj se mi zahoče. Paziti moram, da se ne najem preveč (to se mi kar pogosto dogaja), ker potem imam težki trebuh in ta občutek mi ni všeč. Jem vse, kaj mi srce poželi, včasih si ob desetih zvečer naredim sendvič ali karkoli drugega. Za težo mi sploh ni mar, skrbi me samo, da ne bom imela več kilogramov od moža, to me strašno živcira, čeprav vem, da on absolutno nima nič s tem. Če koga že zanima, ponavadi imam kakšna dva kilograma manj... Če...

Zdaj sem podobna mački, ki leži na soncu in dremucka. Zdi se, da me nobena stvar ne more več vznemiriti, kdaj pa kdaj mi hitreje poženejo kri po žilah vsakodnevna nerganja z otroki: kdaj moram povzdigniti glas in jih prisiliti pospraviti igrače, jesti juho, se učiti ali se odstraniti od računalnika ali televizije. Dnevno na razporedu kateri kaj razbije ali polije, to je pri nas skorajda rutina. Nobenih kozarcev nimamo po šest skupaj.... Radi jih sami nosijo na mizo in pospravljajo...Tudi radi mi pomagajo pri izdelavi testa, posebej mešajo jajca ter jih sami razbijajo. Ni treba povedat, koliko moram potem pobirati po tleh, včasih jajčne lupine, včasih pa cela jajca. Kako pa so zlati včasih! Danes sem kar zbolela, celi dan poležavam, oni pa se kar pridno igrajo. Pokrijejo me, prinesejo mi mokro krpo na glavo in dajo vodo za piti. Niti kosila mi ni bilo treba skuhati, vse so naredili sami.

Nikoli ni dovolj...

Ta mirna obdobja trajajo pri meni zelo poredko... Očitno mi je tako všeč, ker rada zakompliciram svoje življenje do skrajnosti in mi ni nikoli dovolj... Včasih opazujem svojo Dalmatinko Lizo, ki je stara že deset let, kako se obnaša. Vedno je vesela, nasmejana (ne vem, če lahko tako rečeš za psa...), živahna, ko pa grem z njo na sprehod, še zmeraj vleče in vleče... Na začetku sem jo dala v pasjo šolo, sem mislila, da se bo umirila pri treh, potem pri petih letih, ampak se to očitno nikoli ne bo zgodilo...

Vendar pa vam ni treba povedat, kaj pravijo o psu in njihovem gospodarju...

Če se ozrem za nazaj... Nisem imela dovolj treh otrok, ker je več, kot svetovno povprečje, in imam jih zdaj pet, kar je definitivno preveč, ampak sem srečna, da jih imam. Nikoli mi ni bilo dovolj ene službe, vedno sem jih imela več, ali so to bile pogodbena ali priložnostna dela. Poleg dela učiteljice sem se profesionalno ukvarjala z odbojko, trenirala sem otroke v klubih ali po šolah, bila sem trenerka članskih ekip, večkrat sem prevajala, na sodišču v Ljutomeru sem opravljala delo sodnega tolmača in še in še. Delala sem kot zavarovalni agent in nagovarjala ljudi, da sklenejo življenjska in nezgodna zavarovanja. Tudi pospravljala sem v enem dobrem hotelu in delala celo v paru z vedeževalko taroka. Za nekatere gospe sem šivala krila in drugo. Priložnost mi ne uide.

Včasih pa si pred seboj zastavim projekt, ki na začetku nimam pojma, kako ga bom izpeljala. Na koncu pa izpeljem tako dobro, da presenetim sama sebe in vse ostale.

Delo človeka osrečuje

Važno je, da si vedno najdem zaposlitev, ki prinese zadoščenje za mojo dušo. Sedaj pa sem koliko toliko finančno priskrbljena in delam resnično to, kar me veseli. Zamislila sem si malo polepšati naš dvajsetmetrski zid v središču vasi z novim napisom in slikami. Iz tega je nastala cela zgodba. Delo je trajalo skoraj sto ur.

Delala sem po štiri ure dnevno, če mi je dovoljeval čas in vreme. Včasih je bilo tako vroče, da sem se slekla do spodnje majice, včasih pa sem dala gor zimsko kapo in bundo. Imela sem dobrega partnerja. Na koncu se nama je pridružila še moja nečakinja iz Ukrajine, avtorica glavne slike. Zabavali smo se. Sovaščani so nama nosili kavico, sok, včasih kuhano vino. Zanemarila sem svoj domači vrt, ker sem bila tako zaposlena z risanjem na zid in mi je ena soseda prinesla celo škatlo solate.

Neprestano me je motil veter, ki je vedno začel pihati, ko sem pisala črke s tenkim čopičem in sem bila zelo osredotočena. Ne govorim pa o ustavljanju z avti in trobljenju motoristov, sploh se nisem več ozirala na to. Včasih sem bila v bočnem položaju, včasih sem klečala, ker nikakor ni šlo drugače. Nekdo mi je rekel, da je to bil eden od mojih življenjskih projektov, po katerem si me bodo ljudje zapomnili. Mogoče. V glavnem, uživala sem v delu, uživam še zdaj, ko pogledam na ta prekrasen zid in komaj čakam, da se bom lotila svojega naslednjega projekta. Imam že nekaj idej. Dobiti moram samo potrditev, kratko besedo »Da« od nadrejenih. Vse drugo bom izpeljala sama z minimalnimi stroški. Na koncu bodo vsi zadovoljni. Jaz pa srečna. Res je, delo človeka osrečuje... Čeprav se ležanju na plaži ne mislim odpovedati, niti slučajno...



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Znak

Nevarna razposajenost!

nedelja, 13. oktober 2019 ob 18:44
Protest Rešimo Slovenijo

Tudi Prleki v Ljubljano, da »rešijo Slovenijo«

petek, 11. oktober 2019 ob 16:04