Vroče je ...

Včasih se mi ideje za pisanje porodijo med tekom ali sprehajanjem psa, včasih v kakšni reviji ali knjigi najdem dobro misel in jo potem razvijem. Idejo za današnji blog sem dobila iz komentarja bralke, ki jo zanima moj trenutni status. No, pa poglejmo ...

Svetlana Oletič, nedelja, 23. junij 2019 ob 08:021
Vsekakor je moje življenje »vroče« in to v vsakem vremenu ...

Vsekakor je moje življenje »vroče« in to v vsakem vremenu ...

Vroče je ... Skorajda ni človeka, ki v tem času ne bi uporabljal te besedne zveze. Zanimivo je to, da ljudje mislijo, da bodo s ponavljanjem te fraze omilili pasjo vročino ... V resnici se ne bo nič spremenilo, ker na vreme še, hvala bogu, nimamo vpliva.

Vsekakor pa je dobra tema za začetek pogovora in navezovanje stikov. Spomnim se, kako sem pred petindvajsetimi leti prišla v Slovenijo. Termometer je kazal daleč prek trideset stopinj in vsak, ki me je želel ogovoriti, je začel z: »Vroče je!« Najbrž je beseda »vroče« bila moja prva slovenska beseda, ki sem si jo zapomnila in jo dobesedno zasidrala v spomin.

Sedaj, ko iščemo senco in si hladimo bivalne prostore na vse možne načine, če smo brez klime ali nam je ta - kot po navadi, ko jo najbolj rabiš - spet odpovedala, bolj razumemo miselnost južnih narodov, ki ravno ne blestijo po svoji delovni storilnosti. Saj res ne moreš delat po taki vročini! Še možgani ti odpovedo. Ampak Slovenci (se opravičujem) smo pridni in bomo delali v vsakem vremenu, naj bo to sibirski mraz ali neznosna vročina. Drugače enostavno ne moremo funkcionirati.

Poglejte me, še vedno pišem, najdem si mesto v hladni senci in kar tipkam.

Na FB kot vabo objavim svojo sliko z napisom »Vroče je«. Dobim nešteto laikov, »potrditev«, čeprav je ne rabim, da ta hip ni bolj vroče bejbe od mene ... Eksperiment je uspel ...

Na kratko o sebi in svojih konjičkih

Včasih se mi ideje za pisanje porodijo med tekom ali sprehajanjem psa, včasih v kakšni reviji ali knjigi najdem dobro misel in jo potem razvijem. Idejo za današnji blog sem dobila iz komentarja bralke, ki jo zanima moj trenutni status. No, pa poglejmo ...

Že dvajset let sem učiteljica športa na osnovni šoli, po nazivu sem svetovalka in sem vložila vlogo za napredovanje v naziv svetnice. Vse potrebne točke za napredovanje v ta naziv sem pridobila z mednarodnih konferenc in s sodelovanjem v različnih projektih ter odličnimi dosežki na športnem področju učencev naše šole.

Na Ptuju treniram odbojko otroke in se vozim tja trikrat tedensko, kar je precej naporno. Ne štejem še kar nekaj odigranih prijateljskih tekem in uradnih turnirjev, ki so večinoma odvijajo ob sobotah in nedeljah.

Pozimi igram badminton in zelo rada drsam, čez celo leto, ko se mi zahoče - tečem in poleti igram tenis, zelo rada plavam. Ob nedeljah hodim v fitnes. Poleti ne zdržim brez rolerjev in včasih tudi kolesarim z otroki. Čeprav sem naštela ogromno stvari, ki jih počnem, zelo rada lenarim in včasih se moram prav prisiliti, da delam kaj od naštetega.

Imam ustvarjalno žilico, delam slike na baker in različne figure iz žice. Sem svetnica v naši vaški krajevni skupnosti in sodelujem pri ogromno projektih. Letos sem porisala ogromen zid, ki se nahaja v središču naše vasi z motivi term in vaških grbov. Porisala sem tudi celo šolo, in to z motivi športnikov in junakov otroških pravljic (govorim o zunanjih in notranjih zidovih).

Obožujem branje, na moji nočni omarici se običajno nahaja štiri ali pet knjig. Ni dneva, da ne bi prebrala nekaj strani. Med revijami najraje berem »Ona« in »Ona plus«.

Moja družinica

Mož dela v treh izmenah, kar je zelo naporno, posebej takrat, ko dela popoldne in sem sama za vse. Takrat včasih ne vem, kako izpeljati sleherni dan, ker imam trening na Ptuju in istočasno moram razvažati svoje otroke po različnih dejavnostih. Ampak sem se že navadila na to in mi nekako uspeva. Veselim se počitnic, ker bom več časa doma z otroki. Mož rad kolesari in se udeležuje kolesarskih maratonov, igra košarko in seveda, kot bivši nogometaš, ne zmore brez nogometa.

Starejši hčerki sta dvojčici, stari dvajset let, v Ljubljani študirata radiologijo in biokemijo. V gimnaziji in osnovni šoli sta bili odlični. Odbojko trenirata že skoraj deset let in igrata v 1. ligi. Obe delata prek študentskega servisa in moram reči, da sta pridni. Obe imata fanta in včasih je ob nedeljah pri nas kar živahno. Končali sta glasbeno šolo klavirja, pri petih letih sta trenirali tenis, pozneje gimnastiko in namizni tenis ...
Srednja hči je osmošolka, letos je bila perspektivna športnica Občine Ljutomer kot odbojkarica. Lahko se tudi pohvali z odličnim uspehom in priznanji na različnih šolskih športnih in drugih tekmovanjih. Njena največja želja je letos bila, da se odpravi na odbojkarski tabor in uresničila se ji je. Prej je trenirala twirling, plesala hip hop, eno leto je hodila k baletu, igrala trobento ter kitaro.

Najmlajša sta tretješolka in prvošolec. V šoli jima gre dobro, brez večjih težav. Po dveh letih treningov juda punca zdaj trenira odbojko in ples, fant pa poleg nogometa še hodi h košarki in badmintonu.

Kar športna družina smo, kajne? Otroci so navajeni paziti drug na drugega že od malega. Čeprav se pogosto kregajo, se imajo radi in si pomagajo. Če je kateri v stiski, cela družina stopi skupaj. Včasih res ne vem točno, kateri izpit ima katera ali kateri test pišejo, ampak se potrudim, in če me prosijo, hitro priskočim na pomoč. Zadnjič sem starejšo spraševala, ko se je pripravljala na izpit iz patologije. (hvala bogu, da je imela vse odgovore napisane, ker nisem razumela niti besede).

Nazadnje smo vsi kot družina bili skupaj na Tenerifih, ker je bilo to moje darilo možu za abrahama. Imeli smo se čudovito. Vsako drugo leto gremo v Ukrajino, ker imam v Kijevu še sestro in starše v bližini Harkova. Dvakrat letno pride sestra s svojo družino k nam na obisk z avtom.

Imam kar nekaj rusko-ukrajinskih prijateljev in znancev, ki živijo v Sloveniji, pred kratkim smo se srečali na pikniku, kjer smo peli naše narodne pesmi ter plesali. Kar zabavno je bilo.

Kaj še?

Kaj še imam rada? Sem strastna zapravljivka, obožujem nakupovanje, rada imam lepa oblačila, potrudim se, da sem vedno urejena od glave do pet. Enostavno ne morem drugače. Nikoli me ne boste srečali v navadnih kavbojkah in raztegnjeni majici. Ne morem brez svojega telefona, obožujem selfije. Sem zelo aktivna in vedno nekaj počnem, znam šivati, plesti in obvladam druge ročne spretnosti. Rada grem na sprehod s svojo dalmatinko Lizo. Včasih pa se samo lenarim in počivam na ležalniku. »To so valovanja perfekcionista, najbrž gre za kompenzacijo preživetja«. (Iva Krajnc Bagola).

Kot ste že najbrž ugotovili, obožujem pisanje. Ne maram notranjega dolgčasa in si vedno postavljam različne izzive, ki mi jih v večini primerov nekako uspe rešiti.

To je bil moj kratek življenjepis. Seveda marsikaterega zanima moje notranje duševno stanje. Trenutno so vsi moji hormoni v ravnovesju, ne vem pa, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. Vsega pa res ne morem povedat, nekaj pa res moram obdržati zase, kajne?

Vsekakor je moje življenje »vroče« in to v vsakem vremenu ...



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Nekaj me razžira notri. Ne morem spati. Bolečina. Ponižanje. Že spet.

Bolečina. Smrt…

nedelja, 3. november 2019 ob 08:281