Neurje, ki se je nakazovalo v četrtek, 27. junija 2019, je ormoške knjižničarje prisililo v spremembo lokacije predavanja uspešne gastroenterologinje Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, ki se na svojih gostovanjih posveča temi psihofizičnega zdravja, katero je neizogibno povezano z ravnovesjem hormonov v telesu. Odločitev se je izkazala za odlično, saj se je na povabilo knjižnice odzvalo veliko število obiskovalcev, tako od blizu kot od daleč, in napolnilo dvorano, gostja pa poskrbela za veliko smeha, praktičnih nasvetov, predvsem pa nas opomnila na eno stvar: vsi govorimo, da imamo sami sebe radi - a pravzaprav v resnici delamo proti sebi.

Sanela Banović pravi, da s svojimi predavanji želi Sloveniji vrniti to, kar ji je ta podarila v zadnjih devetih letih. Ne želi, da si jo zapomnimo kot zdravnico, saj je to le poklic, ki ga opravlja med pol osmo in pol četrto uro, pač pa kot človeka. In takšno je bilo tudi njeno predavanje. Življenjsko. Praktični primeri iz življenja. Njenega in življenj njenih pacientov, družine, prijateljev. O pomenu dotika in njegovem zdravilnem učinku. Kako nas nevoščljivost, ljubosumje in drugi negativni občutki dobesedno fizično zastrupljajo. Opomnik: naš čas je omejen - nihče izmed nas ne bo živel večno. Ne glede na to, kako žilavi smo. Kakšna je razlika med preživetjem in življenjem? Kaj na koncu življenja ljudje najbolj obžalujejo? Kakšni močni občutki obžalovanja nas takrat držijo pri življenju - stare zamere, nerazrešeni odnosi ... Največji strup v življenju? Slab partnerski odnos. Kateri hormoni nas osrečujejo le za kratek čas in kateri so trajni? In vse to povedano na preprost način, ki je blizu vsakemu človeku. Ker je vsak izmed nas že izkusil vsaj delček tega, kar nam je pripovedovala.

Morda za to, koliko je kdo odnesel s predavanja, ni toliko važno, kaj je povedala, pač pa kako. Z veliko dozo humorja, pristnosti, iskrenosti, srca, pa tudi s kakšno krepko besedo - za poudarek. Njena največja vrlina? Svojih poslušalcev ni skušala spremeniti s svojimi besedami oz. po svojem receptu, kot to poskuša marsikdo drug. Skušala jih je spodbuditi, da pričnejo sami razmišljati o sebi, sami spoznajo, kaj je narobe v njihovem življenju in sami uvedejo potrebne spremembe v njem.

Kaj smo se naučili? Med drugim tudi to, da so naši možgani sestavljeni iz štirih pomembnih centrov: za denar, službo, ljubezen in prijateljstvo. Hormoni za denar so kratkotrajni. Po treh dneh izginejo. Ko nas kdo pohvali v službi za dobro opravljeno delo ... hormoni so v nas en teden. Hormoni ljubezni so tu za vedno. Ostanejo.

Največje bolečine? Ko nas ljubljene osebe postavijo na zadnje mesto. Se bo svet res podrl, če bomo zamudili v službo? Zakaj so ljudje, ki bi nam morali biti najpomembnejši, vedno tisti, ki morajo počakati, razumeti, biti manj vredni kot vse ostalo?

Dobro si opravil, ampak ...! Lepo, da si prinesel domov trojko, ampak ... lahko bi bila petica. Občutek, da nikoli ničesar ne opraviš dovolj dobro. Se ne pozabi. Še zlasti otroci. Nikoli teh besed, pravi Banovićeva

Kakor hitro opazimo, da je nekaj narobe z našim avtomobilom, z motorjem, čemer koli ... ga pri priči odpeljemo na servis. Kdaj tako storimo sami s sabo? Kdaj tako na prvo mesto postavimo sebe? Svoje zdravje? Psihično, fizično? Šele takrat, ko nas zdravnica v ambulanti, ko nam pove, da smo zboleli za karcinomom in ni več upanja, vpraša, kje smo pa bili pred sedmimi leti? Ko bi bilo še možno kaj storiti? Zakaj ne danes?

Sanela Banović ima moč, pa tudi znanje štirih fakultet in življenja samega, da človeka spodbudi k razmišljanju. Velikokrat tudi k spremembam. Koliko sprememb so in bodo uvedli v svoja življenja obiskovalci predavanja, je odvisno samo od njih samih. Ormoška knjižnica se bo pa zagotovo še naprej trudila, da v svojo sredo pripelje še več tako pozitivno naravnanih gostov. Kot je bila naša tokratna gostja. Ki skuša spremeniti svet. Z majhnimi koraki.

Tako se začne.

Besedilo: Marinka Vnuk
Foto: Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož