Pikniki, obvezni čevapčiči, ki jih nobeden noče niti poskusiti, saj so želodci polni, sindikalni izleti, slaba hrana, vročina, večurna vožnja v avtobusu, pijača, težave z mehurjem, potenje, premalo spanca, preveč ogledov, iskanje sence in miru, čeprav se od vas pričakuje druženje. Se pravi prijazni nasmehi in sposobnost vztrajati pri pogovoru, katerega tema vas niti malo ne zanima. Prilagajanje skupini, empatija, ekipni duh in še bi lahko naštevali. Od vas se pričakuje, kot v šoli, da se družite z vsemi. In se trudite, da tako tudi izgleda, ker se zavedate pomembnosti dogodka.

Ampak vedno se naredijo skupine in podskupine in na koncu se družijo tisti, ki so se družili že doslej. Tako pač je. Ljudje si iščejo podobno misleče in družbo tistih, s katerimi se dobro počutijo. Ki ne ogrožajo njihovo varnost in ne postavljajo nepotrebnih vprašanj. (Med drugim ugotavljam, da mojo družbo na žalost ali na srečo iščejo večinoma moški zaradi različnih razlogov, ki jih zdaj ne bi naštevala). A bi me moralo to skrbeti? Mislim, da ne. I dont care.

Pikniki ...

Vrnimo se k piknikom. A ni lepo opazovati moške, kako spretno obračajo meso na žaru in se pri tem sploh ne zmenijo za neznosno vročino? Majica se jim lepi na kožo, na obrazu imajo kapljice potu, oni pa vztrajajo ... A ni to seksi?! Kar nekaj jih bo zagotovo pomislilo (čeprav ne bodo priznale), da je zagotovo tako spreten in vztrajen tudi pri posteljnih aktivnostih.

A vam je še kaj do tega? A ste pripravljeni zadovoljiti svoje partnerje? Seveda veste, da govorim o potrebi po seksu, ki je za ljudi enako pomembna kot potreba po hrani in pijači.

V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je piknik »družabna prireditev na prostem«. A ste opazili, da skoraj nikoli, poudarjam nikoli, na piknikih ne zmanjka hrane. Hrana vedno ostaja. Nekateri jo jedo še naslednji dan, nekateri jo celo zamrznejo, nekateri pa z njo razveselijo hišne ljubljenčke. Pravijo, da psu ne smeš dajati kosti. Moja dalmatinka Liza, ki je stara deset let, poje vse ... Tudi robčke, resno - ne pretiravam. Mogoče zaradi tega, ker pač prihaja iz Ukrajine oziroma sem jo od tam pretihotapila. (ups)

Kar pa se tiče piknikov - v Sloveniji se vsi nekako bojijo, da ne bi bilo premalo hrane (to bi bil smrtni greh) in brez slabe vesti pretiravajo s tem. Saj za človeka je čisto dovolj en zrezek in par perutničk. Vsi smo se že navadili na to, da hrana v večini primerov ostaja. Včasih pa pikniki trajajo po sedem, osem ur, se pravi poln delovnik in v vsem tem času vam brezbrižno ponujajo hrano in pijačo. V tem času bi vam v službi pripadala samo ena malica, kajne? Rezultat tega se vidi naslednji dan, ko stopite na tehtnico. Sama sem se sedaj zaradi tega zredila za dva kilograma, čeprav pridno telovadim. Imam srečo, da pri moji višini ta dva kilograma skorajda nista opazna.

Spomnim pa se, ko smo bili na dopustu v Dalmaciji in nas je lastnik apartmajev povabil na piknik. Vsak je dobil en zrezek in par krompirjev z zelenjavo. To je bilo to. Čisto dovolj. Če pa naredim analogijo z državo, iz katere prihajam, se mi vse to obilje hrane zdi kot nepotrebno razkazovanje, ampak koga zanima moje mnenje?

Piknik v Ukrajini?! Ste hecni?

Kot sem že pisala, v Ukrajini smo jedli meso večinoma ob vikendih in je bilo tako, da je mama naredila iz kilograma mletega mesa nekaj, kar je bilo dovolj za tri dni za celo družino. Lani sem bila v Ukrajini in vam povem, da meso stane natančno toliko kot v Sloveniji, pokojnina mojih staršev pa znaša 30 evrov.

Vedno je bilo tako. Pikniki kot družabne prireditve na prostem niso obstajali. Ljudje so v manjših skupinah pekli šašliki ob praznikih in še zdaj to počnejo. Podobno je slovenskim nabodalom, ampak se naredi iz svinjskega mesa, ki ga dajo en dan prej marinirat in se natakne na kovinske palice, na tako imenovane mangale.

Dejansko to ni niti ruska niti ukrajinska jed, ampak prihaja iz Gruzije in so jo prebivalci bivše Sovjetske zveze vzeli za svojo. Moj stric, ki še vedno živi na vzhodu Ukrajine, v tako imenovani Luganski narodni republiki, je pred leti imel tovarno s 50 zaposlenimi, ki so poleg drugih stvari izdelovali mangale za peko teh šašlikov. Takrat so bili zlati časi. Po tako imenovani perestrojki so jih ljudje množično kupovali. Mislili so, da se bo njihovo življenje obrnilo na bolje in si bodo lahko privoščili večkratne izlete v naravo. Ampak začela se je vojna, ki je še danes ni konec ... Sedaj ta tovarna stoji, zaposlenih je samo par ljudi, ki stražijo, da ne bi vsega pokradli.

Ta tovarna se nahaja v mestu Stahanov, ki nosi ime po slavnem rudarju, ki je v enem dnevu naredil enajst norm in je »dokazal« celemu svetu, da je socializem boljši sistem kot kapitalizem. O tem bi se dalo razpravljati, kajne?

Černobil

Ne morem, da ne bi omenila serije »Černobil«, ki sem jo ravnokar pogledala. Prav nostalgijo sem začutila, ko so pokazali vsa tista blokovska naselja, vse je tako podobno, naše ... Zdaj že vemo, da je do nesreče prišlo zaradi človeške napake, ko so hoteli dokazati svetu, da so sposobni, da so boljši od zahodnih specialistov, da za njih ni ničesar nemogoče. Ampak so se precenili. In to zelo. Zgodila se je katastrofa, ki je terjala na tisoče človeških žrtev. Takratni predsednik Centralnega komiteja ZSSR je rekel, da je ravno černobilska nesreča spodbudila razpad Sovjetske zveze.

Iz glave ne morem izbrisati prizora, ko so vojaki prostovoljci hodili po mestu duhov in so postreljali vse živali, ker so bile radioaktivne. Potem so se usedli in so jedli klobaso in kruh. Seveda je bila zraven nepogrešljiva vodka. Hčerka mi je povedala: »Še zdaj je tako, mama.« Da jedo navadno klobaso in kruh. In pijejo vodko. O kakšnih piknikih bi lahko govorili?

Ampak Slovenci imamo piknike še kako radi in v dolgih zimskih večerih komaj čakamo, da pride pomlad, za njo pa poletje, zlata doba piknikov. Dim in vonj po pečenem mesu znata biti kar omamna, kajne?