Deseti otrok v družini je bil v času Vojkovega otroštva nekaj posebnega. Boter mu je bil Tito. »Občudoval sem ga na plakatih in s ponosom razlagal, da je to moj boter.« se spominja Vojko Majer, ki je od botra prejel tudi darilo ob rojstvu, v znamenje podpore družinam z več otroki.
Vojku pa sicer življenje ni bilo zmeraj najbolj naklonjeno. Pri 15. je prebolel klopni meningitis, ki na srečo ni pustil hujših posledic. Med služenjem vojaškega roka pa je leta 1988 dobil močno vnetje ledvic. Iz zdravstvenih razlogov bi mu tako morali prestaviti služenje za štiri leta, vendar dovoljenja za odhod domov ni dobil. Odslužil je vojaški rok in se srečno vrnil domov. Vendar pa je 8 let kasneje začutil posledice odločitve svojih tedanjih nadrejenih, ko se je vnetje ledvic izkazalo za kronično. Kljub temu pa se Vojko ni predal, še 19 let je hodil v službo, a po dializi leta 2005 ni več zmogel. Julija 2007 so mu morali presaditi ledvico. »Vojaška zdravstvena komisija je presodila, da je bolezen posledica služenja vojaškega roka, a sem zamudil rok za prijavo za pridobitev rente, ki je seveda postavljen tako, da ga nepoznavalec teh postopkov zlahka ne doseže.« razočarano pove Vojko.

Vendar pa Vojko, kljub zdravstvenim oviram, nikoli ni obupal. Še zmeraj je aktiven kot nogometni sodnik v več nižjih ligah malega in velikega nogometa.

Z brati - Francem, Slavkom, Edvardom, Srečkom, Danilom, Valentinom, Jožetom, Ivanom, Mirkom in sestro Lidijo, se srečuje ob večjih praznikih, ob praznovanjih osebnih praznikov in na žegnanju na Velki v avgustu. Najstarejši izmed njih je Franc, rojen leta 1952, najmlajša pa Lidija, rojena leta 1973. Večina pa jih živi na območju Slovenskih goric, starša sta žal že preminula - oče leta 1992, mama 2015.

Vojko se spominja, da je mama velikokrat dejala, da v teh časih ne bi zmogla s toliko otroki. »Pri nas doma je bilo zmeraj veselo, kljub majhni hiši. Pri nas so prespali sosedje, prijatelji, čeprav je bilo tesno. Otroci smo pomagali pri delu doma in pri sosedovih. Nič nam ni bilo težko.« 

Danes je Vojko najbolj ponosen na svojo družino, posebej na sina. Z veseljem pa se sreča z brati in sestrami ter številnimi nečaki in nečakinjami. »Eden izmed nečakov danes živi z deseto hčerjo iz ene od okoliških družin.« z nasmehom pove in doda, da je zanj 10 zares pravljično število.

Foto: arhiv Vojka Majerja