Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Radgonska knjižnica na literarnem večeru gostila letošnjo Kresnikovo nagrajenko

Prlekija-on.net, petek, 25. oktober 2019 ob 08:10
Bronja Žakelj v Knjižnici Gornja Radgona

Bronja Žakelj v Knjižnici Gornja Radgona

V Javnem zavodu Knjižnica Gornja Radgona je potekal tradicionalni literarni večer, ki je tokrat še posebej bil zanimiv. Kot gostja večera je namreč nastopila pisateljica Bronja Žakelj, ki je še posebej predstavila roman leta - Kresnik 2019, z naslovom Belo se pere na devetdeset. Pravzaprav je v pogovoru, ki ga je vodila vodja knjižnice, Katarina Rauter, pisateljica podrobno predstavila svoje življenje, ki je pogosto bilo več kot žalostno. Kljub temu je lepo število obiskovalcev, pravzaprav rekordno, ko gre za podobne dogodke v Gornji Radgoni, iz ust pisateljice slišala vse brez dlake na jeziku, tudi o tem ko ji je pri štirinajstih umrla mama, nekoliko pozneje 19-letni brat, še pozneje njena druga mama, babica Dada pri kateri je odraščala in v najstniških letih ji je bila druga mama. Ni pozabila niti maminega očeta, svojega dedka, Alojza, ki se ni razumel z njenim očetom, še posebej ko je prvič, kot študentka, zbolela za rakom, pa o vnovičnem raku, ko ji je hčerka Katjuša prav tako bila stara 14 let, kot ona ob smrti svoje mame, ipd.

Torej knjiga: Belo se pere na devetdeset, je pretresljiv, duhovit in navdihujoč roman, ki opisuje življenjsko zgodbo pripovedovalke, odraščajoče v sedemdesetih in osemdesetih letih. Njen otroški svet sestavljajo starši, brat Rok, babica Dada, tete in strici, pa benko, Albert keksi, Oddaja o morju in pomorščakih, Gavrilović in prenos sarajevskih olimpijskih iger. A čeprav govori o naštetem, je avtobiografski roman predvsem pripoved o odraščanju, soočanju z izgubo in boleznijo, pripoved o udomačevanju strahu in o vsem tistem, česar nočemo videti, dokler s tem nismo neizbežno soočeni. Bronja Žakelj (1969) je po izobrazbi diplomirana novinarka. Njeno veselje do pisanja je ostalo nekje med vrsticami revijalnega tiska in v redakcijah dnevnega časopisja, zato si je prvo službo poiskala v marketingu, danes pa dela v bančništvu. Ker med financami prostora za ustvarjalnost ni veliko, ljubezen do pisanja pa nikoli ni bila čisto zares pozabljena, se je odločila, da je čas, da napiše svojo prvo knjigo. Pravzaprav se ji je zdelo, da bi bilo škoda, če bi njena življenjska zgodba šla v pozabo. Želela je predvsem napisati zgodbo zase in za svoja otroka, toda vse se je obrnilo. Nikakor pa ni pričakovala, da bo njen prvenec v treh mesecih postal prava uspešnica in da bo potreben ponatis.

Pisateljica Bronja, danes Abrahamka, je pri 14 letih izgubila mamo, ki je umrla za rakom. Nekaj let zatem je za rakom zbolela še sama. Komaj dobro se je pozdravila, ko se je v gorah ubil njen mlajši brat Rok... O krhkosti odnosov, minljivosti ljubezni, soočanju s smrtjo, boleznijo, upanjem in hrepenenjem je zdaj napisala knjigo Belo se pere na devetdeset. In bila v njej iskrena do konca. Avtorica v njem skozi prvoosebno pripoved, bolje izpoved, popisuje svoje življenje. Časovni lok začne razpenjati od družinskega sobivanja in mirnega otroštva v obdobju SFRJ, ki je minevalo ob spremljanju prenosov športnih tekem in dneva mladosti. S pridihom nostalgije se ozira na čase, ko je bilo še (skoraj) vse na svojem mestu. Kronologijo nato nadaljuje skozi najstništvo in čas študija, z manjšo časovno pavzo pa zgodbo pripelje do zrele dobe, ko ima status ločenke z dvema otrokoma. Čeprav se sicer sliši absurdno, romanu dajejo posebno vznemirjenje resnične, izjemno tragične preizkušnje. Skoraj fikcijska se zdi zgoščenost vseh nesreč v življenju enega posameznika. Na začetku pubertete se mora namreč junakinja spopasti z materino usodno boleznijo in smrtjo; čez čas za rakom zboli še sama; nato se brat smrtno ponesreči v gorah; ko je starejša, pa izgubi še babico Dado - eno izmed svetlih in opornih sidrišč svojega življenja. Ob vsem ji je nekako najtežje bilo, celo huje, kot ko je sama zbolela za rakom, ko se ji je smrtno ponesrečil brat Rok. Posebno zadovoljstvo ji je bilo, da je po 40 letih uspela svojega dedka Lojzeta popeljati na mamin grob, kjer se je svoji hčerki opravičil. "V vsaki zadevi, nekdo mora narediti prvi korak. In jaz sem uspela ko sem poiskala dedka, ki je letos tudi umrl in s tem se je zaključil krog", je dejala pisateljica. 

Ob koncu čudovitega večera, ko je Bronja podpisovala svoje knjige, se je direktorica JZ Knjižnica Gornja Radgona, Andreja Vučak Hribar, pisateljici in voditeljici pogovora zahvalila s šopkom.



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kultura in izobraževanje

Martinov koncert DU Ljutomer

Martinov koncert Društva upokojencev Ljutomer

sreda, 13. november 2019 ob 18:55
Gostüvejnska štorija

Najbolj prleška komedija polni dvorane

ponedeljek, 11. november 2019 ob 13:35